Jedro

1. Zgolj dejstvo, da so bili v zemljiški knjigi vpisani pravni predniki toženca oziroma toženec samo po sebi še ne zadošča za ugotovitev, da tožnik ni bil v dobri veri. Potrebno je presojati vse okoliščine, ki bi na dobro vero lahko vplivale, in tudi dokazno breme, saj se dobra vera domneva.

2. Prvostopno sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, to je določbo 2. odstavka 44. člena SPZ (pravilno bi bilo uporabiti paragraf 1500 ODZ). Iz razlogov sodbe namreč izhaja, da je toženec postal zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine v letu 1974, priposestvovalna doba pa je tekla od leta 1976 dalje. Ves čas priposestvovalne dobe je bil torej v zemljiški knjigi vpisan toženec, kar pomeni, da je priposestvovanje teklo proti njemu. Toženec zato ni tretji iz citirane določbe in se zanj ta določba ne more uporabiti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijano sodbo s p r e m e n i tako, da glasi: „Ugotovi se, da je tožnik B.M., lastnik nepremičnine s parc.št. 207/1 k.o. Š. V preostalem delu (glede izstavitve listine) se tožbeni zahtevek zavrne. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.109,62 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan od prejema pisnega odpravka te sodbe“.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 319,63 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan od prejema pisnega odpravka te sodbe. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Novi Gorici zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnik parc.št. 207/1 k.o. Š. in da je toženec dolžan tožeči stranki izstaviti ustrezno listino za prenos lastninske pravice. Tožeča stranka mora toženi povrniti pravdne stroške v znesku 143.982,80 SIT. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bila tožeča stranka sicer dobroverni lastniški posestnik sporne nepremičnine več kot 30 let, vendar po določbi drugega odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in zaupanju v javne knjige pridobil pravico še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo. Toženec je namreč v dobri veri dobil sporno nepremičnino z darilno pogodbo v letu 1974. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in v pritožbi navaja, da iz sodbe izhaja, da je tožnik kot dobroverni lastniški posestnik nepremičnino uporabljal vsaj od leta 1976 do leta 2001. V vsem tem obdobju pa je bil kot lastnik nepremičnine vpisan že toženec in se zato nanj določba drugega odstavka 44. člena SPZ ne more nanašati. Sodišče je zagrešilo tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj so razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju, zato se sodbe ne da preizkusiti. Sodišče namreč po eni strani ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje, po drugi pa zavrne zahtevek, ker pravica, pridobljena na podlagi priposestvovanja ni bila vpisana v zemljiški knjigi pred letom 1974. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka navajala, da se ne strinja z vsemi ugotovitvami v sodbi, čeprav za pritožbo nima pravnega interesa. Sodišče prve stopnje dvomi v izpoved H.V., čeprav je bila ta manj pristranska priča kot A.V. in E.V.B. H.V. je izpovedala, da je stric V.V. sporno parcelo dal tožniku, da jo obdeluje, ne pa, da bi bila njegova. Tudi tožnik sam je v svojih vlogah opozarjal, da je H.V. ena od najstarejših prebivalcev Š. in bi prav ona znala veliko povedati o tem, kako je tožnik nepremičnino pridobil in vseskozi užival kot lastnik. Sodišče je nepravilno ocenilo tudi notarski zapisnik SV oziroma izjavo matere toženca, ki jo je 12.7.2000 podala pri notarki. Enako velja tudi glede izpovedi O.M. Dejstvo, da tožnik za uporabo parcele ni plačeval ničesar, ne dokazuje, da med tožnikom in S. ni bilo dogovora o uporabi. Starša toženca sta bila zemljiškoknjižna lastnika parcele že od leta 1962, zato je mnogo bolj verjetno, da bi tožnik za uporabo parcele vprašal njiju in ne V.V., ki že zdavnaj ni bil več zemljiškoknjižni lastnik parcele. Izjava A.S. je tudi logična, prav tako pa je tudi O.M. izpovedala, da se je tožnik z bratom dogovoril, da lahko parcelo uporablja, dokler se iz A. ne vrne toženec. Tožnik je parcelo začel uporabljati v obdobju, ko ni bila več last V. Zaradi vsega povedanega ni mogoče zaključiti, da bi bil tožnik v dobri veri, tudi če bi bil, pa njegova zmota ni opravičljiva. Sicer pa velja domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Če se tožnik ni prepričal pred dogovori o uporabi, kdo je lastnik, to ne more biti v breme tožene stranke. Po mnenju tožene stranke zato tožnik ni izpolnil niti pogojev za priposestvovanje in bi sodišče zahtevek moralo zavrniti že iz tega razloga.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik je zatrjeval priposestvovanje, ki naj bi trajalo najmanj 30 let, ne pa kakšnega pravnega posla med pravdnima strankama. Zato nima zahtevka na izstavitev listine in že iz tega razloga je zahtevek v delu, v katerem se nanaša na izstavitev listine nesklepčen in ga je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo. Drugačna pa je situacija pri zahtevku na ugotovitev lastninske pravice. Prvostopno sodišče je sicer uporabilo napačno materialno pravo, saj se je zatrjevano priposestvovanje začelo in izteklo pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SPZ). V obravnavani zadevi je treba uporabiti določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je v 4. odstavku 28. člena za dobroverno posest zahteval 20 letno priposestvovalno dobo in kvečjemu še paragrafa 1500 Občega državljanskega zakonika (ODZ), ki je smiselno določal, da pravica pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je z zaupanjem v zemljiško knjigo pridobil stvar, preden je bila pravica, pridobljena s priposestvovanjem vpisana v zemljiško knjigo. Prvostopno sodišče je ugotovilo naslednje dejansko stanje: tožniku je sporno parcelo podaril V.V., ki je utemeljeno mislil, da je parcela njegova, saj pri sestavi poizvedovalnega zapisnika, na podlagi katerega se je lastninska pravica vpisala na pravne prednike toženca, ni bil prisoten. Niti pravni predniki toženca niti toženec parcele niso nikoli prevzeli v posest, ampak jo je ves čas najmanj od leta 1976 do 2001 kot lastnik uporabljal in imel v posesti tožnik. Tožnik je bil ob opisanem v dobri veri glede tega, da je bil V.V. ob daritvi lastnik sporne parcele in da mu jo je podaril v last. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Vpisi v zemljiško knjigo v obdobju pred osamosvojitvijo niso imeli tako absolutne veljave kot jim jo v odgovoru na pritožbo pripisuje tožena stranka. Taka je bila ves čas tudi sodna praksa. Zgolj dejstvo, da so bili v zemljiški knjigi vpisani pravni predniki toženca oziroma toženec samo po sebi še ne zadošča za ugotovitev, da tožnik ni bil v dobri veri. Potrebno je presojati vse okoliščine, ki bi na dobro vero lahko vplivale, in tudi dokazno breme, saj se dobra vera domneva. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta oba otroka V.V. izpovedala, da je njun oče parcelo podaril tožniku, H.V., ki pa je bila nečakinja V.V. pa je trdila, da je njen stric zemljišče dal tožniku le v obdelavo. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno sledilo izpovedi A.V. in E.V.B. Logično je, da otroci več vedo o ravnanju očeta kot pa nečakinja o ravnanju strica. H.V. ni bila v stalnem kontaktu z V., saj bi jo sicer A. in E. bolje poznala in ne bi govorila o tem, da je bila v slabih odnosih z njunim očetom. Za zunanje opazovalce ni razlike med obema položajema, v obeh primerih (če je zemljišče prejel v last ali v obdelavo) bi zemljišče obdeloval tožnik. Izpoved priče O.M. je v očitnem nasprotju z ostalimi, saj je zatrjevala, da so S. ves čas in tudi še po letu 1974 obdelovali sporno zemljišče (enako pa velja za notarski zapis izjave A.S.). H.V., na katero se sklicuje toženka v odgovoru na pritožbo, je izpovedala, da ji ni znano, kako bi sporna nepremičnina lahko prešla na S. in da je bila prej last njene none, sosedi S.K. prav tako ni znano, da bi si S. sporno zemljišče kdaj lastili ali uporabljali. Na eni strani imamo tako trditev A.S., da se je tožnik dogovoril za uporabo sporne parcele z njenim pok. možem in da mu je obljubil, da bo zemljišče vrnil, to trditev potrjujeta le O.M. in njen mož, ki pa sta za dogovor izvedela od A., na drugi strani pa je trditev tožnika, da mu je zemljišče podaril V.V., kar potrjujejo A.V., E.V.B. (oba sta za izid pravde nezainteresirana) in I.B. (sin tožnika). Navedbe tožene stranke, da so si lastili sporno zemljišče, poleg tega izrecno zanikata H.V. in S.K., za kateri pa ni dvoma, da nimata nobenega interesa za izid pravde. Res je izjava A.S. logična, vendar je enako logična tudi izpoved tožnika, poleg tega pa je slednja bolje podprta z ostalimi dokazi. Zato ni dvoma, da je bilo dejansko stanje v zadevi ugotovljeno popolno in pravilno, da je torej imel tožnik sporno nepremičnino v dobroverni posesti več kot 20 let. Prvostopno sodišče pa je napačno uporabilo materialno pravo, to je določbo 2. odstavka 44. člena SPZ (pravilno bi bilo, kot rečeno, uporabiti paragraf 1500 ODZ). Iz razlogov sodbe namreč izhaja, da je toženec postal zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine v letu 1974, priposestvovalna doba pa je tekla od leta 1976 dalje. Ves čas priposestvovalne dobe je bil torej v zemljiški knjigi vpisan toženec, kar pomeni, da je priposestvovanje teklo proti njemu. Toženec zato ni tretji iz citirane določbe in se zanj ta določba ne more uporabiti. Ker so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje, ne pa tudi za uporabo paragrafa 1500 ODZ, je bilo treba pritožbi delno ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti, tako da se tožbenemu zahtevku na ugotovitev lastninske pravice na parc.št. 207/1 k.o. Š. ugodi (4. točka 358.člena ZPP). Zaradi spremenjenega uspeha v pravdi je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških. Tožeča stranka je z zahtevkom v večjem delu uspela, samo z zahtevkom na izstavitev listine pa niso nastali nobeni posebni stroški, zato ji mora na podlagi določbe 154. člena ZPP tožena stranka povrniti vse stroške postopka, enako velja za pritožbene stroške. Pravdni stroški tožeče stranke znašajo 1009,62 EUR (kar je v času izdaje sodbe prve stopnje predstavljalo 241.945,00 SIT). Sodišče je tako priznalo za sodne takse 111,00 EUR, za stroške tolmača 125,19 EUR, za potne stroške stranke 11,31 EUR, za stroške zastopanja pa 762,12 EUR (za sestavo tožbe, dokaznega predloga, prve pripravljalne vloge, prošnje in vloge, za pristop na dva naroka s trajanjem, za poročilo stranki, za materialne stroške v skladu z 11. členom Odvetniške tarife in za DDV na odvetniške storitve). Stroški pritožbenega postopka pa znašajo 319,63 EUR (za sodno takso 111 EUR, za sestavo pritožbe, materialne stroške in DDV na odvetniške storitve pa 208,63 EUR). Prisojene stroške mora tožena stranka plačati tožeči v 15 dneh, v primeru zamude pa v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan po prejemu pisnega odpravka te sodbe.