Jedro

Izpodbijani sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka je zgolj procesni sklep, ki ne temelji na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, temveč na pravni presoji določb ZUP. Razlaga pojmov ZUP pa ne predstavlja uporabe materialnega prava, ki zaradi procesne narave izpodbijanega sklepa v tej zadevi sploh ne bi bilo uporabljeno. Ker se v reviziji zatrjuje kršitev pravil upravnega postopka, jih revizijsko sodišče ni presojalo, saj je pristojno zgolj za presojo kršitev pravil postopka v upravnem sporu ter kršitev materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 30.9.2005 zavrnilo kot neutemeljeno. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo denacionalizacijskega postopka, ki je bil končan s pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 2.7.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila dopolnilno odločbo o denacionalizaciji z dne 14.10.1999, ki jo je izdala Upravna enota Ravne na Koroškem ter zavrnila zahtevo za denacionalizacijo v obliki obveznic SOD za podržavljene nepremičnine. Predlog za obnovo postopka je tožeča stranka utemeljila na podlagi 4. točke 1. odstavka 260. člena ZUP, saj je tožeča stranka pridobila pravnomočna sklepa sodišča v Slovenj Gradcu z dne 14. 7. 2003 ter Višjega sodišča v Mariboru z dne 28. 6. 2005, iz katerih izhaja, da sta obe sodišči ugotovili, da ta zadeva ni predmet obravnave pred sodiščem v nepravdnem postopku, ker premoženje ni bilo zaplenjeno s kazensko sodbo, temveč z odločbo okrajne zaplembene komisije. Tožeča stranka zato meni, da sta navedeni sodišči drugače rešili predhodno vprašanje v pravnomočno končanem denacionalizacijskem postopku, kot so to vprašanje rešili upravni organi v tej zadevi, ko je tožena stranka pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku, ki se nanaša na iste nepremičnine kot so bile zahtevane v nepravdnem postopku, odločila, da glede na pravne in dejanske okoliščine v zadevi ni pravnega temelja za denacionalizacijo v smislu 3. in 4. člena ZDen in je zato zahtevek tožeče stranke zavrnila. Po mnenju tožeče stranke sklepa sodišč v nepravdnem postopku sedaj pomenita, da je potrebno zadevo reševati pred upravnimi organi po določbah ZDen. Tožena stranka je s svojim sklepom zavrgla predlog za obnovo postopka na podlagi 2. odstavka 267. člena ZUP, ker v danem primeru po mnenju tožene stranke ne gre za predhodno vprašanje v smislu 4. točke 1. odstavka 260. člena ZUP in zato okoliščina, na katero se predlog opira, ni niti verjetno izkazana.

Prvostopenjsko sodišče v svoji sodbi pritrjuje toženi stranki, ker vprašanje obstoja pravnega temelja podržavljenja premoženja v postopku denacionalizacije (na podlagi 3. člena ZDen), kar je bilo sporno v pravnomočno končanem postopku, ne predstavlja vprašanja, ki bi ga reševali upravni organi kot predhodno vprašanje v že končanem postopku in bi ga kasneje drugače rešilo za to pristojno sodišče v nepravdnem postopku. Prvostopenjsko sodišče tudi opozarja, da si tožeča stranka napačno razlaga odločitev tožene stranke v zvezi s katero je predlagala obnovo postopka, saj njen zahtevek ni bil zavrnjen zaradi stvarne nepristojnosti organa, temveč je tožena stranka meritorno presodila, da zahtevek ni utemeljen, ker niso izkazani pogoji za denacionalizacijo.

Zoper prvostopenjsko sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da s stališči Upravnega sodišča ne soglaša, saj meni, da je bila z ravnanji upravnih organov ter Upravnega sodišča v obravnavani zadevi zoper katero zahteva obnovo postopka, spravljena v zmoto. Zaradi spoštovanja avtoritete navedenih organov, ki so vztrajali, da zadeve ni mogoče reševati po ZDen, je namreč opustila ukrepanje po ZDen in začela postopek pri sodišču, kamor je bila s strani teh državnih organov tudi izrecno napotena. Ker so sedaj pristojna sodišča v nepravdnem postopku v citiranih odločbah odločila, da o zadevi ni mogoče odločiti v sodnem postopku, ker zaplembe ni izreklo sodišče, in so zavrnila predlog tožeče stranke za določitev in priznanje odškodnine, tožeča stranka pričakuje, da ji bo pritožbeno sodišče zagotovilo pravično zaščito s tem, da ji bo omogočilo končanje te zadeve v postopku po ZDen. Tožeča stranka tudi ugotavlja, da je zaradi zmotnih stališč državnih organov obravnavana drugače kot ostali državljani, pri katerih državni organi niso imeli takih nestrokovnih in nezakonitih stališč, zato ji je bila kršena tudi ustavna pravica do enakega varstva pravic pred državnimi organi. Po mnenju tožeče stranke ne bi bilo pošteno, da bi zaradi različnih stališč državnih organov, kako naj se reši zadeva, ter s pretiranim dolgim reševanjem zadeve, spravili pritožnico v položaj, da bi ob pravilno vloženi zahtevi za denacionalizacijo brez svoje krivde ostala brez odškodnine, ki ji jo zagotavlja ZDen. Zato tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi in potrdi veljavnost in zakonitost dopolnilne odločbe UE Ravne na Koroškem z dne 14.10.1999 oziroma navedeno sodbo Upravnega sodišča RS razveljavi in jo vrne v ponoven postopek in odločanje upravnemu organu UE Ravne na Koroškem s tem, da dovoli obnovo postopka denacionalizacije.

Tožena stranka, prizadeta stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato se vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča zakonita in pravilna.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Tožeča stranka v svoji pritožbi, ki se obravnava kot revizija, izpodbija sodbo Upravnega sodišča, s katero je bilo presojeno o zakonitosti sklepa tožene stranke, s katerim je bil zavržen predlog tožeče stranke za obnovo postopka. Ob tem pa tožeča stranka napačno kvalificira zatrjevane kršitve tožene stranke in Upravnega sodišča kot napake pri ugotavljanju dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. V obravnavani zadevi je izpodbijani sklep tožene stranke zgolj procesni sklep, ki ne temelji na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, temveč na pravni presoji določb ZUP o tem, ali je mogoče odločbe sodišč v nepravdnem postopku v obravnavanem primeru šteti za drugače rešeno predhodno vprašanje v smislu 4. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Razlaga pojmov Zakona o splošnem upravnem postopku pa tudi ne predstavlja uporabe materialnega prava, ki zaradi procesne narave izpodbijanega sklepa v tej zadevi sploh ni bilo uporabljeno. Ker gre po vsebini revizije tožeče stranke za zatrjevanje kršitev pravil upravnega postopka jih revizijsko sodišče ni presojalo, saj je v okviru revizije pristojno zgolj za presojo določenih kršitev pravil postopka odločanja v upravnem sporu ter kršitev materialnega prava (85. člen ZUS-1).

Ker pa bi kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja vsem enako varstvo njihovih pravic v pravnih postopkih, lahko pomenila v obravnavani zadevi kršitev materialnega prava, je revizijsko sodišče presodilo izpodbijani akt tudi z vidika morebitne neustavnosti ravnanja upravnih in sodnih organov v obravnavanem primeru. Revizijsko sodišče pa ugotavlja, da v obravnavanem primeru načelo enakega varstva pravic strank ni bilo kršeno. V pravnomočno končanem denacionalizacijskem postopku sta tožena stranka ter Upravno sodišče zgolj pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru ni podlage za vračanje premoženja po ZDen in tožeče stranke nista napotila na vložitev predloga za določitev in plačilo odškodnine v nepravdnem postopku pred pristojnim sodiščem, kot to nepravilno trdi tožeča stranka. Iz navedb v spisih izhaja, da si je tožeča stranka stališče iz vloge SOD, po katerem imajo upravičenec in njegovi pravni nasledniki pravico zahtevati odškodnino po splošnih odškodninskih pravilih in ne v postopku denacionalizacije, ki ga je SOD navajala v končanem denacionalizacijskem postopku, razlagala tako, da mora vložiti ustrezen predlog za določitev in plačilo odškodnine v nepravdnem postopku, čeprav tega nista navedla ne tožena stranka in ne Upravno sodišče, pa tudi ne sam SOD ne. Neuspeh pridobitve zahtevane odškodnine v sodnem postopku je tako posledica napačnega zahtevka tožeče stranke, ki se je odločila svojo zahtevo uveljavljati v nepravdnem postopku, in ne ravnanja državnih organov v postopku denacionalizacije. Ob tem kaže dodati, da je tožečo stranko na to opozorilo tudi Višje sodišče v Mariboru v citiranem sklepu z dne 28.6.2005, v katerem je navedlo, da bi eventualno v taki zadevi lahko šlo za spor iz 1. člena ZPP, seveda ob ustreznem tožbenem zahtevku, tožbenih navedbah in dokazilih, česar pa v predmetnem postopku ni bilo.

Revizijsko sodišče je pri odločanju o reviziji skladno s 1. odstavkom 107. člena ZUS-1 uporabilo določbe ZUS-l in na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno iz razlogov, ki jih je navedlo v tej sodbi.