Jedro

Odločitev Sodnega sveta RS, katerega izmed prijavljenih kandidatov bo predlagal v izvolitev v Državni zbor, je po tem, ko o vseh prijavljenih kandidatih prejme mnenje personalnega sveta in ministra, pristojnega za pravosodje, stvar proste presoje Sodnega sveta RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na svoji 82. seji odločila, da na razpisanih šest prostih mest okrajnih sodnikov na Okrajnem sodišču v ... na podlagi razpisa, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 544/96, izbere in predlaga Državnemu zboru v izvolitev naslednje kandidate : D.T., A.K., M.K., G.F., M.Z. in K.S. Ostalih dvanajst kandidatk, med katerimi je tudi tožeča stranka, pa se o neizbiri obvesti pisno.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da odločitve s strani tožene stranke ni prejela v obliki sklepa (kot pravnega akta), iz katerega obrazložitve bi bilo razvidno, zakaj je tožena stranka ni izbrala in predlagala za izvolitev Državnemu zboru na prosto sodniško mesto, ob tem, da je izpolnjevala vse z Zakonom o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94 in 8/96 - v nadaljevanju: ZSS), predpisane pogoje. Nadalje navaja, da hkrati z obvestilom ni prejela pravnega pouka, iz katerega bi izhajalo napotilo na uveljavljanje njenih ustavnih pravic v postopku izbire. Zato meni, da je obvestilo nezakonito in neustavno. Nazadnje še ugotovlja, da čuti v takem načinu odločanja tožene stranke, zasmehovanje in grobo poseganje v njene ustavne pravice, ki zagotavljajo enakost obravnave v izboru med vsemi kandidati. Predlaga odpravo spornega sklepa ter ponovno odločanje o zadevi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v konkretnem primeru ravnala celo v korist tožnice, saj ni izdala negativne odločbe o zavrnitvi tožničine kandidature na podlagi sicer negativnega mnenja personalnega sveta Okrožnega sodišča v L. o kandidatki z dne 21.1.1997, v zvezi z mnenjem z dne 9.4.1996. Prav tako tudi ni odločila, da se tožnica ne izbere in ne predlaga v izvolitev, ampak je v skladu z zakonom le opravila izbiro med vsemi prijavljenimi kandidati za vseh šest prostih sodniških mest, pri čemer med izbrane kandidate ni uvrstila tožnice. Izhodišče je torej bilo, da vsi prijavljeni kandidati izpolnjujejo pogoje in kriterije za izvolitev v sodniško funkcijo. Tožena stranka je bila dolžna predlagati Državnemu zboru v izvolitev le izbrane kandidate v skladu s 1. in 2. odstavkom 19. člena ZSS, pri čemer pa po izrecni določbi 2. odstavka 19. člena ZSS ni smela predlagati več kandidatov, kot je bilo razpisanih sodniških mest. Posebne odločbe v postopku izbire za tožnico pa tožena stranka ni bila dolžna izdati, saj le-te ZSS ne predvideva. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je kot akt, zoper katerega je vložena tožba, štelo sklep sodnega sveta z dne 13.2.1997, ne pa obvestila, ki je bilo tožnici poslano dne 19.2.1997. Iz določb 15. do 19. člena ZSS in določbe 130 člena Ustave Republike Slovenije izhaja, da postopek izvolitve v sodniško funkcijo poteka v treh fazah in da v vsaki od teh faz odloča drug državni organ: v prvi fazi Ministrstvo za pravosodje (4. odstavek 15. člena ZSS), v drugi fazi tožena stranka, v tretji fazi pa, kolikor je podan predlog tožene stranke, Državni zbor. V drugi fazi volilnega postopka, ki je relevantna v tem upravnem sporu, odloča tožena stranka o dvojem: o vprašanju, ali prijavljeni kandidat izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo na razpisano sodniško mesto, ter o vprašanju, katerega izmed kandidatov, glede katerega ugotovi, da pogoje izpolnjuje, bo predlagala v izvolitev, torej izbrala.

Gledano z vidika pravne narave akta, s katerim odloči o prvem vprašanju (kolikor je njeno stališče negativno), ter akta, s katerim odloči o drugem vprašanju, gre za dvoje različnih aktov. Z negativnim aktom o prvem vprašanju tožena stranka kandidatu odreče pravico do nadaljne udeležbe v postopku za izvolitev v sodniško funkcijo. Takšen akt, katerega vsebina je istovetna negativni (zavrnilni) upravni odločbi, je dokončen posamični akt, saj je z njim odločeno o pravici posameznika, proti njemu pa ni dopustna pritožba. O zakonitosti takšnega akta odloča sodišče v upravnem sporu (1. odstavek 157. člena Ustave Republike Slovenije).

Drugačna pa je pravna narava akta, s katerim tožena stranka odloči, katerega izmed več kandidatov, ki izpolnjujejo z zakonom predpisane pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo za razpisano sodniško mesto, bo predlagala v izvolitev Državnemu zboru. Tu ne gre za odločanje o kakšni pravici posameznika, temveč za akt o izbiri. Ta akt je pravni akt, saj (praviloma) samo na njegovi podlagi lahko pride do izvolitve v sodniško funkcijo. Gre za posamični akt, o katerega zakonitosti odloča sodišče v upravnem sporu le, če se z njim posega v ustavne pravice posameznika (2. odstavek 157. člena Ustave Republike Slovenije). Z aktom o izbiri enega kandidata za prosto sodniško mesto (2. odstavek 19. člena ZSS) je odločeno o neizbiri ostalih (nepredlaganih) kandidatov za to sodnško mesto. Iz navedenega sledi, da ZSS posebnega akta o neizbiri kandidata ne pozna. Tožena stranka je v konkretnem primeru odločila, katerega izmed več kandidatov, ki izpolnjujejo z zakonom predpisane pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo, bo predlagala v izvolitev Državnemu zboru. Gre torej za akt o izbiri, ki je posamični pravni akt, o katerega zakonitosti odloča sodišče v upravnem sporu le, če se z njim posega v ustavne pravice posameznika.

Glede na to, da je tožnica v tožbi zatrjevala kršitev ustavnih pravic (katerih, ni navedla) je sodišče njeno tožbo presojalo meritorno in ugotovilo, da je neutemeljena. Odločitev tožene stranke, katerega izmed prijavljenih kandidatov bo predlagala v izvolitev v Državni zbor, je namreč po tem, ko o vseh prijavljenih kandidatih prejme mnenje personalnega sveta in ministrstva, pristojnega za pravosodje, stvar proste presoje tožene stranke. Odločitev tožene stranke je bila zakonita, saj je pred sporno odločitvijo za vse prijavljene kandidate pridobila tako mnenje ministrstva, pristojnega za pravosodje, kot tudi personalnega sveta. Glede tožnice pa je razpolagala tudi z dopolnitvijo mnenja personalnega sveta. Sodišče ugotavlja, da je bil izpodbijani postopek zakonit ter da tožnici ni bila kratena nobena ustavna pravica.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).