Jedro

Pri pridobivanju skupnega premoženja je pravno pomembno obdobje dejanske zakonske skupnosti in ne tudi čas do formalne razveze zakonske zveze. Vlaganje enega zakonca v nepremičnino brez soglasja drugega zakonca po razpadu zakonske skupnosti ne vpliva na višino deležev na že pridobljenem skupnem premoženju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica solastnica do dveh tretjin nepremičnine, vpisane v vl. št. 1600 k. o..., toženec pa le do ene tretjine. Odločilo je tudi o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi ali razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da uveljavlja tiste razloge, ki jih je že navedla v pritožbi, na katere se v izogib ponavljanju sklicuje in ki naj se štejejo kot sestavni del revizije. Dodatno še utemeljuje, da sodišči nista pravilno uporabili drugega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ker sta o deležih odločili le na podlagi dohodka zakoncev, ne pa drugih okoliščin, ki jih je tožnica navajala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica najela višje kredite in da so bila določena dela in investicije opravljeni. Zato je njegov zaključek, da te dejanske ugotovitve ne morejo izkazati večjega tožničinega deleža, pomanjkljivo obrazložen, kar predstavlja procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. V nasprotju s sodiščem prve stopnje, ki sicer navaja pomanjkljive dejanske razloge, pa sodišče druge stopnje meni, da tožnica ne more uveljavljati povečanja deleža za obdobje po razpadu skupnosti. Tožnica opozarja, da ni šlo za izvenzakonsko skupnost, ki razpade, ampak za zakonsko, ki se je končala z razvezo zakonske zveze. Dopušča možnost, da bi sodna praksa za kakšen primer lahko štela pomembno okoliščino dejanskega razpada, vendar je v sodbi prve stopnje govor le o toženčevi izselitvi, ne pa o razpadu. Zato je zaključek sodišča druge stopnje o prenehanju skupnosti zgolj na podlagi toženčeve izselitve pomanjkljiv in protispisen, saj je toženec sam izpovedoval, da se je vračal, poleg tega pa še odplačeval svoje kredite. Tako ekonomska skupnost ni v celoti prenehala pred razvezo zakonske zveze. Zato je tudi sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu Državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje in ima v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti sodbi prve stopnje omejen obseg in omejene razloge izpodbijanja. Zato je neupoštevno pavšalno sklicevanje na pritožbene navedbe, ki naj bi predstavljale sestavni del revizije. Revizijsko sodišče sme in lahko obravnava le tiste razloge, ki so obrazloženi v sami reviziji, ne pa v drugem pravnem sredstvu.

Revizijska trditev o pomanjkljivi obrazložitvi sodišča prve stopnje o vrednosti tožničinih vlaganj in vrednosti kreditov je enaka njeni pritožbeni trditvi. Sodišče druge stopnje je nanjo odgovorilo s pravilnimi razlogi, zakaj ne gre za zatrjevano procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi pravilno poudarilo, da poleg tega ne gre za pravno pomembno dejstvo. Tožnica se v reviziji ne strinja s temi razlogi pritožbenega sodišča, ki jih ocenjuje za materialnopravno napačne. Prav v zvezi z njimi očita tudi pritožbenemu sodišču, da je storilo procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil zaključek o prenehanju zakonske skupnosti pravdnih strank protispisen. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je ta očitek neutemeljen in celo v nasprotju s skladnimi navedbami pravdnih strank v tožbi oziroma odgovoru na tožbo, da se je toženec iz hiše in od družine odselil v letu 1972 oziroma 1974. Po dokazni oceni sodišča prve stopnje je bilo to leta 1974, pred tem pa je že nekajkrat odšel od doma. Z njegovim odhodom v letu 1974 je dejansko prenehala zakonska skupnost pravdnih strank, čeprav je bila njuna zakonska zveza formalno razvezana šele nekaj let pozneje. Tožnica zatrjevano procesno kršitev utemeljuje še s stališčem, da je toženec tudi po odhodu odplačeval svoje kredite, kar naj bi izkazovalo obstoj ekonomske skupnosti. To stališče je napačno. Toženec je le izpolnjeval svojo pogodbeno obveznost do banke, to pa seveda ne more predstavljati obstoja ekonomske skupnosti s tožnico, s katero ni več živel v dejanski življenjski skupnosti.

Pravilni so tudi materialnopravni razlogi sodišča druge stopnje za zavrnitev tožničine pritožbe. Skupno premoženje se na podlagi drugega odstavka 51. člena ZZZDR pridobiva z delom v času trajanja zakonske zveze. Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, torej na podlagi samega zakona. Pri tem je po ustaljeni sodni praksi pravno pomembno obdobje dejanske zakonske skupnosti in ne tudi čas do formalne razveze zakonske zveze. Prav značilnosti dejanske zakonske skupnosti so bile razlog, zaradi katerega je zakon uredil poseben način pridobitve lastninske pravice, torej originaren način pridobitve skupne lastnine na tako pridobljenem premoženju. Če teh značilnosti ni, tak način pridobitve lastninske pravice (oziroma povečanje deleža na skupnem premoženju) ni mogoč. Skupno premoženje torej nastaja in se oblikuje v času trajanja dejanske zakonske skupnosti zakoncev, kasneje pa ne več. Ne gre za stališče v posameznem primeru, kot ocenjuje revizija, ampak za dolgoletno in ustaljeno sodno prakso.

Iz pravkar navedenih razlogov izhaja kot edino logičen nadaljnji zaključek, da po dejanskem prenehanju zakonske skupnosti sprememba deležev na pridobljenem skupnem premoženju brez soglasja in dogovora zakoncev ni mogoča. Takega dogovora med pravdnima strankama ni bilo. Še več, med njima ni bilo soglasja niti glede kasnejših tožničinih vlaganj v skupno hišo. Tožnica je po toženčevem odhodu določena dela res opravila, vendar ni šlo za sporazumna vlaganja. Vlaganje posameznega zakonca v nepremičnino brez soglasja drugega zakonca po razpadu zakonske skupnosti ne more vplivati na višino deležev. Tudi če se zaradi kasnejšega vlaganja poveča vrednost nepremičnine, tak zakonec nima stvarnopravnega zahtevka.

Trditvena podlaga tožničine tožbe za uveljavitev večjega deleža v višini dveh tretjin je bila, da je po toženčevem odhodu dokončala pod v dnevni sobi, v kleti, dokončala stopnice v klet, položila tlakovce okoli hiše in bila obremenjena z več krediti kot toženec. Ne glede na vprašanje dokazanosti zatrjevanih vlaganj taka trditvena podlaga ne utemeljuje postavljenega tožbenega zahtevka. Ne utemeljujejo ga niti trditve o kasnejših kreditih. Tiste kredite, ki sta jih pravdni stranki najeli v času dejanskega obstoja zakonske skupnosti, je sodišče prve stopnje obravnavalo, kasneje najeti krediti pa po pravilnih razlogih pritožbenega sodišča (ne glede na nedokazanost o porabi vseh kreditov za hišo) niso pravno pomembni. Revizijsko sodišče še ugotavlja, da je tudi tožnica sama ob zaključku dokazovanja na zadnjem naroku navedla svoje stališče, da je bil prispevek pravdnih strank v času skupnega življenja enakovreden, da pa uveljavlja večji delež zato, ker je po toženčevem odhodu izključno sama financirala nadaljnja dela na hiši in tudi pretežno ona poravnala kredite. Ker te okoliščine ne utemeljujejo večjega deleža tožnice na skupnem premoženju, sta obe sodišči materialnopravno pravilno zaključili, da je delež pravdnih strank enak.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožničino neutemeljeno revizijo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.