21. 6. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa Odvetniška družba B., o. p. – d. n. o., Z., na seji senata 5. junija 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 499/2006 z dne 29. 3. 2006 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Žalcu št. P 37/2001 z dne 18. 1. 2006 in s sklepom Okrajnega sodišča v Žalcu št. P 37/2001 z dne 11. 7. 2005 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku zaradi opustitve preprečevanja izvrševanja stvarne služnosti ter po nasprotni tožbi zaradi ugotovitve neobstoja te služnosti je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, po kateri je pritožnica (v pravdi toženka) s sporne služnostne poti na parceli št. 784, vl. št. 87 k. o. V. dolžna v roku treh dni odstraniti lesene palete, vejevje, lesene dele, pokrite z valovito salonitno opeko, dva hloda in manjša debla, skladovnico tramov in desk, pokritih z valovito opeko, ter nasuto zemljo in zagotoviti njeno prevoznost. Za primer, da pritožnica ne bo tako ravnala, je sodišče tožniku dovolilo, da lahko začasno odredbo izvrši tako, da njeno izvršitev na stroške pritožnice zaupa nekomu tretjemu. Zoper ta sklep je pritožnica vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo. Višje sodišče je pritožbo pritožnice zavrnilo.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi nasprotuje zgoraj navedenim odločitvam sodišč. Navaja, da je isto sodišče njeno dejanje enkrat že opredelilo kot nenadomestno (navedeni primer naj bi Ustavno sodišče obravnavalo pod št. Up-262/04), v izpodbijanih sklepih pa naj bi isto dejanje opredelilo kot nadomestno. Vztraja pri stališču, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso podani, ker tožnik že prvega pogoja za njeno izdajo, to je verjetnega obstoja terjatve, ni izkazal. Sodiščema očita, da v zvezi z ugotavljanjem obstoja tega pogoja nista upoštevali njenih navedb iz nasprotne tožbe ter v zvezi s tem izvedenih dokazov, ki naj bi potrjevali njene trditve. Poudarja, da bi sodišči pri presoji verjetnega izkaza terjatve morali presojati ne samo, ali je zahtevek po tožbi utemeljen, temveč bi morali presojati tudi utemeljenost tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. Zaradi vsega navedenega naj bi kršili 14. in 22. člen Ustave. Dalje sodiščema očita, da tudi nista pojasnili, kdaj naj bi potekla 20-letna priposestvovalna doba. Poudarja še, da tožnik sporne poti tudi ni uporabljal v dobri veri. Višjemu sodišču očita tudi kršitev 23. in 25. člena Ustave, ki naj bi ju storilo zato, ker v izpodbijanem sklepu ni zavzelo stališča do številnih pritožbenih navedb. Stališče Višjega sodišča, da se za priposestvovanje služnosti dobra vera ne zahteva, naj bi bilo tudi v nasprotju s pretežno sodno prakso, ki naj bi izhajala iz sodbe Vrhovnega sodišča št. II Ips 163/93 z dne 28. 10. 1993. Pritožnica uveljavlja tudi kršitev 33. člena Ustave. Sodiščema očita, da sta ji kljub temu, da tožnik obstoja služnosti ni izkazal, naložili odstranitev predmetov iz njene parcele. Dodaja še, da ji je bila v pravdnem postopku kršena tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

B.

3.Pritožnica ustavne pritožbe ne more utemeljiti z navedbami, da je isto sodišče v izpodbijanih sklepih zavzelo drugačno stališče od tistega, katerega ustavno spornost je ugotovilo Ustavno sodišče z odločbo št. Up-262/04 z dne 24. 11. 2005 (Uradni list RS št. 109/05).

4.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava, ki na raven človekovih pravic ne segajo. Mednje sodijo vsi pritožničini očitki o tem, zakaj po njenem mnenju tožnik verjetnega obstoja terjatve ni izkazal.

5.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) bi bili lahko pomembni pritožničini očitki o neupoštevanju njenih navedb ter z njene strani predlaganih dokazov v zvezi z njenim zahtevkom iz nasprotne tožbe. Eden od pomembnejših izrazov te pravice je namreč zahteva po kontradiktornem postopku, v katerem je vsaki stranki dana možnost, da se izjavi, medtem ko strankini pravici do izjavljanja odgovarja obveznost sodišča, da vzame navedbe strank na znanje ter se do relevantnih navedb tudi opredeli. Vendar pritožnica nima prav, ko trdi, da sodišči navedene obveznosti nista izpolnili. Sodišči sta v izpodbijanih sklepih zavzeli stališče, da je obstoj sporne služnosti verjetno izkazan, in ta sklep že po logiki stvari vključuje tudi sklep o tem, da zahtevek za ugotovitev neobstoja iste služnosti oziroma na njeno prenehanje ni utemeljen. Sodišči sta torej pritožničine navedbe iz nasprotne tožbe smiselno zavrnili, in s tem pravici do izjave zadostili. Ni namreč nujno, da je odgovor na navedbe strank vedno izrecen. Dalje tudi ne držijo pritožničini očitki, da sodišči z njene strani predlaganih dokazov pri presoji verjetnega izkaza terjatve nista upoštevali. Iz izpodbijanih sklepov izhaja namreč drugače. Pritožnica kršitve pravice do izjave tudi z očitki, da sodišči nista izrecno pojasnili, kdaj točno je iztekla 20-letna priposestvovalna doba, ne more utemeljiti. Treba je namreč upoštevati, da je treba v postopku zavarovanja z začasno odredbo utemeljenost zahtevka izkazati le s stopnjo verjetnosti. Zato sodiščema v tej fazi postopka tega pravno relevantnega dejstev ni bilo treba ugotavljati s stopnjo gotovosti.

6.Z vidika 22. člena (in ne 23. in 25. člena Ustave, kot trdi pritožnica) bi bili lahko pomembni tudi očitki, da Višje sodišče ni zavzelo stališča do številnih pritožbenih navedb. Vendar pritožnica teh očitkov ne izkaže. Ne pojasni namreč, do katerih pritožbenih navedb naj se Višje sodišče ne bi opredelilo.

7.Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim izhaja tudi zahteva, da sodišče ne sme samovoljno, tj. brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od uveljavljene in enotne sodne prakse. Vendar pritožnica tudi te očitane kršitve ne izkaže. Tega očitka namreč ni mogoče utemeljevati s sklicevanjem na en primer iz sodne prakse, saj ena sodna odločba enotne in ustaljene sodne prakse še ne izkazuje.

8.Očitno neutemeljeni so tudi pritožničini očitki o kršitvi pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da očitek o nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnika, tudi če bi bil utemeljen, sam po sebi še ne izkazuje kršitve navedene ustavne pravice. Za kršitev te pravice bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Tega pa pritožnica niti ne zatrjuje.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

10.Pritožnica uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po prvem odstavku 23. člena Ustave. Od 1. 1. 2007 ureja varstvo te pravice Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 – ZVPSBNO). Glede na to, da Ustavno sodišče ni pristojno neposredno presojati morebitnih kršitev človekovih pravic, ki nastanejo z ravnanjem ali opustitvijo dolžnega ravnanja sodišča, je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger

[1]Z navedeno odločbo je Ustavno sodišče razveljavilo sklepe o denarni kazni, izdane v postopku prisilne izvršbe pravnomočne začasne odredbe, ki je bila izdana v istem pravdnem postopku kot izpodbijani sklepi. Ustavno sodišče je namreč sprejelo pritožničina izvajanja o očitni napačnosti navedenih sklepov, ker iz njih ni bilo razvidno, da bi šlo za izvršbo dejanja, ki ga lahko opravi le pritožnica. V izpodbijanih sklepih, s katerimi je sodišče zaradi novih motilnih ravnanj pritožnice, podobnih tistim iz prejšnje začasne odredbe, izdalo novo začasno odredbo, pa je sodišče pritožničina dejanja opredelilo kot nadomestna.