Jedro

Res je, da je v izreku izpodbijanega sklepa o izvršbi navedeno, da se z njim nadomestita tudi dva začasna sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti. Nista pa, kot izhaja tudi iz odločbe o pritožbi, predmet tega davčnega postopka, pač pa sta bila izdana v skladu s 111. členom ZDavP-2 in sta predmet samostojnih postopkov s samostojnimi pravnimi sredstvi. Te je tožnica v postopku tudi uporabila. S presojanjem, ali so bili začasni sklepi o zavarovanju izpolnitve njene obveznosti do davčnega organa izdani pravilno in zakonito, bi prišlo do nedovoljenega podvajanja pravnih sredstev oziroma dvakratnega odločanja o isti stvari, kar pa ni dovoljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana sklenil, da se pri dolžniku A. d.o.o., opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 17. 5. 2012 z glavnico, zamudnimi obrestmi in stroški sklepa skupaj 1.151.641,16 EUR. V izreku je še sklenil, da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na računu pri B. d.d. in C. d.d. Pri tem so v izreku navedeni tudi izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti, dolžni znesek ter natekle obresti.

V obrazložitvi davčni organ pojasnjuje, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da zavezanec ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa. Zato je davčni organ v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo. Ta se začne na podlagi izvršilnega naslova kot to določa 145. člen ZDavP-2. V nadaljevanju se sklicuje na 96. člen ZDavP-2 ter pojasnjuje, da se od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačeval v predpisanem roku, od 1. 1. 2007 dalje plačajo zamudne obresti. Navaja še vsebino 93. in 94. člena ZDavP-2. Tožniku pa tudi pove, da po 157. členu ZDavP-2, vložena pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe ter da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT-499-29-203/2012 z dne 13. 12. 2012 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je dolg tožnika nastal na podlagi obračunov davka od dohodka pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2011 do 30. 4. 2012. Pritožnica dolguje davke tudi iz naslova davka na dodano vrednost na podlagi odmerne odločbe z dne 29. 3. 2012, izdane v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora. Meni, da ima izpodbijani sklep vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2 v povezavi s 145. členom istega zakona. Navaja še, da mora na podlagi prvega odstavka 152. člena ZDavP-2 dolžnik plačati tudi vse stroške davčne izvršbe, pri čemer citira tudi Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku. O odlogu davčne izvršbe odloča prvostopni organ po uradni dolžnosti, kadar oceni, da so za to podani pogoji. Dokler pa obstojijo izvršilni naslovi, so podani tudi pogoji za davčno izvršbo. Pritožnici so bili izdani trije začasni sklepi o zavarovanju izpolnitve njene obveznosti do davčnega organa, vsi z dne 11. 1. 2012, zoper katere je pritožnica vložila pritožbo. Izdani so bili v skladu s 111. členom ZDavP-2. Pritožbeni organ je pritožničine pritožbe zavrnil z odločbami z dne 12. 12. 2012. Prvostopni organ je navedene začasne ukrepe izdal z namenom, da se zavaruje izpolnitev obveznosti v postopku davčnega nadzora že pred izdajo odmerne odločbe z dne 29. 3. 2012. Pritožnica je bila tudi v izreku opozorjena na pravne posledice, če zahtevanega zneska ne bo plačala v danem roku 30 dni.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep samo posledica nezakonitega ravnanja Davčnega urada Ljubljana, ki je z odmerno odločbo z dne 29. 3. 2012 tožeči stranki naložil v plačilo DDV. Pri tem je tožnici z začasnimi sklepi o zavarovanju dejansko onemogočil poslovanje. Tudi zneski po DDV obračunu, ki so prav tako predmet izvršbe, so dolgovani zgolj zaradi blokade poslovanja tožeče stranke, za katere pa je v celoti odgovoren DURS. Tožeča stranka je v pritožbi zoper odločbo pozvala DU Ljubljana, naj v skladu s 87. členom ZDavP-2 po uradni dolžnosti odloži davčno izvršbo ali pa jo po uradni dolžnosti zadrži. Že na prvi pogled je jasno, da bo pritožbi zoper odmerno odločbo treba ugoditi. Tožeči stranki je bil namreč odmerjen slovenski DDV, čeprav se blago nikdar ni nahajalo v Sloveniji. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni davčni organ nadomestil svoja dva prejšnja začasna sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti. Pri tem svoje odločitve ni obrazložil in ni navedel pravne podlage za takšno odločitev. To je storil iz razloga, ker se zaveda, da sta začasna sklepa nezakonita. Manjka jima namreč bistven del obrazložitve. S tem ko sta bila sklepa nadomeščena, ne obstojata več, zaradi česar pritožbeni organ ne bi mogel več odločati o njiju. Tožeča stranka pa glede na nedavno odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-181/09 z dne 10. 11. 2011 meni drugače. Ustavno sodišče je namreč navedlo, da je treba odločati tudi o tem, ali sta odločba in sklep zakonita, čeprav ne obstojata več iz razloga, da bi se izoblikovala in razvila praksa, pomembna za nadaljnjo odločanje v podobnih zadevah. Stalna praksa namreč je, da prvostopni davčni organi, ko izdajo začasne sklepe o zavarovanju davčne obveznosti pred izdajo zapisnika, sploh ne pojasnijo in ne obrazložijo, na čem temelji verjetnost obstoja davčne obveznosti. Ker osnovni postopek v zvezi z odmerno odločbo še ni pravnomočno končan, je preuranjena tudi izterjava s postopkom davčne izvršbe po seznamu izvršilnih naslov. Zato tožnik tudi njim v celoti nasprotuje. Meni, da gre za evidentno kršenje temeljnih ustavnih pravic in svoboščin tožeče stranke, saj tožena stranka s svojimi ravnanji davčne izvršbe že rubi vse premoženje tožeče stranke. Slednje bo tudi usodno za obstoj tožeče stranke, brez da bi podlago za izvršbo preizkusil vsaj še instančni upravni organ. Poleg tega pa tožena stranka davčno izvršbo opravlja kljub temu, da je isti organ v predhodnem postopku že imel zavarovane svoje terjatve s sklepi o začasnem zavarovanju z dne 11. 1. 2012 in da takojšnja izvršba ni bila nujno potrebna za uveljavitev terjatev tožene stranke. Gre za nesorazmeren in preuranjen poseg v temeljne ustavne pravice in svoboščine tožeče stranke.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v celoti odpravi, prav tako pa naj se odpravijo vse posledice že opravljenih izvršilnih dejanj. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi vse stroške postopka s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Ker dejanske okoliščine relevantne za presojo tega upravnega spora niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče se zato strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Pri tem še navaja, da kot je bilo tožnici že pojasnjeno, v skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Zato njeni ugovori, ki v glavnem problematizirajo postopke, na podlagi katerih je prišlo do izvršilnih naslovov, v tem postopku ne morejo biti upoštevani. Smiselno enako velja za začasna sklepa Davčnega urada Ljubljana z dne 11. 1. 2012. Res je, da je v izreku izpodbijane odločbe navedeno, da se z izpodbijanim sklepom nadomestita tudi omenjena dva začasna sklepa Davčnega urada Ljubljana. Niso pa, kot izhaja tudi iz odločbe o pritožbi, predmet tega davčnega postopka, pač pa so bili izdani v skladu s 111. členom ZDavP-2 in so predmet samostojnih postopkov s samostojnimi pravnimi sredstvi. Te je tožnica v postopku tudi uporabila. S presojanjem, ali so bili začasni sklepi o zavarovanju izpolnitve njene obveznosti do davčnega organa izdani pravilno in zakonito, bi prišlo do nedovoljenega podvajanja pravnih sredstev oziroma dvakratnega odločanja o isti stvari, kar pa ni dovoljeno. Predmet presoje tega upravnega spora je izdani sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, ki pa ga kot takega tožnica pravzaprav niti ne izpodbija z razlogi, ki bi bili za presojo izpodbijanega upravnega akta relevantni.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 neutemeljena. Ker sodišče pri tem tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.