Jedro

Tožena stranka je ustrezno izvedla postopek in v celoti izpolnila svojo obveznost iz 7. člena ZUP. Tožnik je bil ustrezno poučen in je imel v postopku osebno (in po pooblaščencu) večkrat možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, zaradi katerih je zapustil Maroko, v primeru kakršnihkoli nejasnosti pa je imel možnost uradno osebo zaprositi za pojasnilo ali pa se posvetovati s pooblaščencem. Glede na vsebino izjave, ki jih je podal v prošnji in na osebnem razgovoru, pa tožena stranka ni bila dolžna opravljati nadaljnjih preverjanj ali poizvedovanj oz. postavljati dodatnih vprašanj, saj - kot je sodišče predhodno že pojasnilo - nobena od podanih izjav za pridobitev mednarodne zaščite ni pravno relevantna. Nasprotno: vse izjave, ki jih je podal tožnik, kažejo na nevarnost, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva Maroka, ki sama zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo9 in s tem razlog za priznanje mednarodne zaščite. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da bi morala tožena stranka v primeru dvoma pri ugotavljanju dejanskega stanja odločiti v korist prosilca (tožnika). To bi držalo le v primeru, če bi tožnik navajal dejstva in okoliščine, ki bi lahko predstavljale podlago za priznanje mednarodne zaščite, pa bi tožena stranka ostala glede določenega dejstva v dvomu, ki ga ob dosegljivih oz. uporabljivih dokazih v upravnem sporu ne bi mogla razrešiti. V tej zadevi pa ne gre za tak primer, saj tožnikove navedbe (četudi o njihovi resničnosti ni dvoma) že same po sebi ne predstavljajo razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Naslovno sodišče sicer ugotavlja, da je ESČP že ugotovilo kršitve 3. člena EKČP zaradi pomanjkanja hrane kot osnovne dobrine, pri čemer je šlo predvsem za primere, ko je bilo pritožnikom hkrati omejeno gibanje oz. odvzeta prostost. Le izjemoma je bila kršitev 3. člena EKČP ugotovljena v drugačnih okoliščinah (npr. ko je šlo za posebej ranljive osebe, ki niso bile same sposobne zadovoljevati svojih osnovnih potreb), nikoli pa zgolj na podlagi revščine same po sebi. ESČP je pomanjkanje hrane kot osnovne dobrine kot obliko ponižujočega ravnanja obravnavalo zlasti v treh kontekstih, in sicer v okviru prisilne hospitalizacije, pripora oz. zapora ter neustreznih pogojev bivanja prosilcev za azil in otrok. Z izjemo naštetih primerov ESČP kršitev 3. člena v primerih, ko gre za pomanjkanje hrane oz. slabe življenjske razmere, ni ugotovilo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Povzetek navedb strank v upravnem sporu_

1. Tožnik, ki naj bi bil državljan Kraljevine Maroko, je 25. 3. 2024 vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-576/2024/7 (1222-15) z dne 14. 3. 2024 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je bilo odločeno, da se njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrne kot očitno neutemeljena (1. točka izreka). Določen mu je bil 10-dnevni rok za prostovoljni odhod iz območja Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Tožniku je bila za obdobje enega leta določena prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če bo zapustil območja v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka).

2. V tožbi navaja, da je tožena stranka v predhodnem postopku preuranjeno in nepravilno zaključila, da prihaja iz varne izvorne države in da ni navajal razlogov, ki bi utemeljevali priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je povedal, da je izvorno državo zapustil zaradi revščine, slabih življenjskih pogojev, predrage zdravstvene oskrbe in nedostojnega življenja. Iz prakse ESČP izhaja, da gre v primerih, ko posameznik nima prebivališča, niti dostopa do sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, lahko za kršitev 3. člena EKČP. Posledice, ki so v nasprotju s tem členom, lahko predstavljajo resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1 in s tem utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka ni preverjala tožnikovih navedb z vidika, ali so razmere v izvorni državi res takšne, da mu ne zagotavljajo minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP. To bi lahko storila s postavitvijo dodatnih vprašanj in (v skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-292/2009, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011) s pridobitvijo splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi. Tožena stranka ni ustrezno poizvedela, kaj je vzrok za slabe pogoje življenja v izvorni državi oz. ali morda slaba ekonomska situacija izvira s strani dejavnikov, ki se lahko pripišejo javnim organom izvorne države. Tožena stranka tudi ni preverila, kaj bi se zgodilo, če si tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bi mogel privoščiti zdravstvene oskrbe in drugih osnovnih dobrin. Šele po taki presoji bi tožena stranka lahko zaključila, da tožniku ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi nevarnost resne škode. Če bi bila tožena stranka pri ugotavljanju dejanskega stanja v dvomu, bi morala - zaradi morebitnih posledic, ki bi tožniku nastale z zavrnitvijo prošnje - odločiti v korist tožnika. Poleg tega je tožena stranka v skladu s 7. členom ZUP dolžna skrbeti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu. Zato bi morala tožniku pojasniti zakonske pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za pridobitev enega od dveh statusov mednarodne zaščite. Ker je odločitev tožene stranke o zavrnitvi tožnikove prošnje nepravilna in nezakonita, enako velja za vse ostale odločitve iz 2., 3. in 4. točke izreka izpodbijane odločbe. Ta del odločbe je nezakonit in nepravilen tudi zato, ker tožena stranka ni opravila presoje, ali za tožnika morda obstaja prepoved vračanja v izvorno državo. Morebitni neobstoj pogojev za pridobitev statusa begunca ali subsidiarne zaščite namreč še ne pomeni nujno, da se posameznika lahko avtomatično vrne v izvorno državo, ampak lahko ta uveljavlja obstoj drugih razlogov, zaradi katerih vrnitev v izvorno državo ni mogoča. Za uveljavljanje takih razlogov pa je bistveno, da je prosilec s to možnostjo sploh seznanjen, kar tožnik v tem primeru ni bil. 3. Tožnik v tožbi sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite v celoti ugodi, podredno pa, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženi stranki v ponoven postopek.

4. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Navedla je, da je zelo natančno presodila izjave tožnika in ugotovila, da je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države navajal izključno ekonomske težave (revščina, premajhen zaslužek). Mednarodna zaščita ni namenjena reševanju eksistencialnih težav posameznikov, ampak zaščiti pred preganjanjem iz zakonsko naštetih razlogov. Tožnik ni navajal, da bi imel težave iz razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1, ampak je celo sam izpostavil, da v izvorni državi ni bil ogrožen. Ker v postopku ni izkazal subjektivnega elementa preganjanja, tožena stranka ni bila dolžna tožnikovih navedb preverjati s pridobivanjem informacij o stanju v državi. Poleg tega tožnikove izjave o slabem socialno - ekonomskem stanju nakazujejo na splošne sistemske hibe v izvorni državi, ki s stališča priznanja mednarodne zaščite niso relevantne. Tožnik je na osebnem razgovoru izjavil, da je razumel vsa zastavljena vprašanja; zastopal ga je pooblaščenec. S strani tožene stranke mu je bilo predočeno, da prihaja iz države, ki jo je Vlada RS z odlokom razglasila za varno izvorno državo, a v zvezi s tem ni izkazal nobenih posebnih (individualnih) okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da Maroko zanj ni varna država.

_**Dokazni postopek**_

5. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri je v dokaznem postopku pregledalo in prebralo zapisnik o osebnem razgovoru s tožnikom z dne 7. 3. 2024 (A4) ter tudi vse ostale listine v spisu, ki se nanaša na to zadevo in ga je sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka. V okviru dokaza z zaslišanjem strank je zaslišalo tožnika, zaslišanje zastopnika tožene stranke pa ob smiselni uporabi prvega odstavka 258. člena ZPP ni bilo potrebno.

_**O utemeljenosti tožbe**_

6. Po presoji sodišča tožba ni utemeljena, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena. Zato sodišče sledi njeni utemeljitvi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

7. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi svojo odločitev obrazložila z ugotovitvijo, da je tožnik prošnjo utemeljeval s slabo ekonomsko situacijo in posledično slabimi pogoji za življenje, s čimer pa niso izpolnjeni pogoji za priznanje nobene od dveh oblik mednarodne zaščite. Nobene od podanih izjav in drugih okoliščin konkretnega primera ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Iz tožnikovih izjav tudi ne izhaja, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Tožnik tudi ni trdil, da mu je bil v Maroku onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ali da bi bili proti njemu osebno usmerjeni kakršnikoli ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Tožnik je v Maroku delal v proizvodnji perutnine, a po subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Poleg tega je navedel, da se mu v Maroku ni nič konkretnega zgodilo, iz države ga je gnala želja po boljšem življenju. Ker tožnikovih navedb o ekonomski stiski in slabem življenju ne gre povezati s preganjanjem, gre za navedbe, ki so nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Poleg tega je Vlada RS Maroko z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. l. RS št. 47/22) določila kot varno izvorno državo, v tožnikovih izjavah pa ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju vseh prosilčevih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Tožnik v postopku ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil ter povzročil njegov odhod iz države, zato je nemogoče skleniti, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo bil soočen z resno škodo, ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Nasprotno, tožnik je izpostavil, da v izvorni državi ni bil ogrožen, ampak jo je zapustil zaradi boljše prihodnosti. Ker je po oceni tožene stranke tožnik v postopku navajal le dejstva, ki so v skladu z določbami ZMZ-1 nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, in ker ni izkazal, da Maroko zanj ni varna izvorna država, je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Odločitev o določitvi 10-dnevnega roka za prostovoljni odhod je tožena stranka oprla na deseti odstavek 49. člena ZMZ-1, odločitev o odstranitvi in enoletni prepovedi vstopa v primeru neprostovoljnega odhoda pa na trinajsti odstavek 49. člena ZMZ-1 v zvezi s 67. členom Ztuj-2. 8. ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa, da se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Po drugi alineji 52. člena ZMZ-1 pa se za očitno neutemeljeno šteje tudi prošnja, ki jo je vložil prosilec, ki prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. 9. V obravnavani zadevi - upoštevaje tožbene trditve - med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Kraljevine Maroko; da je 29. 1. 2024 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in da je tožena stranka pred odločitvijo o prošnji, s tožnikom, v prisotnosti njegovega pooblaščenca, 7. 3. 2024 opravila osebni razgovor. Bistvo tožnikovih izjav, podanih na osebnem razgovoru, je bilo, da je izvorno državo zapustil zaradi slabih zaposlitvenih možnosti in s tem slabih možnosti za zaslužek, ki omogoča dostojno življenje.

10. Mednarodna zaščita po ZMZ-1 pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (2. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem1 iz razloga2 pripadnosti določeni rasi ali etični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more, ali zaradi takega strahu noče, uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

11. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Resna škoda po 28. členu ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

12. Subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje, kot je določeno v 26. in 27. členu ZMZ-1, ali povzročijo resno škodo, kot je določena v 28. členu ZMZ-1, so: država; politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; in nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona (24. člen ZMZ-1).

13. Po presoji sodišča je tožena stranka v tej zadevi pravilno ocenila, da tožnik v postopku ni navedel dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevala njegov strah pred preganjanjem iz razlogov navedenih v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1, niti dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevala resno škodo v smislu tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 v zvezi z 28. členom ZMZ-1. Tožnik ne v prošnji ne na osebnem razgovoru ni trdil, da se v Maroko ne more vrniti zaradi strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, niti da se v Maroko ne more vrniti zato, ker bi bil tam soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v eni izmed oblik, ki je predvidena v 28. členu ZMZ-1. Tožnik je kot razloge za pridobitev ene od dveh oblik mednarodne zaščite navajal izključno socialno - ekonomske razloge, ki pa ne morejo biti obravnavani v okviru taksativno določenih podlag za priznanje mednarodne zaščite po zakonodaji, ki trenutno velja v Republiki Sloveniji.

14. Ob tem sodišče poudarja, da tožnikovih navedb o tem, da se zaradi slabih zaposlitvenih možnosti in slabega zaslužka v Maroku ne da dostojno živeti, tudi smiselno ni mogoče obravnavati kot resno škodo iz 28. člena ZMZ-1. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat zavzelo stališče, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva ekonomska sposobnost preživetja v njegovi izvorni državi.3 Gre za vprašanje potreb po humanitarni pomoči, ne pa za razloge, ki utemeljujejo potrebo po mednarodni zaščiti.4 Manjši obseg ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami posameznikov v zaprošeni državi, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.5

15. Za priznanje mednarodne zaščite tudi ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tovrstno tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi da država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.6 Navedeno je v skladu z določbo 24. člena ZMZ-1, ki opredeljuje subjekte (storilce) preganjanja in resne škode in iz katere izhaja, da je institut mednarodne zaščite namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko namerno povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Tožnik v tej zadevi takih dejavnikov ni zatrjeval, kar pomeni, da razlogi, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo, ne sodijo na področje mednarodne zaščite.

16. Drugače povedano, tudi če bi tožnik izkazal, da se v izvorni državi ne more dolgoročno preživljati zaradi tamkajšnjih slabih ekonomskih in socialnih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.7

17. Tožnik v tožbi toženi stranki očita, da ni preverjala njegovih navedb z vidika, ali so razmere v izvorni državi res takšne, da mu ne zagotavljajo minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP, pa bi to lahko storila s postavitvijo dodatnih vprašanj ter pridobitvijo splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi. V zvezi s tem sodišče pritrjuje toženi stranki, ki v odgovoru na tožbo opozarja, da mora v skladu z 21. členom ZMZ-1 prosilec (najprej) sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Šele v primeru, ko prosilec navede takšna dejstva in okoliščine, ki bi lahko predstavljala podlago za priznanje enega od dveh zakonsko določenih statusov mednarodne zaščite, lahko glede na okoliščine konkretnega primera nastopi dolžnost tožene stranke, da pridobi splošne in specifične informacije o izvorni državi iz 23. člena ZMZ-1. Takšen redosled izhaja že iz same jezikovne razlage določbe 22. člena ZMZ-1, ki ureja "preverjanje pristojnega organa - objektivni element", določa pa, da v postopku pristojni organ preverja izjave prosilca o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona itn. Po oceni sodišča je jasno, da se v skladu s to določbo praviloma preverjajo le tiste izjave prosilca, ki so pravno relevantne glede na materialnopravne predpise, ki urejajo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. Tožnik v tej zadevi takšnih trditev ni podal, zato tožena stranka ni bila dolžna pridobivati splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi.8

18. Tožnik se v tožbi sklicuje na odločbo U-I-292/2009, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011, v kateri je Ustavno sodišče presojalo tretji odstavek 22. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. l. RS, št. 11/11 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZMZ), ki je dopuščal, da pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi, če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca. Ustavno sodišče je v omenjeni odločbi med drugim ugotovilo, da ZMZ temelji na načelu, po katerem mora prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec, kar z ustavnopravnega vidika ni sporno. Vendar pa zaradi spoštovanja jamstev iz 18. člena Ustave prosilcu ne sme biti naloženo pretežko breme dokazovanja ogroženosti, zaradi česar mora pristojni organ upoštevati subjektivni in objektivni element. Pri presoji o obstoju prvega mora upoštevati prosilčeve navedbe v celoti in morebitne druge dokaze ter narediti zanesljivo oceno o verodostojnosti teh navedb. V presojo objektivnega elementa mora vključiti oceno stanja v državi, v katero bi se prosilec po zavrnilni odločbi moral vrniti. Glede na to se po presoji Ustavnega sodišča v postopku obravnave prošenj za mednarodno zaščito ni mogoče izogniti presoji okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. Izjave prosilca glede nevarnosti, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, je po naravi stvari mogoče preveriti le tako, da pristojni organ v presojo vključi tudi podatke o stanju v državi, v katero bi se prosilec ob zavrnilni odločbi moral vrniti. Obseg ugotavljanja teh dejstev in informacij pa je v prvi vrsti odvisen od prosilčevih navedb glede subjektivne ogroženosti, vendar mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca. Po stališču Ustavnega sodišča je zakonodajalec s tem, ko je dopustil, da pristojnemu organu ni treba upoštevati informacij o izvorni državi, če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, posegel v pravico iz 18. člena Ustave. Izpodbijana zakonska določba je po presoji Ustavnega sodišča namreč dopuščala, da pristojni organ zavrne prošnjo za mednarodno zaščito, ne da bi upošteval vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na oceno, ali obstajajo tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo prosilcu s prisilno odstranitvijo kršen 18. člen Ustave. Ker je pravica iz 18. člena Ustave absolutne narave, je ocenilo, da navedeni poseg ni dopusten.

19. Iz zgoraj povzete vsebine ustavne odločbe je razvidno, da v njej zavzeto stališče za odločitev v tej zadevi ni relevantno, saj tožena stranka informacij o izvorni državi ni pridobila iz razloga, ker je (pravilno) štela, da izjave, ki jih je v postopku podal tožnik, ne izkazujejo nevarnosti, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

20. Nadalje tožnik toženi stranki očita, da mu v postopku ni bilo postavljeno zadostno število vprašanj v zvezi s tem, kakšne so razmere v njegovi izvorni državi (npr. kaj je vzrok za revščino in kaj bi se zgodilo, če si ob vrnitvi ne bi mogel privoščiti zdravstvene oskrbe ali drugih osnovnih dobrin) oz. ali mu je tam zagotovljen minimum, ki je varovan s 3. členom EKČP. Glede na to naj tožnik ne bi imel možnosti, da se izreče o okoliščinah, ki so morda relevantne za njegovo prošnjo. Hkrati tožnik trdi, da s strani tožene stranke ni bil ustrezno seznanjen z zakonskimi pogoji za priznanje mednarodne zaščite.

21. Nobeden od zgoraj navedenih tožbenih očitkov ni utemeljen. Sodišče najprej ugotavlja, da iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik 29. 1. 2024 s svojim podpisom potrdil, da je bil pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito s strani uradne osebe, v jeziku, ki ga razume, seznanjen s potekom predhodnega postopka, s prepovedjo odstranitve iz Republike Slovenije, s postopki po ZMZ-1, s pravicami in dolžnostmi prosilcev, možnimi posledicami neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, s pravili postopkov, ki jih ureja Uredba (EU) št. 604/2013 in posredovanjem prstnih odtisov v podatkovno bazo EURODAC, v skladu z Uredbo (EU) št. 603/2013, z roki za uveljavljanje pravnih sredstev, s pravico do pravne pomoči in zastopanja na vseh stopnjah postopka na lastne stroške ter z informacijami o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite. Nato je bil v uvodnem besedilu prošnje za mednarodno zaščito dvakrat opozorjen, da se lahko v primeru nejasnosti pri izpolnjevanju prošnje ali v primeru, da ima tudi po informiranju preko filma in brošure še vedno kakšna vprašanja v zvezi s postopkom pridobitve mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, obrne na uradno osebo, ki je prisotna pri sprejemu prošnje. Dne 1. 3. 2024 mu je bil vročen prevod vabila na osebni razgovor, v katerem je izrecno navedeno, kaj v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. V vabilu je bil seznanjen tudi s celotno vsebino 21. člena ZMZ-1, ki ureja subjektivni element utemeljevanja prošnje. Tožnik je bil pred začetkom osebnega razgovora, na katerem je bil prisoten tudi njegov pooblaščenec, ponovno poučen, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, ter izrecno vprašan, če želi, da se mu še enkrat pojasnijo primeri, v katerih je prosilec upravičen do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Prosilec je na to odgovoril, da ponovnega pojasnila ne potrebuje oz. da "razume". Med razgovorom ga je uradna oseba seznanila, da je Vlada RS na podlagi tretjega odstavka 61. člena ZMZ-1 izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, med katerimi je tudi njegova izvorna država, tožniku pa dana možnost,da pove, zakaj se je odločil, da jo zapusti. Ob zaključku osebnega razgovora je bil tožnik najprej vprašan, če je navedel vsa dejstva in okoliščine zaradi katerih je zapustil Maroko in zaradi katerih se počuti ogroženega, kar je tožnik potrdil. Na vprašanje uradne osebe, ali je razumel vsa vprašanja, je odgovoril pritrdilno. Po tem mu je bila ponujena možnost, da k povedanemu doda še kaj, kar je pomembno za njegov postopek, a je izrecno odgovoril, da je povedal vse. Uradna oseba je na koncu zapisnika podala svojo ugotovitev, da je bila tožniku dana možnost izjasniti se o vseh dejstvih in okoliščinah, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, in da sta tožnik in njegov pooblaščenec potrdila, da nimata več kaj za dodati. Nato je bil zapisnik o osebnem razgovoru tožniku in pooblaščencu prebran, nanj nista imela nobenih pripomb in sta ga podpisala.

22. Glede na zgoraj opisano, sodišče zaključuje, da je tožena stranka ustrezno izvedla postopek in v celoti izpolnila svojo obveznost iz 7. člena ZUP. Tožnik je bil ustrezno poučen in je imel v postopku osebno (in po pooblaščencu) večkrat možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, zaradi katerih je zapustil Maroko, v primeru kakršnihkoli nejasnosti pa je imel možnost uradno osebo zaprositi za pojasnilo ali pa se posvetovati s pooblaščencem. Glede na vsebino izjave, ki jih je podal v prošnji in na osebnem razgovoru, pa tožena stranka ni bila dolžna opravljati nadaljnjih preverjanj ali poizvedovanj oz. postavljati dodatnih vprašanj, saj - kot je sodišče predhodno že pojasnilo - nobena od podanih izjav za pridobitev mednarodne zaščite ni pravno relevantna. Nasprotno: vse izjave, ki jih je podal tožnik, kažejo na nevarnost, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva Maroka, ki sama zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo9 in s tem razlog za priznanje mednarodne zaščite.

23. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da bi morala tožena stranka v primeru dvoma pri ugotavljanju dejanskega stanja odločiti v korist prosilca (tožnika). To bi držalo le v primeru, če bi tožnik navajal dejstva in okoliščine, ki bi lahko predstavljale podlago za priznanje mednarodne zaščite, pa bi tožena stranka ostala glede določenega dejstva v dvomu, ki ga ob dosegljivih oz. uporabljivih dokazih v upravnem sporu ne bi mogla razrešiti.10 V tej zadevi pa ne gre za tak primer, saj tožnikove navedbe (četudi o njihovi resničnosti ni dvoma) že same po sebi ne predstavljajo razlogov za priznanje mednarodne zaščite.

24. Tožnik se v tožbi sklicuje na prakso ESČP, iz katere naj bi izhajalo, da gre v primerih, ko posameznik nima prebivališča niti dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, lahko za kršitev 3. člena EKČP. Tožnik s tem utemeljuje, da bi razlogi, zaradi katerih je zapustil Maroko, lahko predstavljali resno škodo po drugi alineji 28. člena ZMZ-111 in s tem utemeljenost njegove prošnje za mednarodno zaščito.

25. Tožnik nima prav. Že Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 zavzelo stališče, da: slabih življenjskih razmer v izvorni državi (kot je razvidno tudi iz sodne prakse ESČP) ni mogoče enačiti s pojmom mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja in tudi ne morejo predstavljati resne škode v smislu 28. člena ZMZ-1. Razlogi, ki temeljijo na sočutju in humanitarnosti, po mnenju SEU ne sodijo na področje uporabe Kvalifikacijske direktive.12 Takšno stališče je po mnenju Vrhovnega sodišča RS13 v skladu s sodno prakso ESČP, iz katere je razvidno, da trpljenje zaradi telesne ali duševne bolezni lahko zadošča za kršitev 3. člena ESČP, če je posledica pogojev pridržanja, odstranitve ali drugih ukrepov, za katere odgovarjajo pristojni organi.14 ESČP opozarja, da se v skladu z njegovo sodno prakso državljani tretjih držav, proti katerim je uveden ukrep odstranitve, načeloma ne morejo sklicevati na pravico ostati na ozemlju države pogodbenice, da bi še naprej uživali pomoč ter zdravstvene, socialne in druge storitve, ki jih zagotavlja država izgona.15 Dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP.16

26. Naslovno sodišče sicer ugotavlja, da je ESČP že ugotovilo kršitve 3. člena EKČP zaradi pomanjkanja hrane kot osnovne dobrine, pri čemer je šlo predvsem za primere, ko je bilo pritožnikom hkrati omejeno gibanje oz. odvzeta prostost. Le izjemoma je bila kršitev 3. člena EKČP ugotovljena v drugačnih okoliščinah (npr. ko je šlo za posebej ranljive osebe, ki niso bile same sposobne zadovoljevati svojih osnovnih potreb), nikoli pa zgolj na podlagi revščine same po sebi. ESČP je pomanjkanje hrane kot osnovne dobrine kot obliko ponižujočega ravnanja obravnavalo zlasti v treh kontekstih, in sicer v okviru prisilne hospitalizacije,17 pripora oz. zapora18 ter neustreznih pogojev bivanja prosilcev za azil19 in otrok.20 Z izjemo naštetih primerov ESČP kršitev 3. člena v primerih, ko gre za pomanjkanje hrane oz. slabe življenjske razmere, ni ugotovilo.

27. V zadevi, ki jo v tožbi omenja tožnik (Budina proti Rusiji) je pritožnica trdila, da pokojnina, ki jo prejema, ne zadošča za zadovoljitev njenih osnovnih potreb. ESČP je sicer ugotovilo, da bi popolna indiferentnost države v situaciji, ko bi se oseba, ki je v celoti odvisna od državne podpore, znašla v položaju resnega prikrajšanja ali potrebe, ki ni združljiva s človekovim dostojanstvom,21 lahko pomenila odgovornost države, vendar pa kršitev 3. člena kljub temu v tej zadevi ni bila ugotovljena, saj pritožba ni bila dopustna. Ob tem ne gre spregledati, da je bila pritožnica starejša oseba, ki ni bila več delazmožna, in je ranljivejša v smislu prehranskega pomanjkanja.22

28. Tudi v zadevi Larioshina proti Rusiji23 je ESČP izpostavilo, da bi premajhna pokojnina in socialne dajatve v določenih okoliščinah (in kljub temu, da EKČP ne zagotavlja socialno - ekonomskih pravic per se) lahko sprožile vprašanje kršitve po 3. členu EKČP, vendar tudi v tej zadevi pritožba zaradi nedoseganja minimalne stopnje resnosti24 ni bila sprejeta v obravnavo. Okoliščine v ostalih dveh zadevah, ki ju je obravnavalo ESČP, in ju tožnik omenja v tožbi (M. S. S. proti Belgiji in Grčiji ter Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji), pa se od okoliščin te zadeve razlikujejo v takšni meri, da posebna opredelitev do stališč ESČP ni potrebna. V nobeni od omenjenih zadev namreč ESČP ni presojalo, ali bi z vrnitvijo pritožnikov v izvorno državo zgolj zaradi tamkajšnjega pomanjkanja osnovnih dobrin prišlo do kršitve 3. člena EKČP. 29. Upoštevaje vse navedeno odločitev tožene stranke o zavrnitvi tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene ni nepravilna in nezakonita, zaradi česar niso nepravilne in nezakonite niti odločitve tožene stranke sprejete v 2., 3. in 4. točki izreka izpodbijane odločbe, ki jim sicer tožnik v tožbi ni obrazloženo nasprotoval. 30. Neutemeljen pa je tožbeni očitek, da so odločitve iz 2., 3. in 4. točke izreka izpodbijane odločbe nezakonite iz razloga, ker tožena stranka ni opravila presoje, ali za tožnika obstaja prepoved vračanja, niti ni tožnika na takšno možnost opozorila. Drži tožbena trditev, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. Gre za temeljno in absolutno mednarodno načelo, ki državam prepoveduje odstranitev, izgon ali izročitev posameznika državi, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo ogroženo njegovo življenje ali varnost ali kjer bi bil lahko podvržen mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. V presojanem primeru je tožena stranka primarno ugotavljala, ali razlogi, ki jih je za zapustitev izvorne države v postopku navedel tožnik (ki so hkrati razlogi, zaradi katerih se v izvorno državo ne želi vrniti), utemeljujejo katerega od statusov za priznanje mednarodne zaščite. Ugotovila je, da je tožnik navajal le dejstva, ki za priznanje mednarodne zaščite niso pomembna, ter da hkrati ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država. S tem je tožena stranka dejansko opravila tudi vsebinsko presojo, ali morda za tožnika obstaja prepoved vračanja v smislu omenjenega mednarodnega načela. Res je, da tožnik v postopku ni bil posebej opozorjen na možnost, da lahko njegovo vrnitev v izvorno državo preprečijo tudi (drugi oz. dodatni) razlogi, ki sicer ne utemeljujejo priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1, vendar pa tožnik ob tem, ko je na osebnem razgovoru izrecno izjavil, da v izvorni državi ni ogrožen, ampak jo je zapustil zaradi boljše prihodnosti, niti v tožbi ni pojasnil, kateri so tisti razlogi, zaradi katerih bi bila njegova vrnitev v izvorno državo v nasprotju z načelom nevračanja. Tožbene trditve o kršitvi tega načela so tako ostale na ravni splošnosti.

31. Sodišče še dodaja, da je v slovenski zakonodaji sicer načelo nevračanja vključeno v zakonodajo o tujcih. V primeru, ko je prošnja za mednarodno zaščito pravnomočno zavrnjena, oseba dobi položaj tujca in preide v pristojnost policije. Če dejstva in okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).

32. Ker je sodišče iz zgoraj predstavljenih razlogov ugotovilo, da je odločitev tožene stranke v tej zadevi v celoti zakonita in pravilna, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Lastnosti dejanj preganjanja opredeljuje 26. člen ZMZ-1. 2 Razloge preganjanja podrobneje opredeljuje 27. člen ZMZ-1. 3 Prim. odločbe VSRS I Up 60/2023, I Up 204/2023. 4 Prim. sodbo VSRS I Up 151/2016 z dne 15. 6. 2016. 5 Prim. sklep VSRS I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, sodbo VSRS I Up 260/2023 z dne 10. 11. 2023, sodbo I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019. 6 Prav tam. 7 Prim. odločbe VSRS I Up 233/2023, I Up 223/2023, I Up 206/2023, I Up 178/2023, I Up 163/2023, I Up 115/2023, I Up 67/2023 ... 8 Prim. sklep VSRS I Up 145/2014 z dne 8. 5. 2014, sodbo VSRS I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, sodbo VSRS I Up 312/2014 z dne 16. 10. 2014. 9 Prim. 35. točko uvodne izjave Kvalifikacijske direktive (Direktiva 2011/95/EU). To izhaja tudi iz 6. člena iste direktive, ki taksativno našteva, kdo so lahko storilci resne škode. To so lahko tretje osebe, škoda pa ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi. 10 Prim. sodbo I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, 20. točka obrazložitve. 11 SEU je v zadevi C-465/07 (Elgafaji) zavzelo stališče, da 3. člen EKČP ustreza 15. b členu Kvalifikacijske direktive, torej tudi razlogu, določenemu v drugi alineji 28. člena ZMZ-1. 12 Prim. sodba VSRS I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 38. in 39. točka obrazložitve. 13 Prav tam, 32. točka obrazložitve. 14 Sodba ESČP št. 70055/10, Josef proti Belgiji z dne 27. 2. 2014, 118. točka obrazložitve. 15 Prav tam, 119. točka obrazložitve. 16 Prav tam, 120. točka obrazložitve. 17 Prim. sodbo ESČP št. 36760/06 z dne 17. 1. 2012 v zadevi Stanev proti Bolgarija. 18 Prim. sodbo ESČP št. 36037/17 z dne 2. 3. 2021 v zadevi RR in drugi proti Madžarski. 19 Prim. sodbo ESČP št. 30696/09 z dne 21. 1. 2011 v zadevi MSS proti Belgiji in Grčiji. 20 Prim. sodbo ESČP št. 29392/95 z dne 10. 5. 2001 v zadevi Z in drugi proti Združeno kraljestvo. 21 Prim. odločitev ESČP št. 45603/05 z dne 18. 6. 2009 v zadevi Budina proti Rusiji. 22 James C., Food, dignity, and European Court of Human Rights, S. L. S., Legal Studies (2023), 1-18. 23 Prim. odločitev ESČP št. 56869/00 z dne 25. 6. 1999 v zadevi Larioshina proti Rusiji. 24 ESČP je uporabilo standard "minimum standard of severity."