Jedro

1) Kadar storilec drugemu povzroči hudo telesno poškodbo z motornim vozilom (v prometu), bo šlo praviloma za navidezni idealni stek kaznivega dejanja hude telesne poškodbe in povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. V takšnem primeru bo podano samo eno kaznivo dejanje zaradi odnosa specialnosti med obema dejanjema.

2) Udeleženec v prometu lahko stori z motornim vozilom kaznivo dejanje zoper življenje in telo tudi iz malomarnosti.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obsojeni M.K. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v CE z dne..., spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 3. v zvezi s 1. odstavkom 143. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Na pritožbo zagovornice obsojenca je VS CE s sodbo z dne..., prvostopno sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je kazen, določeno v pogojni obsodbi, znižalo na tri mesece zapora, preizkusno dobo pa skrajšalo na eno leto, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčeva zagovornica je dne... zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V zahtevi navaja opis dejanja iz izreka prvostopne sodbe, po katerem je obsojeni iz malomarnosti povzročil I.L. poškodbe, zaradi katerih so bile začasno znatno zmanjšane njene zmožnosti za delo s tem, da je dne... v Z M, v bližini stanovanjskega bloka št...., ko se je I.L. približala v neposredno bližino voznikovih vrat tovornega vozila reg. št.... s katerim je stal ob cesti, je vozilo speljal, čeprav se je zavedal, da jo lahko z avtomobilom tudi povozi, vendar je bil lahkomiseln in menil, da se to ne bo zgodilo, dejansko pa je s prednjim kolesom tovornega vozila zapeljal preko leve noge, s čemer je I. L. povzročil hudo telesno poškodbo. Takšno dejanje je bilo pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 3. v zvezi s 1. odstavkom 134. člena KZ. V nadaljevanju se vložnica zahteve sklicuje na svojo pritožbo zoper prvostopno sodbo in dodaja, da je pritožbeno sodišče kot tudi prvostopno sodišče kršilo kazenski zakon in sicer določilo 3. v zvezi s 1. odstavkom 134. člena KZ. Zatrjuje, da bi bilo moč dejanje, ki je bilo predmet obtožbe, kvalificirati le kot kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Do poškodbe oškodovanke je prišlo na površini, ki se po določbi 1. točke 2. odstavka 10. člena Zakona o temeljnih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 63/80, v nadaljevanju: ZTVCP) šteje kot cesta. Obravnavani dogodek je zato šteti kot prometno nezgodo. Nadalje se v zahtevi navaja, da je zaključek pritožbenega sodišča, da je obsojenec speljal s svojim vozilom zato, da bi se otresel oškodovanke, v nasprotju z zapisniki o izpovedbah v postopku, iz katerih izhaja, da je obsojenec s parkirišča nadaljeval vožnjo v namembni kraj in je ključe oškodovankinega vozila nameraval izročiti na prvi policijski postaji. Pritožbeno sodišče ni obrazložilo svojega stališča, zakaj začetka vožnje ne bi bilo šteti za udeležbo v prometu. Vložnica zahteve predlaga, da vrhovno sodišče zahtevi ugodi tako, da sodbo VS CE spremeni tako, da ugodi obsojenčevi pritožbi zoper sodbo Okrajnega sodišča v CE in to prvostopno sodbo spremeni ter obsojenca po 3. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe ali pa razveljavi odločbi prve in druge stopnje in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. je v odgovoru, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da zagovornica obsojenca dejansko uveljavlja le kršitev kazenskega zakona, ker je bilo obravnavano dejanje pravno kvalificirano kot kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 3. v zvezi s 1. odstavkom 134. člena KZ in ne kot kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Meni, da je zahteva podana v obsojenčevo škodo, ker je za kaznivo dejanje po 1. odstavku 325. člena KZ predpisana hujša kazen kot za kaznivo dejanje po 3. in 1. odstavku 134. člena KZ. Tudi v primeru, če bi sodišče ocenilo, da zahteva ni nedopustna, po oceni vrhovnega državnega tožilca ne more biti uspešna. Tudi z motornim vozilom je moč v cestnem prometu storiti katerokoli izmed kaznivih dejanj zoper življenje in telo, v obravnavanem primeru glede na kriterij tipičnosti izvršitvenega dejanja in razmerja med storilcem in oškodovancem ni moč govoriti o kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kadar storilec drugemu povzroči hudo telesno poškodbo z motornim vozilo (v prometu), bo šlo praviloma za navidezni idealni stek kaznivega dejanja zoper življenje in telo, to je hude telesne poškodbe (po Kazenskem zakoniku RS kaznivo dejanje po 1. odstavku 134. člena) in povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (1. odstavek 325. člena KZ). V takšnem primeru bo podano samo eno kaznivo dejanje zaradi odnosa specialnosti med obema dejanjema. V opisanem primeru bo to kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, ki je v odnosu do kaznivega dejanja hude telesne poškodbe specialna oblika povzročitve takšne posledice. Odnos specialnosti med tema dejanjema je podan ne glede na razliko glede krivdnega odnosa storilca do povzročitve hude telesne poškodbe, ki mora biti pri kaznivem dejanju po členu 134. podan kot naklep oziroma za obravnavani primer kot malomarnost, medtem, ko je huda telesna poškodba pri kaznivem dejanju po 325. členu KZ le objektivni pogoj kaznivosti. V razmerju navedenih zakonskih določb je treba šteti določbo 1. odstavka 325. člena KZ kot specialen predpis, saj za razliko od hude telesne poškodbe po 134. členu KZ to dejanje lahko stori le udeleženec v prometu, ki s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči prometno nesrečo. Iz navedenega sledi, da bo sodišče v primeru, ko iz dejanja, opisanega v obtožnem aktu, izhaja, da so bili uresničeni vsi znaki enega ali drugega kaznivega dejanja, ob upoštevanju odnosa specialnosti dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti.

Navedeno stališče ne izključuje možnosti, da udeleženec v prometu stori z motornim vozilo kaznivo dejanje zoper življenje in telo tudi iz malomarnosti (in ne le kadar gre za krivdno obliko naklepa). Za takšno situacijo bo lahko šlo npr., ko bo storilec z vozilom namenoma ogrožal varnost oškodovanca in bo poškodbo moč pripisati njegovi krivdi.

V obravnavani zadevi se sodišču prve in druge stopnje vprašanje steka in s tem pravne kvalifikacije po pravilih o steku kaznivih dejanj ni moglo postaviti, ker opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu ne vsebuje predpisa o varnosti cestnega prometa, ki naj bi ga kršil obdolženi (sedaj obsojeni) M.K., kot udeleženec v prometu. Takšnega očitka sodišče samo v opis dejanja ni smelo vključiti, ne da bi s tem napravilo kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZKP. Zato je potrebno ugotoviti, da je sodišče tako prve kot druge stopnje moralo svojo presojo glede pravne opredelitve dejanja izvesti le v zvezi z dejanjem, ki je bilo predmet obtožbe, v zvezi s tem pa je treba ugotoviti, da je pravna kvalifikacija pravilna, saj so bili z dejanjem, ki je opisano v obtožnem predlogu, uresničeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 3. odstavku 134. člena KZ. Kršitev kazenskega zakona glede na opis dejanja v obtožnem predlogu in na sprejeto pravno kvalifikacijo zato ni podana.

Prav tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi z razlogi v sodbi višjega sodišče o tem, zakaj je voznik tovornjaka (obsojeni M.K.) speljal s tovornjakom. Pri tem vprašanju gre za vprašanje dokaznega zaključka, izvedenega ne le na podlagi izpovedbe obsojenca ampak tudi prič in ostalih ugotovitev dokazanega postopka, to pa pomeni, da gre pri tem za dejansko vprašanje, ki pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet obravnave v postopku za presojo zahteve za varstvo zakonitosti. Tudi nadaljnji očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je po stališču vložnice zahteve podan, ker pritožbeno sodišče ni obrazložilo svojega stališča, zakaj začetka vožnje ne bi bilo šteti za udeležbo v prometu, ni utemeljen. Po navedeni zakonski določbi je takšna kršitev določb postopka podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Vprašanje, ali je začetek vožnje na površini, ki velja za prometno površino, začetek vožnje, je po svojem bistvu bolj pravno kot dejansko vprašanje, ki pa se v obravnavanem primeru ne tiče odločilnega dejstva ob upoštevanju že navedene vsebine obtožnega predloga.

Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.