Jedro

Tožnikove navedbe, ki jih ponavlja v pritožbi in s katerimi si prizadeva, da bi bila za odločitev o zakonitosti odpovedi oziroma postopka pred odpovedjo relevantna določba 33.a člena ZJU, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Da bi se ta določba uporabljala za delovno razmerje med strankama, ne izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik predložil s tožbo. Za njegovo delovno razmerje s toženko, ki je javni zavod, velja prvi del ZJU, torej določbe do 21. člena ZJU, ostale določbe (od 22. člena ZJU dalje) pa veljajo le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti (prvi odstavek 22. člena ZJU).

Ob izostanku uveljavljanih postopkovnih nepravilnosti oziroma formalnih razlogov, zaradi katerih bi bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, bi bila uveljavljena terjatev verjetno izkazana, če bi bila podana iz očitno neutemeljenega razloga, kar pa iz navedb tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe ne izhaja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 1. 2024 in sklepa o prepovedi opravljanja dela z dne 9. 1. 2024 v zvezi z odločitvijo o zahtevi za varstvo pravic z dne 18. 1. 2024 do izdaje pravnomočne sodne odločbe, da se toženki naloži, da tožniku do pravnomočne sodne odločbe izplačuje plačo skladno z aneksom št. 3 z dne 31. 5. 2019 v višini 1.435,20 EUR bruto in da je dolžna toženka v primeru kršitve predlagane začasne odredbe plačati kazen v višini 2.000,00 EUR na vsakokratni predlog tožnika.

2. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da sta se stranki v 14. členu pogodbe o zaposlitvi dogovorili za uporabo predpisov, ki urejajo delovna razmerja v javnem sektorju, torej tudi določbe 33.a člena ZJU. Toženka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala kršitev 93. člena ZJU in podala pravni pouk o pritožbi na podlagi 24. člena ZJU, kar potrjuje, da je štela, da za delovno razmerje veljajo določbe tega zakona. Toženka je tista, ki je pripravila pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar se morebitna nejasna določila razlagajo v korist tožnika. Uporaba 33.a člena ZJU je v korist delavca, ker je ugodnejša od določb ZDR-1. Toženka ni ravnala skladno s 33.a členom ZJU, ker tožnika pred pričetkom izvajanja nadzora bolniškega staleža ni opozorila niti ni šlo za bolniški stalež nad 30 delovnih dni. Do sedaj predloženi dokazi toženke ne potrjujejo, da bi tožnik 19. 12. 2023 ravnal zemljišče oziroma opravljal delo z gradbenim strojem, kot mu očita v odpovedi. Ne le da je terjatev tožnika verjetno izkazana, izpolnjen je pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe. Toženka izvaja gasilsko dejavnost in ima potrebo po delu tožnika, kar pomeni, da bo na njegovo delovno mesto zaposlila drugega delavca. Navedeno bo vplivalo na morebitno reintegracijo. Reintegracija bo otežena. Tožniku s prenehanjem delovnega razmerja nastaja nenadomestljiva škoda. Pri toženki je bil zaposlen 16 let, delo je opravljal vestno. Toženka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela hujših posledic kot nastajajo tožniku. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni, tako da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Tožnik je s tožbo uveljavljal sodno varstvo v zvezi z izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 1. 2024, podano iz razloga, določenega v 2. in 8. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), prepovedjo opravljanja dela z dne 9. 1. 2024 in odločitvijo o zahtevi za varstvo pravic z dne 18. 1. 2024. Uveljavljal je reparacijski in reintegracijski zahtevek. Skupaj s tožbo je predlagal izdajo začasne odredbe, ki jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno zavrnilo.

7. Na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) izda sodišče v individualnem delovnem sporu začasno odredbo za zavarovanje terjatve po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve izda, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče soglaša s presojo v izpodbijanem sklepu, da že navedeni (prvi) pogoj za izdajo začasne odredbe ni podan, sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da bi bila terjatev verjetno izkazana, če bi razlogi, ki govorijo v prid njenemu obstoju, prevladali nad nasprotnimi.

8. Tožnikove navedbe, ki jih ponavlja v pritožbi in s katerimi si prizadeva, da bi bila za odločitev o zakonitosti odpovedi oziroma postopka pred odpovedjo relevantna določba 33.a člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Da bi se ta določba uporabljala za delovno razmerje med strankama, ne izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik predložil s tožbo. Določila 14. člena pogodbe o zaposlitvi, da se glede pravic, obveznosti in odgovornosti javnega uslužbenca ter delodajalca, ki niso urjene s pogodbo, uporabljajo določbe drugih predpisov, ki urejajo plače in delovna razmerja v javnem sektorju, ni mogoče razumeti tako široko, kot prikazuje tožnik v pritožbi, da bi to pomenilo uporabo ZJU v celoti. Za njegovo delovno razmerje s toženko, ki je javni zavod, velja prvi del ZJU, torej določbe do 21. člena ZJU, ostale določbe (od 22. člena ZJU dalje) pa veljajo le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti (prvi odstavek 22. člena ZJU).

9. Glede na navedeno si tožnik neutemeljeno prizadeva za presojo, da bi bila odpoved nezakonita, ker toženka ni postopala na način, določen s 33.a členom ZJU, ki ureja pooblastila predstojnika v primeru razpolaganja z informacijo, na podlagi katere so podani razlogi za sum, da javni uslužbenec zlorablja pravico do zadržanosti z dela do 30 delovnih dni (pri čemer tožnik sam poudarja v pritožbi, da je šlo za bolniški stalež nad 30 delovnih dni).

10. Ob izostanku uveljavljanih postopkovnih nepravilnosti oziroma formalnih razlogov, zaradi katerih bi bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, bi bila uveljavljena terjatev verjetno izkazana, če bi bila podana iz očitno neutemeljenega razloga, kar pa iz navedb tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe ne izhaja, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje. V odpovedi mu je toženka očitala nespoštovanje navodil osebnega in imenovanega zdravnika v času bolniškega staleža, s tem ko je sedel na delovnem stroju (rovokopaču) in ravnal zemljišče. Kot je pravilno utemeljilo v izpodbijanem sklepu, bo ugotavljanje, kakšna so bila navodila zdravnika in kaj konkretno je tožnik počel z rovokopačem (pri čemer je tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe del očitka, da je sedel na rovokopaču, priznal; navedel je, da je rovokopač le premaknil) oziroma s tem povezana vsebinska presoja zakonitosti odpovedi stvar nadaljnjega dokaznega in kontradiktornega postopka pred sodiščem prve stopnje.

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da predloženi dokazi toženke ne potrjujejo, da bi ravnal zemljišče oziroma opravljal delo z rovokopačem. Toženka je dokaze predložila z odgovorom na tožbo po izdani začasni odredbi. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo le iz njegovih navedb in s predlogom predloženih dokazov, saj je za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe določen tridnevni rok, določen v drugem odstavku 43. člena ZDSS-1, v tej fazi odločanja se kontradiktorni dokazni postopek ne izvaja.

12. Ker ni bil podan že temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, tj. verjetno izkazana terjatev, je sodišče prve stopnje tožnikov predlog utemeljeno zavrnilo. Drugih pogojev, ki izhajajo iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, pravilno ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče se do s tem povezanih navedb tožnika v pritožbi ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških odgovora na pritožbo toženke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1; toženka kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja sama krije svoje stroške.