Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba II U 119/2011

ECLI:SI:UPRS:2012:II.U.119.2011 Upravni oddelek

pravice pacientov pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju pravica do privolitve v zdravstveno oskrbo pojasnilna dolžnost zdravnika
Upravno sodišče
5. september 2012
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnik svoje soglasje za dogovorjeni operativni poseg dal na standardiziranem obrazcu, ki pa poleg podatkov pacienta in diagnoze vsebuje le na obrazcu natisnjeno navedbo, da mu je lečeči zdravnik razložil vse morebitne zaplete, ki spremljajo zdravljenje in lahko ogrozijo njegovo zdravje in življenje, medtem ko podrobnejše obrazložitve predlaganega posega, kot je določena z vsebino, opredeljeno v 27. člen ZPacP, obrazec ne vsebuje. Ker iz obrazca ni razvidno, kakšna vrsta operacije bo opravljena, ni mogoče preveriti, v kakšnem obsegu je bil pacient seznanjen z vrsto in obsegom samega posega, v katerega je privolil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Komisija Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic (Komisija) je z izpodbijano odločbo ugodila zahtevku predlagatelja A.A. in ugotovila, da mu je bila kršena pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju ter pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene storitve ter mu v skladu s 1. in 3. alineo drugega odstavka 87. člena Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP) naložila pripravo takšnega privolitvenega obrazca, ki bo preprečil kršenje pravic v prihodnje in naložila popravo zdravstvene storitve, ki je bila izvedena neustrezno, ter odločila, da je tožena stranka dolžna o izvedenih ukrepih poročati Komisiji. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je pacient A.A. preko zastopnice za varstvo pacientovih pravic podal zahtevo za drugo obravnavo skladno s 66. členom ZPacP zaradi neustreznega, nestrokovnega zdravljenja in zaradi kršitve pravice do primerne, kakovostne in varne zdravstvene storitve. V zahtevi je navedel, da je bil 7. 8. 2009 na Oddelku za urologijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor (UKC Maribor) izveden operacijski poseg, pri katerem pa je prišlo do nedovoljene in nepotrebne spremembe vrste in obsega operacije. Zdravstveni poseg ni bil primeren pacientovim potrebam in je namesto rešitve težav povzročil škodo, ki jo je z dodatnimi operativnimi posegi mogoče samo zmanjšati. Tudi na kontrolnem pregledu dne 20. 8. 2009, ki ni bil ustrezen, je bil arogantno zavrnjen, v izvidu kontrolnega pregleda pa so zapisani podatki, ki so neresnični in celo žaljivi. UKC Maribor je v odgovoru na drugo zahtevo sporočil, da so že pri prvi obravnavi zahteve ugotovili, da zdravljenje še ni bilo povsem zaključeno, je pa v tistem trenutku bilo popolnoma normalno postoperativno stanje in da kakršna koli korektura v tistem trenutku ni bila potrebna. Predlagali so ponovni pregled čez 2 do 3 mesece, s čimer pa se pacient ni strinjal. V nadaljevanju dokaznega postopka je Komisija dne 1. 9. 2010 odredila interni strokovni nadzor pri tožeči stranki (Oddelku za urologijo), po postopku, ki ga določa Pravilnik o internem strokovnem nadzoru pri izvajalcu zdravstvenih storitev, zoper katerega je vložena druga zahteva (Pravilnik). Odreditev strokovnega nadzora je bila odrejena z namenom ugotovitve dejanskega stanja in vseh okoliščin, povezanih z domnevno kršitvijo pacientovih pravic, ki so potrebne za odločitev v konkretni zadevi. V poročilu v izvedenem internem strokovnem nadzoru je UKC Maribor odgovoril na vprašanja v skladu s Pravilnikom in v končnih ugotovitvah sprejel skupaj s pacientom zaključek, da bo pacient opravil še osebni pregled pred komisijo, ki jo bo sestavil dekan Medicinske fakultete v Ljubljani. Neodvisna komisija naj bi podala svoje mnenje o izgledu penisa, o funkcionalnih motnjah in eventualnem zapletu po operaciji ter možnosti korekcije na osnovi osebnega pregleda pacienta. Iz predloženega mnenja je razvidno, da brazgotina, ki se tiplje v globini, ni opazna na površini in da lahko daje motnje v smislu bolečin med spolnim odnosom, po operaciji je po njihovem mnenju prišlo do zapleta, operacijska rana se je v majhnem delu razprla in kasneje zarasla z večjo brazgotino, kot bi se, če do razprtja nebi prišlo. Glede možnosti korekcije je komisija zapisala, da zgolj iz estetskih razlogov predlagajo operacijsko plastiko prepucija, kjer bi s posebnimi rezi podaljšali kožo na penisu in oblikovali nov prepucij. Po njihovih navedbah gre za zapleten poseg, ki naj bi ga opravili v ustanovi, kjer imajo velike izkušnje s tovrstnimi operacijami. V dokaznem postopku je komisija za varstvo pacientovih pravic vpogledala tudi v predloženo medicinsko dokumentacijo in še posebej obrazec „pojasnilna dolžnost in soglasje za zdravljenje in zdravstveni poseg“ z dne 5. 8. 2009, pisno soglasje za anestezijo z dne 7. 8. 2009 ter potrdilo imenovano „specialistični urološki pregled“ z dne 14. 9. 2009. Po opravljenem dokaznem postopku je Komisija ugotovila, da je dejansko prišlo do kršitve 26. člena ZPacP (pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju) in 11.člena ZpacP (pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe). Zdravnikovo pojasnjevanje in obveščanje pacienta (pojasnilna dolžnost) je temeljna predpostavka veljavnosti pacientove privolitve oz. zavrnitve in je sestavni del pravice do samostojnega odločanja o zdravljenju ter povezana z varstvom nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, kot to določa Ustava v svojem 35. členu. Komisija je ocenila, da obrazec, ki ga je pacient A.A. podpisal, predstavlja standardizirano izjavo bolnika, iz katere je razvidno, da mu je mag. B.B., dr. med. razumljivo razložil njegovo bolezensko stanje in posledice, ki so mu zaradi tega nastale, navedena je diagnoza njegove bolezni, navaja pa še, da po podrobni obrazložitvi bolnik ni zastavil zdravniku nobenih dodatnih vprašanj ter, da je s pojasnili in odgovori v zvezi z zdravljenjem in potrebnimi posegi seznanjen in soglaša, da se zdravljenje in poseg opravi. Obrazec tako navaja, da mu je lečeči zdravnik razložil vse morebitne zaplete in tudi morebitne hude zalete, ki spremljajo zdravljenje in lahko ogrozijo njegovo zdravje in življenje. Lečečemu zdravniku tako navaja obrazec, bolnik zaupa in mu tudi prepušča odločitve glede morebitne razširitve zdravstvenega posega, spremembe zdravljenja med posegom ali neposredno po njem. Nadalje je iz obrazca še razvidno, da soglaša za potrebno po splošni oz. lokalni anesteziji iz obrazca „pisno soglasje za anestezijo“ pa je razvidno, da soglaša z anestezijo. Po oceni tožene stranke pa to nikakor ne zadošča za sklep, da je bila pojasnilna dolžnost, kot jo nalaga zakon izpolnjena. S takšno standardizirano izjavo se izvajalec ne more rešiti zakonske dolžnosti popolnega pojasnila o vseh možnih tveganjih in prevaliti na bolnika dolžnost pozanimati se o dodatnih morebitnih tveganjih. Dolžnost izvajalca oz. zdravnika je, da o operacij na primeren način seznani vsakega bolnika. Iz predloženega obrazca pa ni razvidno, kakšen bo obseg, niti ne vrsta operacije, zgolj dejstvo, da je imel bolnik možnost svojega operaterja (ki pa ni bil mag. B.B., dr. med.) vprašati vse, kar naj bi ga zanimalo, ne pomeni, da je izvajalec s tem izpolnil svojo pojasnilno dolžnost. Tožena stranka ocenjuje, da soglasje, ki ga je bolnik podal za zdravniški poseg, ni bilo osveščeno soglasje. V okviru pojasnilne dolžnosti je pomembno, da zdravnik pacientu razloži, kako veliko je tveganje za nastanek negativnih posledic med posegom in po njem, v konkretnem primeru pa je med izvajalcem in bolnikom sporno, ali je bil bolnik pred operacijo poučen, da bo opravljena popolna cirkumcizija. Bolnik trdi, da o takšni možnosti ni bil poučen in da so za takšno operacijo ne bi odločil, če bi vedel, da je samo takšna vrsta oz. obseg operacije možen. Zato tožena stranka meni, da iz obrazca ni razvidno kakšna vrsta operacije bo opravljena in da takšna pojasnilna dolžnost in soglasje predstavljata zgolj standardizirano izjavo bolnika, ki pa ne zadošča za sklep, da je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena. Privolitev za operativni poseg mora biti po drugem odstavku 26. člena ZPacP zavestna in svobodna. To pa pomeni, da mora biti pacient toliko seznanjen s samim posegom, vrsto in obsegom, da se je zmožen zavedati v kaj privoli. Privolitveni obrazec, ki ga zakon predvideva in določa njegovo vsebino v 27. členu, bi v kolikor bi bil izpolnjen, odgovoril tudi na vprašanje, ali je bila privolitev takšna, da se iz nje da sklepati, da je bolnik pristal na takšno vrsto cirkumcizije, kakršno je operater opravil oz. da se da iz njega sklepati, na kakšen medicinski poseg je pacient pristal. Nenazadnje je Minister za zdravje izdal Pravilnik o obrazcih o opisnih izjavah volje pacienta (Ur. list RS, št. 82/08), ki določa minimalne zahteve glede vsebine obrazcev. Izvajalci sicer lahko vsebino in obliko obrazcev prilagodijo, vendar ne na način, ki zmanjšuje pravno varnost pacientov. Zato je tožena stranka štela, da je bila tožniku kršena pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju, ki jo določa 26. člen ZPacP in v tem primeru, ko je zahtevku tožnika ugodila, sprejela eno od odločitev, ki jih predvideva drugi odstavek 78. člena ZPacP in izvajalcu zdravstvenih storitev UKC Maribor naložila pripravo takšnega privolitvenega obrazca, ki bo preprečil kršenje pravice v prihodnje in da o tem poroča Komisiji RS za varstvo pacientovih pravic.

ZPacP kot eno od ustreznih pravic pacientu priznava tudi pravico do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe. Ta pravica je določena v 11. členu skupaj z definicijo, kaj se šteje za primerno zdravstveno oskrbo, kaj je kakovostna zdravstvena oskrba, kot tudi, kaj je varna zdravstvena oskrba. Pacient je tekom postopka dokazoval, da je v njegovem primeru zaradi neustreznega, nestrokovnega zdravljenja prišlo do kršitve te pravice. Komisije RS za varstvo pacientovih pravic se je pri oceni zatrjevane kršitve pravice oprla na navedbe iz strokovnega mnenja komisije, ki jo je imenoval dekan Medicinske fakultete v Ljubljani in tudi na pregled pacienta z dne 14. 9. 2009, ki ga je opravil v ambulanti C. d.o.o. pri mag. D.D., dr. medicine. Ta je bil tudi član komisije pri internem strokovnem nadzoru izvajalca in iz katerega je razvidno, da je bil pregledan zaradi preventivnega pregleda prostate. Pacient je bil pregledan tudi dne 20. 11. 2009 v ambulanti Kliničnega oddelka za urologijo, kjer so ugotovili, da je bilo na hrbtni strani propucija odstranjeno preveč kože, na desni strani več, kot na levi, tako da ob erekciji res dela težave. Urolog je menil, da bi bilo najbolje, če bi zadevo rešil estetski kirurg. V končnem mnenju je komisija dekana Medicinske fakultete v Ljubljani zapisala pri izgledu penisa, da brazgotina, ki se tiplje v globini, ni opazna na površini, da pa na mestu frenuluma lahko daje motnje v smislu bolečin med spolnim odnosom ter da je po operaciji prišlo do zapleta. Operacijska rana se je v manjšem delu razprla ter zarasla z večjo brazgotino kot bi se, če do razprtja nebi prišlo. Zgolj iz estetskih razlogov pa so predlagali operacijsko plastiko prepucija, kjer bi s posebnimi rezi podaljšali kožo na penisu in oblikovali nov prepucij. Iz navedb, ki so jih podali strokovnjaki iz področja medicine, je Komisije ocenila, da je prišlo do kršite pravice do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe ter tako zahtevku predlagatelja v tem delu ugodila in izvajalcu zdravstvene storitve – UKC Maribor naložila popravo zdravstvene storitve, ker je bila izvedena neustrezno. Komisije RS za varstvo pacientovih pravic se zaveda, da je prišlo v konkretnem primeru do porušenja zaupanja pacienta do izvajalca, vendar ocenjuje, da s skupnim sodelovanjem tako pacienta, kot izvajalca, lahko pride do ustrezne poprave zdravstvenih storitev.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločitev tožene stranke. Navaja, da iz strokovnega mnenja, na katerega je tožena stranka oprla svojo odločitev, nikjer ne izhaja, da je prišlo do strokovne napake in da je iz strokovnega mnenja komisije, ki jo je sestavil dekan Medicinske fakultete v Ljubljani razvidno, da je zdravljenje tožnika potekalo v skladu s pravili medicinske znanosti in stroke, da pa je pri operaciji prišlo do komplikacij oz. zapleta, kar je povzročilo, da se je rana kasneje zarasla z večjo brazgotino kot bi se, če do njenega razprtja nebi prišlo. Nastanka brazgotine zato ni smatrati za strokovno zdravniško napako, ampak za zaplet, kar je tožnik poudarjal ves čas postopka pred Komisijo in tudi pojasnjeval razliko med obema pojmoma. Zato je odločitev tožene stranke v nasprotju z ugotovitvami iz strokovnega mnenja. Vsa ključna dejstva v tej zadevi so strokovna vprašanja, tožena stranka pa je o strokovnem vprašanju, ne da bi sama imela za svojo odločitev podlago v enem samem dokazu, saj nima strokovnega znanja, da bi sama ocenjevala način in potek zdravljenja vključno z operativnim posegom, sprejela izpodbijano odločitev, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka, ki ima za posledico razveljavitev izpodbijane odločbe. Dejstvo je tudi, da je bila pojasnilna dolžnost opravljena. V strokovni literaturi ni omejena delitev cirkumcizije na delno in radikalno, saj obstaja samo ena vrsta cirkumcizije. Bolniku je bila opravljena pojasnilna dolžnost na preprost in razumljiv način, tako, da je bil tekom pojasnjevanja resnično s pravo voljo obveščen tudi o možnih komplikacijah posega. Kljub jasnim izpovedbam prič in predloženemu pojasnilnemu obrazcu pa je tožena stranka zaključila, da pojasnilna dolžnost ni bila podana. Na podlagi vsega navedenega predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) in pošlje zadevo v ponovno odločanje toženi stranki. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Komisija v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi ker meni, da je odločitev v skladu z ugotovitvami strokovnega mnenja komisije, ki ga je sestavil dekan Medicinske fakultete v Ljubljani, potrjuje pa ga tudi izvid C. d.o.o. z dne 14. 9. 2009 in pregled pacienta v Ambulanti za urologijo Ljubljanskega kliničnega centra dne 20. 11. 2009. Navaja, da Komisija RS za varstvo pacientovih pravic res ni strokovni organ in tudi nikjer v svoji odločbi ni zapisala, da gre za strokovno napako. Je pa zapisala, da je v pacientovem primeru prišlo do neustreznega zdravljenja. Sodna praksa je zavzela stališče, da je neustrezen tudi tisti zdravniški pregled, ki je protipraven, zaradi kršitve pravil stroke (zdravniške oz. zdravstvene napake) ali zaradi neizpolnjene pojasnilne dolžnosti. Tožena stranka je iz celotnega izvedenega dokaznega postopka verjela pacientu, da pojasnilna dolžnost s strani zdravnikov tožeče stranke ni bila pravilno izvedena. V svoji odločbi je obrazložila, zakaj je ocenila, da bolnik pred operacijo ni bil ustrezno poučen in verjela pacientu, da se za takšno operacijo ne bi odločil, če bi vedel, da je samo takšna vrsta oz. obseg možen. Meni tudi, da iz obrazca „pojasnilna dolžnost in soglasje za zdravljenje in zdravstveni poseg“ ni razvidno, kakšna vrsta operacije bo opravljena in da takšna pojasnilna dolžnost in soglasje predstavljata zgolj standardizirano izjavo bolnika, ki pa ne zadošča za sklep, da je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena. Drugi odstavek 26. člena ZPacP pravi, da mora privolitev v operativni poseg biti zavestna in svobodna. Privolitveni obrazec, ki ga zakon predvideva in določa njegovo vsebino v 27. členu, bi v kolikor bi bil izpolnjen tudi o poglavitnih možnih zapletih, odgovoril tudi na vprašanje, ali je bila privolitev takšna, da se iz nje da sklepati, da je bolnik pristal na cirkumcizijo, kakršno je operater opravil oz. da se iz nje da sklepati na kakšen medicinski poseg je pacient pristal. Če pride med zdravljenjem, za katerega je dal bolnik privolitev, do zapletov ali tudi do nesrečnih posledic, ni zdravnikove odgovornosti, ker je z osveščeno privolitvijo „prevaljena“ na bolnikova ramena. Če zdravnik v okviru svoje pojasnilne dolžnosti ni opozoril bolnika na morebitne zaplete in nesrečne posledice in v privolitvenem obrazcu niso navedeni poglavitni možni zapleti, potem do prevalitve odgovornosti ne pride. Tožena stranka je v tem postopku sprejela zaključek, da zdravnik zaposlen pri tožeči stranki ni poučil bolnika o tveganjih in možnih zapletih ter zaradi tega ni šteti, da bi bolnik podal osveščeno privoliltev. Komisija je tekom celotnega postopka lahko ugotavljala, da je prišlo v konkretnem primeru do porušenja zaupanja pacienta do izvajalca. Pri odločitvi o možnostih, ki jih ima po 78. členu ZPacP pa se je odločila, da izvajalcu naloži izvedbo poprave zdravstvene storitve. Navedbe tožeče stranke, da tovrstne korekcije tožnik ne more opraviti, ker je za opravo tovrstnih korekcij specializirana Klinika v Beogradu, za izbiro možnosti, ki jo ima senat po 78. členu ZPacP, niso relevantne. V kolikor tožeča stranka ocenjuje, da v okviru Republike Slovenije ni možno izvesti takšnega popravka, je dolžna po pravilih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije začeti postopek za zdravljenje v tujini.

A.A. kot prizadeta oseba s položajem stranke v obširnem odgovoru na tožbo opisuje zdravstvene težave, zaradi katerih se je odločil za operativni poseg. Poudarja, da ni dal nikoli soglasja za operacijo kot je bila izvedena. Navaja tudi, da operacije ni opravil urolog mag. B.B., dr. med., s katerim sta obliko, vrsto in obseg operativnega posega vnaprej načrtovala, pač pa je bil poseg izveden s strani drugega zdravnika. Opisuje potek priprave na operacijo in težave, ki jih je imel po opravljenem operacijskem posegu po odpustu iz UKC Maribor. Odgovarja tudi na tožbeno trditev, da v strokovni literaturi cirkumcizija ni omejena na delno in radikalno. Vsekakor pa sta način in vrsta cirkumcizije stvar dogovora med pacientom in operaterjem, upoštevajoč konkreten organ in konkretno diagnozo. Ni ene same in edine cirkumcizije. Cilj take trditve tožnika je jasen. Namreč z manevrom poskuša izničiti oz. nevtralizirati za izvedeno operacijo neopravljeno pojasnilno dolžnost. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo potrdi, ker je v celoti utemeljena in predstavlja osnovo za začetek postopka zdravljenja v tujini.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožeča stranka izpodbija ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je zaradi neizpolnjene pojasnilne dolžnosti bila kršena pravica pacienta do samostojnega odločanja o zdravljenju in v posledici te kršitve tudi pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene storitve. Po določbi 26. člena ZPacP pravica do privolitve v zdravstveno oskrbo pomeni pravico pacienta do samostojnega odločanja o zdravljenju v skladu s pogoji, ki jih določa zakon (prvi odstavek). Pacientu, ki je sposoben odločanja o sebi, brez njegove poprejšnje svobodne in zavestne privolitve na podlagi prejetih pojasnil iz 20. člena tega zakona ni dovoljeno opraviti medicinskega posega oz. zdravstvene oskrbe, razen v primerih, ki jih določa zakon (drugi odstavek). Po določbi petega odstavka citiranega člena pa mora biti za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, pacientova privolitev dokumentirana na obrazcu iz 27. člena tega zakona, ki določa vsebino in obliko privolitvenega obrazca. V skladu z drugim odstavkom citiranega člena pa je minister za zdravje izdal tudi Pravilnik o obrazcih o pisnih izjavah volje pacienta (Ur. list RS, št. 82/2008), ki določa natančnejšo vsebino in obliko obrazcev o pisnih izjavah volje pacienta, med drugim tudi za obrazec o privolitvi v zdravstveno oskrbo po pojasnilu iz petega odstavka 26. člena in prvega odstavka 27. člena ZPacP (obrazec PP) relevanten za obravnavani primer. Tako je v pojasnilnem delu citiranega obrazca (med drugim) predvideno, da se vanj vpiše tudi kratka obrazložitev predlaganega posega oz. zdravstvene oskrbe ter način oz. potek izvedbe posega (točka 2. in 2.1. pojasnilnega dela obrazca PP).

Iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da je tožnik svoje soglasje za dogovorjen operativni poseg dal na standardiziranem obrazcu (dne 5. 8. 2009), ki pa poleg podatkov pacienta in diagnoze vsebuje le na obrazcu natisnjeno navedbo, da mu je lečeči zdravnik razložil vse morebitne zaplete, ki spremljajo zdravljenje in lahko ogrozijo njegovo zdravje in življenje, medtem ko podrobnejše obrazložitve predlaganega posega, kot je določena z vsebino opredeljeno v 27. člen ZPacP, ne vsebuje. Zato sodišče pritrjuje toženi stranki, da iz obrazca ni razvidno, kakšna vrsta operacije bo opravljena, kar v posledici pomeni, da ni mogoče preveriti v kakšnem obsegu je bil pacient seznanjen z vrsto in obsegom samega posega v katerega je privolil. Ob dejstvu, da je pacient v postopku ves čas zatrjeval, da z lečečim zdravnikom operacijski poseg, tako kot je bil izveden, ni bil dogovorjen in upoštevaje ugotovitve strokovne komisije, ki jo je imenoval dekan Medicinske fakultete v Ljubljani ter pregleda pacienta na Kliničnem oddelku za urologijo v Ljubljani, sodišče ne dvomi, da je pravilen zaključek tožene stranke, da je kršitev pojasnilne dolžnosti imela za posledico tudi kršitev pravice pacienta do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe. Takšen zaključek je v skladu tudi s pravno teoriji in prakso, po kateri je vselej podana odgovornost izvajalca zdravstvene storitve, kadar je ravnanje po strokovni plati sicer neoporečno (lege artis), vendar pacient v poseg v lastno telesno integriteto ni predhodno informirano privolil (zaradi neizpolnjene ali nezadostno izpolnjene pojasnilne dolžnosti).

Upoštevaje vse navedeno zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore tožeče stranke, da je potekalo zdravljenje v skladu s pravili medicinske znanosti in stroke, da dejstva, da je prišlo do nastanka brazgotine zaradi zapleta po operaciji, ni mogoče šteti za strokovno napako in da je odločitev tožene stranke zato v nasprotju z ugotovitvami iz strokovnega mnenja. Niti v izpodbijani odločbi niti v ugotovitvenem postopku tožena stranka ni zatrjevala, da so posledice operativnega posega posledice strokovne napake tožeče stranke. Izpodbijana kršitev je zgolj posledica nezadostno izpolnjene pojasnilne dolžnosti, ki ima za posledico odgovornost zdravnika oziroma izvajalca zdravstvene storitve tudi v primeru, če pride do zapletov ali drugih posledic pri operativnem posegu. Kršitev pojasnilne dolžnosti in s tem v zvezi pravice do primerne, kakovostne in varne zdravstvene storitve, pa je narekovala izrek ukrepov tožeči stranki, ki so tudi po presoji sodišča v skladu z ukrepi, ki jih predvideva drugi odstavek 78. člena ZPacP.

Glede na navedeno je zato sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia