Jedro

Zatrjevani upravičenec se na dan uveljavitve ZDrž ni štel za državljana FLRJ, saj ni izkazano, da bi imel domovinsko pristojnost v občinah Kraljevine Jugoslavije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 6.2.2003, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Oddelka za notranje zadeve, Upravne enote M. z dne 16.9.2002. Z njo je bilo ugotovljeno, da se J.B.F.U.M. ni štel za jugoslovanskega državljana po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu.

V razlogih izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na 39. člen Zakona o državljanstvu (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-II, 38/92, 61/92, 13/94, 59/99 in 96/02 v nadaljevanju ZDRS), po katerem za državljana Republike Slovenije velja, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo RS in SFRJ. Zato je treba pri ugotavljanju državljanstva J.B.F.U.M. (tožničinega pravnega prednika) upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije od njegovega rojstva do njegove smrti. V postopku je bilo sicer ugotovljeno, da naj bi bil imenovani krščen 7.2.1870, roj. pa 27.1.1870 v M. (krstni list L. škofije) ter da je prebival v L. v Avstriji (FOND NSDAP 118/8, str. 1321). Ni pa bilo ugotovljeno, da bi bil imenovani vpisan v evidenco jugoslovanskih in slovenskih državljanov, ki se je vodila po drugi svetovni vojni; državni organi, ki so bili zaprošeni za podatke o njem (Ministrstvo za notranje zadeve RS, Ministrstvo za kulturo RS, Pokrajinski arhiv v M., Muzej narodne osvoboditve v M. ter Arhiv Škofije v M.) v svojih arhivih nimajo podatkov, da bi bil vpisan v evidenco oseb, ki so imele pred in med drugo svetovno vojno bivališče v M. in tudi ne v evidenci oseb, državljanov Kraljevine Jugoslavije, ki so imele v M. domovinsko pristojnost. Omenjeni krstni list ni mogoče upoštevati kot dokazilo o državljanstvu oziroma domovinstvu imenovanega, kar je tožena stranka pravilno presodila. Zato sta pravilna njen sklep, da v obravnavanem primeru ni dokazano, da bi imenovani do 6.4.1941 imel oziroma pridobil državljanstvo Kraljevine Jugoslavije, ter njena ugotovitev, da v skladu z določbo 1. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Ur. l. DFJ, št. 64/45 in Ur. list FLRJ 54/46, 107/47, 88/48 in 105/48, dalje ZDrž) ni postal državljan FLRJ.

Tožnica v pritožbi navaja, da sta tako državljanstvo kot vračanje premoženja človekovi pravici. Lastništvo podržavljenega premoženja ni sporno, zato v pravni državi ne bi smelo biti ovir za njegovo vračanje. S tem bi bilo tudi prihranjeno pisanje defektnih argumentacij, ki opravičujejo diskriminacijo na osnovi pripadnosti narodnosti. Iz 14. člena Ustave RS izhaja, da je treba poleg splošnega načela enakosti upoštevati še vse druge pojavne oblike neenakosti; iz njenega 15. člena pa, da se ustavne pravice izvršujejo neposredno že na podlagi ustave. Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo je razlikovanje glede na državljanstvo in narodnost diskriminatorno in kaznivo, zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka ter Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pri ugotavljanju državljanstva je treba tudi po stališču pritožbenega sodišča za konkretno osebo upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali v trenutku njenega rojstva pa vse do njene smrti, oziroma do trenutka, ko se zanjo ugotavlja njeno državljanstvo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo zakonitost izpodbijanega akta tudi na podlagi določbe 1. odstavka 35. člena ZDrž. Po navedeni zakonski določbi, so se šteli za jugoslovanske državljane vsi tisti, ki so na dan uveljavitve omenjenega zakona (28.8.1945) po veljavnih predpisih bili jugoslovanski državljani. Zato je upravni organ prve stopnje pravilno predhodno ugotavljal, ali je bil zatrjevani upravičenec na dan 6.4.1941 tudi državljan Kraljevine Jugoslavije po določbah Zakona o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije (Službene novine Kraljevine Jugoslavije, št. 109 z dne 19.11.1998, dalje ZD). Vsak državljan Kraljevine Jugoslavije je moral biti po ZD domovinsko pristojen v eni od jugoslovanskih občin (2. odstavek 3. paragrafa), tuji državljani pa niso mogli imeti domovinstva v nobeni od jugoslovanskih občin (3. odstavek omenjenega paragrafa). Po Zakonu o občinah (Službeni list Kraljevine SHS, št. 229/39 z dne 29.4.1933, paragraf 15), je moral biti vsak državljan član kake občine, član občine pa je bil lahko samo državljan Jugoslavije. Domovinstvo po tem zakonu je bilo torej isto kot članstvo občine, vsaka občina pa je vodila evidenco oseb, ki so bile tja domovinsko pristojne. Državljanstvo je bilo torej pogoj za domovinstvo oziroma članstvo občin. Upravna organa sta zato v obravnavanem primeru (ob pomanjkanju podatkov o tem, da bi bil zatrjevani upravičenec državljan Kraljevine Jugoslavije oziroma, da bi imel domovinsko pristojnost na tem ozemlju) pravilno presodila, da J.B.F.M. ni imel državljanstva Kraljevine Jugoslavije in zato na podlagi 1. odstavka 35. člena ZDrž na dan 28.8.1945 tudi ni postal državljan FLRJ.

Iz načela pravne države opredeljenega v 1. odstavku 6. člena Pogodbe o Evropski Uniji (97/C 340/02 prečiščeno besedilo), izhaja prepoved retroaktivnosti določb prava EU. Zato po presoji pritožbenega sodišča primarno oziroma sekundarno pravo EU ne more posegati v materialnopravna razmerja, ki v primeru, kadar denacionalizacijski upravičenec uspe s svojo zahtevo, učinkujejo že od uveljavitve ZDen dalje (tako tudi Ustavno sodišče RS v odločbi, št. U-I-22/99 z dne 2.12.1999). Prepoved retroaktivnosti uporabe prava EU izhaja tudi iz odločb sodišča EU C-122/96 z dne 2.10.1997 (primer S.A. proti H.H. AG), C 464/89 z dne 11.1.2001 (W.L.G. proti F.S.), C-361/02 in C-362/02 (D.) z dne 1.7.2004. Z določbo 9. člena ZDen je zakonodajalec vpeljal razlikovanje med morebitnimi denacionalizacijskimi upravičenci na podlagi državljanstva, kar ni nedopustno, saj je po presoji Ustavnega sodišča RS, zavzeti v odločbi U-I-23/93 z dne 20.3.1997 imel za takšno ureditev stvarno utemeljen razlog. Zatrjevanim upravičencem do denacionalizacije je dana možnost, da v posebnem postopku dokazujejo, da so za namene denacionalizacije, na podlagi predpisov FLRJ imeli možnost do jugoslovanskega državljanstva, čeprav jim to ni bilo priznano s konkretnimi upravnimi akti, zato sistem denacionalizacije po presoji pritožbenega sodišča ni diskriminatoren. Zato tudi pritožbeni ugovori o kršitvah človekovih pravic ne vplivajo na drugačno odločitev.

Zaradi navedenega in ker ni našlo razlogov na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.