Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker prvotoženec ob razširitvi nedenarnega tožbenega zahtevka ni opredelil vrednosti razširjenega dela, si glede ugotovitve, ali spada v zapuščino tudi 190.00 DEM, ni zagotovil pravice do revizije. Ocena vrednosti preostalega dela njegovega tožbenega zahtevka znaša 200 SIT, kar ne presega za dovoljenost revizije v drugem odstavku 367. člena ZPP določenega mejnega zneska.
Drugotoženčeve trditve glede tožbenega zahtevka tožnikov in njegovega nasprotnega tožbenega zahtevka tožnikov se niso samo prepletale, bile so celo v medsebojnem nasprotju, saj so se iste okoliščine uveljavljale dvakrat. Pri utemeljevanju nasprotnega tožbenega zahtevka pa so se poleg tega sklicevale na bodoče ugotovitve izvedenca o dobičku kmetije v celotnem zatrjevanem obdobju. Izvedenec je ugotavljal le dobiček za leto 1985, ki pa so ga stranke tudi po izpovedbah obeh tožcev obračunale. V taki situaciji drugotoženec s svojim nasprotnim tožbenim zahtevkov za plačilo polovice zatrjevano zadržanega čistega dobička ni mogel uspeti.
Revizija drugotoženca se zavrne, revizija prvotoženca pa zavrže.
Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju v izreku pod točko I-1 obema tožencema naložilo, da morata prvotožnici za njeno delo in vlaganja na kmetiji plačati še razliko 297.477 SIT. V izreku pod točko I-2 je prvotožencu J. K. naložilo, da mora vsakemu od treh tožnikov za delo in vlaganja pokojnega moža oziroma očeta F. K. plačati po 2,424.248,80 SIT. V izreku pod točko I-3 je ugotovilo, da je pokojna M. K., mati oziroma žena tožencev in tašča oziroma babica tožnikov, darovala sinu J. K. - prvotožencu eno polovico parcelne številke 58/13 k.o. Č., v izreku pod točko I-4 pa, da je darovala sinu V. K. - tretjetožencu eno polovico parcelne številke 58/14 k.o... Presežni tožbeni zahtevek vseh tožnikov je zavrnilo. Nato je v izreku pod točko II zavrnilo tožbeni zahtevek prvotoženca iz pridružene tožbe za ugotovitev, da spada v zapuščino po pokojni M. K. tudi 190.000 DEM ter dinarska in devizna sredstva na več hranilnih vlogah in žiro računu. V izreku pod točko III je zavrnilo drugotoženčev nasprotni tožbeni zahtevek, da mu mora prvotožnica plačati 190.000 DEM v tolarski vrednosti in v izreku pod točko IV odločilo še o pravdnih stroških.
Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v izrekih pod točkami I-1, I-2 in IV ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu je pritožbi zavrnilo in sodbo prve stopnje v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu zavrnilo.
Oba toženca v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbijata odločitev o njunih tožbenih zahtevkih iz pridružene tožbe in nasprotne tožbe (izreka pod točko II in III sodbe prve stopnje). Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata tako spremembo izpodbijanega dela, da se njunima tožbenima zahtevkoma ugodi, podrejeno pa v tem delu razveljavitev sodbe obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Res sta toženca v pravdi dala poudarek na čisti dobiček od kmetije, vendar sta pri tem izhajala iz dokazanega čistega dobička v letu 1985. Oba sta zatrjevala tudi, da sta tožnica in njen pokojni mož vlagala v kmetijo v obliki dela, da se je čisti dobiček kmetije vlagal v nadaljnje gospodarjenje kmetije, ostal pa je čisti letni dobiček. Torej sta F. in M. K. imela denar, ki je pripadal lastnikoma kmetije M. in V. K., in sicer že na podlagi dejstva, da sta bila lastnika. Posle je vodil pokojni F. K. in nato prvotožnica A. K., iz dohodka sta si lahko izplačevala svoj dohodek, kar je izvedenec izračunal. Ker sta le vodila posle, nista imela pravice, da si prilastita dobiček kmetije. Res je tudi, da sta toženca zatrjevala, da sta bila A. in F. K. poplačana že za časa vodenja poslov, vendar sta si poleg tega zadržala tudi čisti dobiček.
Revizija je bila vročena tožnikom, ki nanjo niso odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).
Prvotoženčeva revizija ni dovoljena, drugotoženčeva pa ni utemeljena.
Prvotoženčev zahtevek iz pridružene tožbe P 618/87 se je glasil na ugotovitev, da v zapuščino po pokojni materi M. K. spadajo določene premičnine (o katerih je bilo pravnomočno odločeno v prvem sojenju), ter devizna in dinarska sredstva na več hranilnih vlogah in žiro računu, kar je sporno še v sedanjem revizijskem postopku. Prvotoženec je vrednost svojega nedenarnega tožbenega zahtevka ob vložitvi tožbe ocenil z zneskom 2,000.000 din, torej sedaj 200 SIT. Z vlogo z dne 05.04.1995 je svoj tožbeni zahtevek razširil še na ugotovitev, da spada v isto zapuščino tudi 190.000 DEM. Vrednosti razširjenega dela svojega tožbenega zahtevka ni nikoli ocenil. Kadar je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora po drugem odstavku 180. člena ZPP tožnik v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Enako določbo je vseboval tudi drugi odstavek 186. člena ZPP 1977. Če tožnik ne ravna tako, si ne zagotovi pravice do revizije. Ker toženec ob razširitvi svojega nedenarnega tožbenega zahtevka ni opredelil vrednosti razširjenega dela, si glede ugotovitve, ali spada v zapuščino tudi 190.000 DEM, ni zagotovil pravice do revizije. Ocena vrednosti preostalega dela njegovega tožbenega zahtevka znaša 200 SIT, kar ne presega za dovoljenost revizije v drugem odstavku 367. člena ZPP določenega mejnega zneska. Novi zakon je nekatera vprašanja uporabe prejšnjega in sedanjega zakona v prehodnem obdobju posebej uredil, vendar v prehodnih določbah ni posebne ureditve vprašanja dovoljenosti revizije. Zato je treba glede tega vprašanja tudi v obravnavani pravdni zadevi uporabiti že navedene določbe novega zakona, ki pa prvotožencu ne dovoljujejo revizije.
Revizijsko sodišče ugotavlja, da so bile drugotoženčeve trditve o njegovem nasprotnem tožbenem zahtevku skromne. Zato je sodišče prve stopnje njega in tudi prvotoženca pozvalo, naj dopolnita podlago svojih tožbenih zahtevkov. Oba sta vztrajala, da gre za čisti dobiček kmetije v obdobju od 1976 do 1984, ki se je pridobival v dinarjih in se je praviloma pretvarjal v devize, da je ob smrti M. K. obstajal na kmetiji in da sta po njeni smrti z njim razpolagala pokojni F. K. in njegova žena prvotožnica A. K.. V utemeljitev podlage svojih zahtevkov sta še navedla, da bo o ustvarjenem in neporabljenem dohodku moral končno besedo reči izvedenec. Sodišče prve stopnje je drugotoženčev nasprotni tožbeni zahtevek zavrnilo, ker ni bilo dokazano, da naj bi šlo za denar, ki naj bi pripadal kmetiji.
Ugotovilo je še, da so trditve o čistem dobičku povsem pavšalne, da temeljijo le na oceni o dobičku v letu 1985 in da prezrejo, da se je ves čas v kmetijo vlagalo, da so se kupovali stroji, podaljšalo gospodarsko poslopje itd.. Opozorilo je še na drugotoženčevo izpovedbo, da se je denar na kmetiji sproti porabil oziroma vrnil v kmetijo, pa tudi na njegovo izpovedbo, da v zvezi s to pravdo vse ureja prvotoženec in da sam drugotoženec od tožnice ne zahteva ničesar. Kljub taki izpovedbi drugotoženec svojega nasprotnega zahtevka ni umaknil. Sodišče druge stopnje je ob zavrnitvi tega dela drugotoženčeve pritožbe k razlogom prvega sodišča dodalo, da samo zatrjevanje, da gre za čisti dobiček kmetije, ne zadostuje za utemeljitev njegovega nasprotnega tožbenega zahtevka. Opozorilo je še na njegove trditve pri upiranju tožbenemu zahtevku same prvotožnice in vseh treh tožnikov za plačilo dela in vlaganj prvotožnice in F K. v kmetijo.
Drugotoženec je solastnik 1/2 zaščitene kmetije, prvotoženec pa je prevzel drugo polovico po smrti svoje matere M. K.. Že omenjena skromna trditvena podlaga drugotoženčevega nasprotnega tožbenega zahtevka se je odrazila v pozivu sodišča prve stopnje, naj jo dopolni, odrazila pa se je tudi v razlogih sodišča druge stopnje. Drugotoženec te podlage v reviziji ne more več dopolnjevati. Njegove sedanje trditve, da naj bi kot solastnik kmetije utemeljeno zahteval vrnitev tako imenovanega čistega dobička, kot ga označuje v reviziji, bi utegnile biti nekoliko bolj jasne, vendar prezrejo, da v sedanji fazi postopka dejanske podlage tožbe ni več mogoče dopolnjevati, ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Prezrejo pa tudi, da je drugotoženec skupaj s prvotožencem ves čas postopka zatrjeval, da tožbeni zahtevek tožnikov, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo v izrekih pod točko I-1 in I-2 svoje sodbe (in o katerem bo zaradi razveljavitve ponovno odločalo), ni utemeljen zato, ker naj bi se A. in F. K. že poplačala, ker naj bi zadržala čisti dobiček kmetije. Kljub takemu ugovoru pa je drugotoženec z nasprotnim tožbenim zahtevkom zahteval od prve tožnice tudi plačilo polovice tega dobička. Njegove trditve glede tožbenega zahtevka tožnikov in njegovega nasprotnega tožbenega zahtevka se tako niso samo prepletale, bile so celo v medsebojnem nasprotju, saj so se iste okoliščine uveljavljale dvakrat. Pri utemeljevanju nasprotnega tožbenega zahtevka pa so se poleg tega sklicevale na bodoče ugotovitve izvedenca o dobičku kmetije v celotnem zatrjevanem obdobju. Izvedenec je ugotavljal le dobiček za leto 1985, ki pa so ga stranke tudi po izpovedbah obeh tožencev obračunale. V taki situaciji drugotoženec s svojim nasprotnim tožbenim zahtevkom za plačilo polovice zatrjevano zadržanega čistega dobička ni mogel uspeti. Zato sta sodišči prve in druge stopnje z zavrnitvijo njegovega nasprotnega tožbenega zahtevka oziroma z zavrnitvijo tega dela njegove pritožbe materialnopravno pravilno odločili.
Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe. Odločitev o zavrnitvi in zavrženju revizije obeh tožencev zajema tudi odločitev o njunih priglašenih revizijskih stroških.