Jedro

Sedemletno delo na pavšalno opredeljenih proizvodnih delih, ki je sicer formalno pokrito s pogodbo o zaposlitvi in njenimi dodatki za določen čas, zaradi v dodatkih le pavšalno ugotovljenega začasnega povečanega obsega dela, dejansko dokazuje časovno neomejene potrebe po tožnikovem delu. Ker je element začasnosti bistveni pogoj za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, je bilo tožnikovo delovno razmerje na vztrajanje tožene stranke vseskozi nezakonito sklenjeno za določen čas.

Izrek

1. Revizija se glede sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas zavrne. 2. Glede denarnega zahtevka se revizija zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je tožnik s 1.2.1992 pri toženi stranki sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, kljub podpisu pogodbe o zaposlitvi za določen čas in kasnejših dodatkov, tako da mu zaradi poteka časa z 2.7.1999 delovno razmerje ni zakonito prenehalo. Hkrati je toženi stranki naložilo, da tožniku za čas od 2.7.1999 do meseca decembra 1999 izplača razliko med denarnim nadomestilom, ki ga je prejemal pri Zavodu za zaposlovanje in nadomestilom plače, ki bi jo prejel pri toženi stranki, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, ter mu obračuna in odvede ustrezne prispevke za socialno zavarovanje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da je bila pogodba o zaposlitvi tožnika za določen čas z dne 1.2.1992 nezakonita, ker ni vsebovala navedbe zakonitega razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, na podlagi kasnejših podaljšanj pa se je izkazalo, da potrebe po tožnikovem delu pri toženi stranki tudi sicer niso bile časovno omejenega značaja, saj je bil tožnik zaradi domnevno začasno povečanega obsega dela pri toženi stranki zaposlen več kot sedem let. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka, formalno iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da ne drži ugotovitev, da je bil tožnik kar sedem let neprekinjeno v delovnem razmerju za določen čas, saj je bil v letu 1994 na služenju vojaškega roka. Poleg tega naj bi tožnik zamudil rok za varstvo pravic in rok za sodno varstvo. Nazadnje je bilo tožniku v decembru 1998 delovno razmerje za določen čas podaljšano do 15.6.1999. Tudi po tem datumu, ko tožnik dejansko že od 14.6.1999 ni več delal, pa tožnik varstva pravic ni uveljavljal v roku petnajstih dni, temveč je vložil zahtevo za varstvo pravic šele 15.7.1999. Pri tem se ni mogel sklicevati na dejstvo, da mu je bila kasneje pogodba o zaposlitvi za določen čas podaljšana zaradi izrabe letnega dopusta do 2.7.1999, saj takšno naknadno podaljšanje ni bilo zakonito. Na gornje navedbe, ki jih je tožena stranka podala že v pritožbi, pritožbeno sodišče sploh ni odgovorilo in je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, hkrati pa je bilo glede tega tudi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur.l. RS, št. 12/03) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija glede sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas ni utemeljena, glede denarnega zahtevka pa revizija ni dovoljena.

V skladu z določbami 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Ker vlaga revidentka revizijo zoper celotno sodbo sodišča druge stopnje, torej tudi zoper odločitev o denarnem zahtevku, ki ne dosega vrednosti spora 1.000.000 SIT, ki je v skladu z določbami 2. odstavka 367. člena ZPP pogoj za dovoljenost revizije, je sodišče v tem delu v skladu z določbami 377. člena ZPP revizijo s sklepom kot nedovoljeno zavrglo.

V reviziji sicer pavšalno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred nižjimi sodišči niso bile podane.

Dejstvo, da je bil tožnik v letu 1994 na služenju vojaškega roka, ni bistveno za ugotovitev, da je bil v času od 1.2.1992 dalje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas in dodatkov k tej pogodbi pri toženi stranki v delovnem razmerju kar sedem let. Če je takšno delovno razmerje v letu 1994 mirovalo zaradi odhoda na služenje vojaškega roka in se je tožnik po vrnitvi iz služenja vojaškega roka vrnil na delo k toženi stranki v smislu določb 1. odstavka 34. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), to le še dodatno kaže na trajnost tožnikovega dela pri toženi stranki.

Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče do pritožbenih navedb o zamudi roka za varstvo pravic s tem, ko je zavzelo jasno stališče, da je potrebno upoštevati dodatek k pogodbi o zaposlitvi, ki sta ga stranki podpisali 15.7.1999 in ki določa podaljšanje delovnega razmerja za čas od 15.12.1998 do 2.7.1999, očitno z namenom, da se tožniku po 14.6.1999 omogoči izraba letnega dopusta. Navedeni dodatek je bil tudi realiziran, saj ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku zaključila delovno razmerje z 2.7.1999. Tako je tožnik tudi po presoji revizijskega sodišča 15.7.1999 v zakonitem petnajstdnevnem roku iz 80. člena ZTPDR pri toženi stranki vložil zahtevo za uveljavljanje pravic in po neuspešnem izteku 30-dnevnega roka za odločitev tožene stranke znotraj nadaljnjega 30-dnevnega roka v skladu z določbami 83. člena ZTPDR dne 24.8.1999 pravočasno vložil tožbo na sodišče. Revizijsko sodišče soglaša z zaključki v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da sedemletno delo na pavšalno opredeljenih proizvodnih delih, ki je bilo sicer formalno pokrito s pogodbo o zaposlitvi in njenimi dodatki za določen čas, zaradi v dodatkih le pavšalno ugotovljenega začasnega povečanja obsega dela, dejansko dokazuje časovno neomejene potrebe po tožnikovem delu. Ker je element začasnosti bistveni pogoj za sklenitev delovnega razmerja za določen čas v vseh primerih iz 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) za katere zakon kot izjemo od zaposlitve za nedoločen čas predvideva možnost sklenitve delovnega razmerja za določen čas, je bilo tožnikovo delovno razmerje pri toženi stranki, očitno na vztrajanje tožene stranke, vse od 1.2.1992 dalje nezakonito sklenjeno za določen čas. Zato sta nižji sodišči v skladu z določili 1. odstavka 18. člena ZDR (1990), ki določa domnevo, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, če je bilo iz razlogov na strani delodajalca za določen čas sklenjeno nezakonito, ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovili, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče v skladu z določbami 378. člena ZPP revizijo glede odločitve o sklenitvi delovnega razmerja za nedoločen čas kot neutemeljeno zavrnilo.