Jedro

Na podlagi navedenih objektivnih okoliščin, po oceni pritožbenega sodišča okoliščina o vrednosti zaupanja na strani obsojenega ni podana. Čeprav odprt, pravnomočno uveden kazenski postopek, ki teče zoper njega, glede na domnevo nedolžnosti, še ne pomeni, da je očitano kaznivo dejanje dejansko storil, lahko prvostopenjsko sodišče v okviru presojanja ali gre obsojencu zaupati, da alternativnega načina izvršitve zaporne kazni ne bo zlorabil, omenjene podatke upošteva pri odločitvi.

Izrek

I. Pritožba obsojenega se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog obsojenega za nadomestitev kazni zapora z opravljanjem dela v splošno korist kot neutemeljen.

2. Zoper navedeni sklep je vložil pritožbo obsojeni iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za alternativno izvršitev zaporne kazni ugodi. Dopolnitev pritožbe pa je obsojeni vložil iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za alternativno izvršitev kazni ugodi, podrejeno pa s predlogom, da se izrečena zaporna kazen izvrši s hišnim zaporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov kazenskega spisa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je, ob ugotovitvi, da obsojeni izpolnjuje formalne pogoje po 12. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS), ob oceni, da ta ni izkazal razlogov, zaradi katerih bi bila nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist upravičena, utemeljeno zavrnilo njegov predlog za alternativno prestajanje zaporne kazni.

5. Odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni mora temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca, kot tudi njegovih dejanj, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile pomembne za odločitev pri izbiri in odmeri kazni.1

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi ustrezno upoštevalo ugotovljene in že navedene, torej olajševalne kot tudi obteževalne okoliščine, ki pa ne potrjujejo, da bi bil obsojeni osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da alternativnega načina prestajanja kazni zapora ne bi zlorabil. 7. Sodišče mora v skladu z ustaljeno sodno prakso, ki sodišču nalaga, da mora upoštevati tako objektivne okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem, kakor tudi subjektivne okoliščine na strani obsojenega, ugotoviti in oceniti vse te okoliščine, te pa morajo biti v takšni medsebojni povezavi, da izkazujejo utemeljenost izvršitve pravnomočno izrečene kazni zapora s predlaganim alternativnim načinom izvršitve le-te, v konkretnem primeru z delom v splošno korist. Subjektivne okoliščine, ki jih je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče objektivno ocenilo, za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ne zadostujejo in jih tudi ni mogoče ločeno presojati od objektivnih okoliščin, posebej glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča v točki 4 izpodbijanega sklepa, da zoper obsojenega teče še kazenski postopek, po pravnomočno uvedeni kazenski preiskavi pod opr. št. IV Kpr 53511/2018 in da je bil pravnomočno kaznovan zaradi storitve istovrstnega kaznivega dejanja, za katero mu je bila izrečena zaporna kazen v višini 3 let in 6 mesecev zapora, ki je obsojenec še ni začel prestajati.

Na podlagi navedenih objektivnih okoliščin, po oceni pritožbenega sodišča okoliščina o vrednosti zaupanja na strani obsojenega ni podana. Čeprav odprt, pravnomočno uveden kazenski postopek (opr. št. IV Kpr 53511/2018), ki teče zoper njega, glede na domnevo nedolžnosti, še ne pomeni, da je očitano kaznivo dejanje dejansko storil, lahko prvostopenjsko sodišče v okviru presojanja ali gre obsojencu zaupati, da alternativnega načina izvršitve zaporne kazni ne bo zlorabil, omenjene podatke upošteva pri odločitvi.

Pritožbeno sodišče tudi zavrača navedbe pritožnika o izostanku namena oškodovanja in višini škode, ugotovljene s sodbo, opr. št. V K 4920/2013 z dne 21. 11. 2018 v zvezi s sodbo opr. št. II Kp 4920/2013 z dne 10. 7. 2020, ker so bile vse okoliščine pravnomočno ugotovljene.

8. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je utemeljitev prvostopenjskega sodišča o tem, da obsojenčevo vedenje ne izkazuje ustrezne stopnje urejenosti, odgovornosti in spoštovanja ustrezna, sprejemljivi pa so tudi razlogi obrazložitve. Pravilno je prvostopenjsko sodišče kot neodzivnost in nespoštovanje obsojenčeve avtoritete sodišča štelo tudi dejstvo, da že v fazi odločanja o alternativnem prestajanju zaporne kazni obsojeni ni predložil zahtevane zdravstvene dokumentacije.2

9. Tudi zaradi takšnega obsojenčevega ravnanja se pritožbeno sodišče strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da obsojenčevo obnašanje v postopku za alternativno izvršitev zaporne kazni izkazuje in potrjuje, da obsojenemu ni mogoče zaupati, da predlaganega načina alternativne izvršitve zaporne kazni ne bi zlorabil in da zato niso podane okoliščine, ki bi upravičevale alternativne način izvršitve zaporne kazni, posebej ob dejstvu, da tudi pritožnik sam navaja zdravstvene težave, zaradi katerih alternativno izvrševanje zaporne kazni ne bilo mogoče. 10. Ker je prvostopenjsko sodišče vse okoliščine ugotovilo celovito in jih tudi ocenilo in ne zgolj delno, kot to navaja pritožnik, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je tudi samo ocenilo, da je potrebno, da obsojenec izrečeno kazen zapora prestane v zavodu.

11. V zvezi z dopolnitvijo pritožbe, ki jo je obsojeni vložil 28. 6. 2021, s predlogom, da se zaporna kazen izvrši s hišnim zaporom pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da o predlogu prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom ni odločalo, zato se tudi pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb ne more opredeliti. Obsojeni mora takšen predlog podati prvostopenjskemu sodišču, ki bo o njem odločilo.

12. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbeno sodišče pa pri presoji izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Ker obsojeni s pritožbo ni uspel je pritožbeno sodišče ocenilo, da je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s taksno tarifo 74013 Zakona o sodnih taksah).

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 130/2009 z dne 21.5.2009 in I Ips 59109/2020 z dne 13.2.2020 2 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 11285/2010 z dne 5.7.2018