Jedro

Življenjsko in izkustveno povsem sprejemljiv je zaključek, da samo udarec z odprto dlanjo po licu ne more povzročiti obtolčenine glave in izpaha rame.

Tožnikovo revizijsko stališče o prestrogem upoštevanju 286. člena ZPP je zmotno, utemeljitev, da razlogi poštenosti, pravičnosti itd. v njegovem primeru terjajo presojo, da ni kriv, da je pozabil na pričino prvo izjavo nekaj dni po dogodku, pa kaže na nerazumevanje pomena navedene zakonske določbe, ki bi jo tako razlogovanje povsem obšlo.

Izrek

Revizija proti odločitvi o 125,19 EUR (prej 30.000 SIT) se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tudi v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.000.000 SIT (sedaj 8.345,85 EUR) odškodnine za nepremoženjsko in 30.000 SIT (sedaj 125,19 EUR) za premoženjsko škodo, ki naj bi mu jo povzročil toženec v škodnem dogodku 24.3.2000 v D. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritrdilo je dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni dokazal, da ga je toženec tako pretepel, da je zadobil izpah ramena in obtolčenino glave.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja "vse revizijske razloge" in predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Vztraja pri pritožbeno uveljavljani procesni kršitvi 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), saj je sojenje brez celovite, vestne in poštene dokazne ocene nepošteno in arbitrarno. To svojo trditev razširja tudi na sodbo sodišča druge stopnje, ki ni odgovorilo na nobeno od vprašanj, ki jih je tožnik navedel v pritožbi. Nobeno od sodišč ne pove, zakaj je izpoved natakarice verodostojna, čeprav je lastnik lokala o prerivanju v samem lokalu povedal drugače. V zvezi z vsebino predloga za uvedbo postopka o prekršku zoper toženca tožnik opozarja, da nobeno sodišče ni obravnavalo vprašanja, kdo je klical na OKC Koper in izpeljuje, da je to moral biti nekdo iz lokala, kar potrjuje, da je bil tožnik poškodovan v lokalu. Sodišče bi moralo upoštevati tudi ravnanje toženca v pravdi, saj se njegove trditve razlikujejo od njegove izjave pri sodniku za prekrške, na obravnavo pa ni hotel priti, kar ima svoj pomen pri dokazni oceni. Izjava policista ni obravnavana v skladu z zakonom, saj je rekel, da je govoril le s tožnikom, čeprav iz izjav drugih prič izhaja drugače. O teh nasprotjih v sodbah ni ničesar. Tožnik opozarja, da sta tako on kot toženec navajala, da sta policista tožnika napotila k zdravniku, torej bi lahko bila sporna le vrsta poškodbe, ne pa obstoj same poškodbe. Pritožbeno sodišče sploh ni odgovorilo na to v pritožbi postavljeno vprašanje. Obe sodišči sta kršili zakon, ker sta šteli dokazni predlog za zaslišanje priče Č. za prepozen. Če je priča tožniku res nekaj dni po dogodku povedala, kaj je izjavil toženec, je tožnik pod vtisom poškodbe na to takrat pozabil. Ko je tri leta kasneje priča to spet povedala, je dala tožniku tudi pisno izjavo. V takih okoliščinah je prestrogo in nepošteno tožniku v škodo šteti, da je pozabil, kaj mu je priča povedala že leta 2000. Obe sodišči bi ob dokazanem prerivanju morali odgovoriti na vprašanje, zakaj ne bi moglo priti do take poškodbe tudi med prerivanjem. Sodišče druge stopnje ne bi smelo šteti za resnično izjave policista S., da je zapis v predlogu sodniku za prekrške narejen le na podlagi tožnikove izjave. Tožnik se v nadaljevanju ukvarja tudi z drugimi deli izpovedi te priče. Ponavlja še nekatere od trditev in zaključuje, da vestna in poštena obravnava vseh dokazov pripelje do zaključka, da je med pravdnima strankama prišlo do fizičnega obračunavanja tako v lokalu kot izven njega in da je bil tožnik pri tem poškodovan. Zato bi se v taki situaciji moral ekskulpirati toženec, sodišči pa sta dokazno breme prevalili na tožnika in sta s tem kršili tudi materialno pravo.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki v odgovoru predlaga zavrženje revizije, ker naj bi bila glede na svojo vsebino nedopustna.

Revizija proti odločitvi o 125,19 EUR (premoženjska škoda) ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Pri obsegu revizijskega izpodbijanja je pomembna določba drugega odstavka 367. člena ZPP, ki dovoljenost revizije v premoženjskih sporih omejuje z revizijsko vrednostjo izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe. Ta mora presegati 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Za ugotavljanje vrednosti spora v zvezi s pravico do revizije so pomembne tudi določbe 39. in naslednjih členov ZPP. V drugem odstavku 41. člena ZPP je določeno, da se pri uveljavljanju več zahtevkov z različno podlago upošteva vrednost vsakega posameznega zahtevka.

Pravna in dejanska podlaga tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske in tožbenega zahtevka za plačilo nepremoženjske škode je različna. Ker v obravnavani zadevi tožbeni zahtevek za plačilo 125,19 EUR (prej 30.000 SIT) odškodnine za premoženjsko škodo ne presega revizijskega praga, v tem delu tožnikova revizija ni dovoljena.

Zmotno je toženčevo stališče v odgovoru na revizijo, da je treba tožnikovo revizijo v celoti zavreči, ker tožnik ni jasno opredelil revizijskih razlogov, ker prestrogo upoštevanje prekluzije ne pomeni procesne kršitve in ker z revizijo ni dopustno izpodbijati dejanskega stanja. Pravna opredelitev uveljavljanih revizijskih razlogov ni odločilna, saj nanjo revizijsko sodišče ni vezano, ukvarjati pa se mora z vsebino razlogov. Mednje sodi tudi presoja obstoja zatrjevane procesne kršitve in presoja, ali gre res za izpodbijanje dejanskega stanja.

Revizija proti odločitvi o 8.345,85 EUR (nepremoženjska škoda) ni utemeljena.

Med omejitve revizije kot izrednega pravnega sredstva spada tudi določba tretjega odstavka 370. člena ZPP, po kateri z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pojasnjeno je že bilo, da uveljavljanje tega razloga nima za posledico nedovoljenosti revizije. Navedena omejitev pomeni le to, da so stranke in revizijsko sodišče vezani na odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestale tudi preizkus na pritožbenem sodišču. Zato revizijsko sodišče ne upošteva tistih revizijskih trditev, ki ta dejstva in dokazno oceno o njih izpodbijajo, spreminjajo ali obhajajo. Povzeta vsebina revizije v tej zadevi kaže, da gre tožnik prav v opisani nedovoljeni smeri. Zato bo revizijsko sodišče odgovorilo le na tiste revizijske trditve, ki pritožbenemu sodišču očitajo procesne kršitve, najprej pa povzema odločilne ugotovitve obeh sodišč o poteku obravnavanega škodnega dogodka.

Tožnik in toženec sta vsak s svojo družbo sedela pri sosednjih mizah v lokalu. Ko je tožnik že četrtič rekel tožencu za cigarete, je med njima prišlo do verbalnega konflikta in nato zaradi tožnikove žalitve do prerivanja. Zato ju je lastnik poslal iz lokala. Toženec je tožnika prijel za majico pod vratom in izvlekel iz lokala. Zunaj ga je z odprto dlanjo udaril po licu, kar je tudi priznal pri sodniku za prekrške (in tam še pojasnil, da se je tik pred tem izmaknil tožnikovemu udarcu). Česa več tožnik ni dokazal, saj je v svoji izpovedi zatrjeval ne samo drugačen potek dogodka, temveč tudi, da naj bi do poškodbe prišlo v stranišču lokala, kar se je razlikovalo od njegovih lastnih navedb v pravdi. Zato in tudi zaradi drugih okoliščin mu sodišče prve stopnje ni verjelo.

Na tako ugotovljen potek škodnega dogodka je revizijsko sodišče vezano. V zvezi z zatrjevanimi procesnimi kršitvami pa pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do relativne procesne kršitve iz 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo vse metodološke napotke iz navedene zakonske določbe za dokazno oceno izvedenih dokazov in iz nje izhajajočih dejstev. Ko je tožnik v pritožbi to dejansko oceno izpodbijal, so bili razlogi pritožbenega sodišča pri potrditvi dokazne ocene obširni, saj je odgovarjalo na vse očitke, ki so bili uveljavljani v pritožbi. Drugačne revizijske trditve in z njo povezan procesni očitek o izostalih odgovorih so neutemeljeni. Tožnik je dokazno oceno prvostopenjskega sodišča izpodbijal na eni strani pritožbe, v reviziji pa se z njo povezanimi očitki prvostopenjskemu in drugostopenjskemu sodišču ukvarja kar na treh straneh. Tožnik v reviziji namreč uveljavlja nekaj trditev, ki jih ni uveljavljal v pritožbi. Na nezatrjevane trditve pritožbeno sodišče seveda ni moglo odgovoriti. Tožnik v reviziji na novo načenja vprašanja, kdo iz lokala naj bi klical na OKC Koper, ali sta policista tožnika napotila na pregled k zdravniku in kaj to pomeni, kaj je povedal kateri od obeh zaslišanih policistov o vsebini predloga sodniku za prekrške (pri čemer tožnik nekorektno povzema izpoved obeh - primerjaj njuno izpoved na listnih številkah 35 in 88 spisa).

Tudi ostali procesni očitki so neutemeljeni. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pritožbeno izpodbijanje verodostojnosti natakaričine izpovedi z razlogi na koncu druge in začetku tretje strani svoje sodbe, na sredi prvega odstavka na tretji strani pa je poudarilo, da le udarec z odprto dlanjo po licu ne more povzročiti obtolčenine glave in izpaha rame, kar je življenjsko in izkustveno povsem sprejemljivo. Revizijsko novo utemeljevanje toženčeve neverodostojnosti z njegovim ravnanjem v postopku pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, enako velja tudi za zatrjevanje, da izjava policista ni bila obravnavana "v skladu z zakonom" oziroma da ni resnična.

Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da je tožnik zaslišanje priče Č. predlagal prepozno. Tožnikovo revizijsko stališče o prestrogem upoštevanju 286. člena ZPP je zmotno, utemeljitev, da razlogi poštenosti, pravičnosti itd. v njegovem primeru terjajo presojo, da ni kriv, da je pozabil na pričino prvo izjavo nekaj dni po dogodku, pa kaže na nerazumevanje pomena navedene zakonske določbe, ki bi jo tako razlogovanje povsem obšlo. Trditve o zmotni uporabi pravil o dokaznem bremenu temeljijo na napačnem izhodišču, da je tožnik dokazal, da ga je toženec poškodoval, zaradi česar so neupoštevne.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe. Odločitev o tožnikovih revizijskih stroških temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, o toženčevih pa na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj stroškov revizijskega odgovora, ki zatrjuje napačne razloge za zavrženje revizije, ni mogoče opredeliti za potrebne stroške.