Jedro

Predmetni spor ni spor o obsegu zapuščine med dediči, v katerem morajo sodelovati vsi dediči kot nujni sosporniki.

Tožbeni zahtevek je dajatveni, tožnica pa zahteva plačilo njej pripadajočega deleža vrednosti obveznic od skrbnice za posebni primer. Z vidika zapuščinskega postopka torej predmetni spor predstavlja spor med enim izmed dedičev in tretjo osebo za izročitev podedovanega premoženja oziroma nadomestitev vrednosti tega premoženja in zato ni nujno, da v takšnem sporu sodelujejo vsi dediči.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.096,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.552,62 EUR od 18. 5. 2000 do plačila in od zneska 543,68 EUR od 20. 9. 2002 do plačila (točka I izreka). Tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) je naložilo, da toženi stranki (v nadaljevanju toženka) povrne pravdne stroške v znesku 825,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni po vročitvi sodbe do plačila.

2. Zoper uvodoma navedeno sodbo se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da v tožbi ni zatrjevala, da od toženke zahteva izplačilo dela zapuščine in ni vložila tožbe glede obsega zapuščine, temveč gre za klasično odškodninsko tožbo, ker toženka denarja ni pravilno razdelila. Tožbe ni mogla vložiti do trenutka, ko je bil znan njen dedni delež po pokojnih starših. Tožnica se z opravljeno delitvijo zapuščine ni nikdar strinjala. Tožnica je tako dokazovala, kolikšen znesek je toženka kot skrbnica zapuščine dobila izplačan. Toženka je denar razdelila pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju. Premoženje je bilo toženki dano kot skrbnici in si ga je prilastila. Za tožnico ni relevantno, ali je toženka preostalim dedičem izplačala pravilen znesek. Iz toženkinih navedb ne izhaja, da preostalega denarja ni zadržala sama. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem ugotavlja, da je zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa in zaradi neupoštevanja trditvene podlage ostalo dejansko stanje v obrazložitvi izpodbijane sodbe nepopolno ugotovljeno.

6. Tožnica s tožbenim zahtevkom zahteva izplačilo vrednosti obveznic, ki ji pripadajo kot dedinji po pokojnih J. in F.M. (v nadaljevanju zapustnika), od skrbnice za posebni primer, kateri so bile obveznice izročene v denacionalizacijskem postopku. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je menilo, da bi morali v postopku sodelovati vsi dediči, saj o premoženju (denarna sredstva iz naslova obveznic) še ni bilo odločeno v zapuščinskem postopku, tožnica pa je vložila dediščinsko tožbo le zoper eno izmed (so)dedinj, ki je bila hkrati skrbnica denacionaliziranega premoženja.

7. V predmetni zadevi med strankama ni sporno, da so bile obveznice zapustnikoma po njuni smrti vrnjene v denacionalizacijskem postopku in kakšna je bila višina prejetih sredstev. Dedovanje po zapustnikih se je glede denacionaliziranega premoženja uvedlo z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, njuna zapuščina, o kateri se je odločalo v denacionalizacijskem postopku, pa je prešla na dediče že z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (prvi in drugi odstavek 78. člena Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDen). Za odločitev, kaj spada v zapuščino po zapustnikih, tako ni odločilno, ali so obveznice še obstajale in kje so se nahajale v času izdaje sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja. Ob upoštevanju navedenega je zaključiti, da predmetne obveznice nedvomno sodijo v zapuščino po zapustnikih. Za odločitev glede pasivne legitimacije v tem postopku tako ni odločilno, ali je sodišče v zapuščinskem postopku obveznice zajelo v izrek sklepa o dedovanju. Tega namreč ni storilo le iz razloga, ker se obveznice v času izdaje sklepa o dedovanju niso več nahajale na računu skrbnice za posebni primer (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Dediščinska tožba je po 141. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) tožba enega sodediča proti ostalim sodedičem. Bistvo dediščinske tožbe je spor o tem, komu pripada zapuščina kot dediču. Z dediščinsko tožbo namreč zahteva tožeča stranka kot dedič (iz naslova zatrjevane dedne pravice) zapuščino, del zapuščine (dedni delež) ali posamezne predmete zapuščine od osebe, ki prav tako trdi, da ima to zapuščinsko premoženje oziroma posamezne predmete zapuščine v posesti kot dedič, to je na temelju svoje dedne pravice. Pasivno legitimiran v dediščinski tožbi je torej tisti, ki je bil s sklepom o dedovanju razglašen kot dedič. Ne gre pa za dediščinsko tožbo v primeru, ko se tožena stranka zahtevku upira s sklicevanjem na kakšen drug pravni naslov.1

9. Posamezno pravno podlago je mogoče uporabiti le, če zanjo tožeča stranka ponudi ustrezne trditve. Navesti mora vsa dejstva, ki so za to pravno podlago odločilna. Tožnica v tem postopku ne zahteva izplačila vrednosti obveznic od toženke kot dedinje. Tožnica namreč v tožbi zatrjuje, da so bile obveznice toženki izročene kot skrbnici denacionaliziranega premoženja. Navaja, da ji toženka kot skrbnica ni izplačala obveznic v zadostni višini oziroma, da s prejetim izplačilom njen dedni delež ni bil v celoti poplačan. Tudi toženka se zahtevku ne upira z navedbami, da je sama dedinja obveznic, izplačilo katerih sedaj zahteva tožnica, temveč navaja, da so bile obveznice v celoti in pravilno (v skladu z dogovorom med vsemi dediči) razdeljene, da zapuščine ni več in da zato tožnica ni upravičena do izplačila vrednosti obveznic. Obe stranki pa sta se strinjali, da gre v predmetni zadevi za odškodninski zahtevek (tožnica v pripravljalni vlogi z dne 6. 4. 2017, toženka v pripravljalni vlogi z dne 3. 5. 2017).

10. V predmetni zadevi tako ne gre za dediščinsko tožbo, saj toženka ni bila razglašena za dedinjo predmetnih obveznic, temveč so ji bile te izročene kot skrbnici za posebni primer2 (kar bi lahko bila tudi tretja oseba in ne le eden izmed dedičev, kot je to v konkretnem primeru). Toženka (čeprav je hkrati ena izmed dedinj) tako v tej pravdi ne nastopa kot (kot s sklepom o dedovanju razglašena) dedinja obveznic. Res je, da tožnica zahteva plačilo vrednosti obveznic na temelju svoje dedne pravice, vendar je dedni delež tožnice in njegova višina v tej pravdi le predhodno vprašanje za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper skrbnico zapuščine in zato ni potrebno, da v tem postopku sodelujejo vsi dediči kot nujni sosporniki.3

11. Prav tako predmetni spor ni spor o obsegu zapuščine med dediči, v katerem morajo sodelovati vsi dediči kot nujni sosporniki.4 Tožnica s tožbenim zahtevkom namreč ne zahteva od sodišča, da ugotovi, da obveznice spadajo v zapuščino. Tožbeni zahtevek je dajatveni, tožnica pa zahteva plačilo njej pripadajočega deleža vrednosti obveznic od skrbnice za posebni primer. Z vidika zapuščinskega postopka torej predmetni spor predstavlja spor med enim izmed dedičev in tretjo osebo za izročitev podedovanega premoženja oziroma nadomestitev vrednosti tega premoženja in zato ni nujno, da v takšnem sporu sodelujejo vsi dediči. Stališče sodišče prve stopnje, da so v predmetnem sporu vsi dediči nujni sosporniki, je tako zmotno.

12. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožnice, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP).

13. Ker je za razjasnitev v zadevi pravno relevantnih okoliščin med drugim nujna presoja navedb pravdnih strank glede dogovora o delitvi zapuščine, sodišče druge stopnje ocenjuje, da zaradi varovanja pravice do pritožbe pravdnih strank tako obsežnih dopolnitev samo ne more opraviti oziroma pomanjkljivosti odpraviti.

14. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju trditvene podlage pravdnih strank ponovno presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka tudi z vidika drugih pravnih podlag in se ponovno opredeliti tudi do ugovora zastaranja, ki ga je že presojalo glede na različne pravne podlage. Ugotoviti bo moralo, kolikšen del obveznic pripada tožnici kot dedinji po zapustnikih, ter presoditi navedbe pravdnih strank glede dejstva, ali je tožnica z opravljeno delitvijo obveznic pred izdajo sklepa o dedovanju soglašala.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Glej Rijavec V., Dedovanje - procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, str. 265. 2 Skrbnik denacionaliziranega premoženja mora (enako kot skrbnik zapuščine po 131. členu ZD) skrbeti za premoženje v interesu vseh dedičev, ga upravljati in zastopati vse dediče do izdaje pravnomočnega sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja. Prim. VSRS sodba II Ips 156/2012 z dne 9. 4. 2015. 3 S tožbo ni treba zajeti vseh udeležencev materialnopravnega razmerja, kadar se o njem odloča kot o predhodnem vprašanju. Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 257. 4 Do delitve zapuščine so dediči v dediščinski skupnosti, z zapuščino upravljajo in razpolagajo skupno (prvi odstavek 145. člena ZD). Spor o obsegu zapuščine je potrebno rešiti za vse dediče enako in hkrati, zato so v takšnem sporu dediči vselej enotni in tudi nujni sosporniki (196. člen ZPP).