Jedro

6. oziroma sedaj 9. odstavek 124. člena ZVCP ni mogoče razlagati tako, da tožnik le vrne v tujini (v BiH) izdano vozniško dovoljenje, tožniku pa se brez ugotavljanja in izkazanosti pogojev iz 1. odstavka tega člena izda slovensko vozniško dovoljenje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1074/2000-7 z dne 5.12.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.5.2000. Tožena stranka je z njo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper Upravno enoto L. z dne 8.9.1999. Organ prve stopnje je zavrnil tožnikovo zahtevo za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja (izdano v BiH) za slovensko. Tožena stranka je navedla, da tožnikove zahteve ni mogoče obravnavati kot zahteve za izdajo slovenskega vozniškega dovoljenja po 124. členu Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), ker tožnik zahtevi ni priložil dokazila o opravljenem vozniškem izpitu v Republiki Sloveniji, kar bi glede na 1. odstavek tega člena moral. Določbe 6. odstavka tega člena ni mogoče razlagati na način, kot to navaja tožnik, da se mu namreč zgolj ob predložitvi veljavnega tujega vozniškega dovoljenja izda slovensko vozniško dovoljenje, ne da bi pri tem opravil vozniški izpit pred ustrezno izpitno komisijo, kar kot pogoj določa 1. odstavek tega člena.

Upravno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Ker ta navaja utemeljene razloge, se sodišče v izogib ponavljanju na te razloge sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS).

Tožnik v pritožbi, ki jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava ponavlja, da je vlogo vložil kot državljan Republike Slovenije in ne kot tujec. Ni uveljavljal zamenjave po določbi 1. odstavka 135. člena ZVCP. Zahteval je izdajo slovenskega vozniškega dovoljenja in oddajo tujega vozniškega dovoljenja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik ni zahteval zamenjave tujega vozniškega dovoljenja po določbi 135. člena ZVCP in tudi ni navajal okoliščin iz te določbe. Iz njegove vloge z dne 18.8.1999 pa tudi iz tožbe (s katero je začel ta upravni spor), in iz njegove pritožbe zoper sodbo upravnega sodišča, je razvidno, da je tožnik kot državljan Republike Slovenije zahteval izdajo slovenskega vozniškega dovoljenja ob oddaji tujega vozniškega dovoljenja in da se je pri tem skliceval na določbo (takratnega) 6. oziroma sedaj 9. odstavka 124. člena ZVCP. Po navedeni določbi se osebi, ki ima veljavno tuje vozniško dovoljenje, slovensko vozniško dovoljenje ne izda oziroma se ne podaljša njegove veljavnosti, razen v primeru zamenjave tujega za slovensko vozniško dovoljenje ali če veljavno tuje vozniško dovoljenje odda organu, ki mu izda oziroma je izdal slovensko vozniško dovoljenje.

Že tožena stranka in upravno sodišče sta tožniku s pravilno razlago navedene zakonske določbe pravilno pojasnila, da te določbe ni mogoče razlagati na način, kot je to navajal (in pri tem še vztraja) tožnik. Ker tožnik ne v upravnem postopku ne v upravnem sporu ni zatrjeval in ne izkazoval, da izpolnjuje (vse) pogoje določene v 1. odstavku 124. člena ZVCP (tega ne trdi niti v pritožbi), njegovi vlogi za takšen način zamenjave tujega vozniškega dovoljenja kot ga (je) zahteva (l), tudi po presoji pritožbenega sodišča - glede na določbe ZVCP - ni bilo možno ugoditi. Upoštevaje tožnikov zahtevek in njegovo pravno in dejansko utemeljitev sta po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka in upravno sodišče pravilno uporabila materialno pravo (določbe ZVCP), na katere se sklicujeta in v zadevi tudi pravilno odločila. Zato tudi pritožbeni ugovori, v katerih tožnik vztraja pri isti dejanski in pravni podlagi svoje vloge, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.