Jedro

V primeru, ko senat okrožnega sodišča ob odločanju o pritožbi zoper sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora, katero zavrne kot neutemeljeno, ugotovi, da gre za zadevo, ki se obravnava po določbah skrajšanega postopka, temu postopku primerno prilagodi priporne razloge, ne gre za novo odreditev pripora in proti takšnemu sklepu ni pritožbe.

Izrek

a. Pritožbi obdolženega D. Š. in njegovega zagovornika proti sklepu Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. Ks 478/99 z dne 3.12.1999 se z a v r ž e t a kot nedovoljeni.

b. Pritožbama obdolženega D. Š. in njegovega zagovornika proti sklepu Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I Kr 72/99 z dne 6. 12. 1999 se u g o d i in se sklep sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se proti obdolženemu D. Š. odrejeni pripor o d p r a v i in odredi njegova izpustitev.

Obrazložitev

S sklepom, opr. št. Ks 478/99 z dne 3. 12. 1999 je senat Okrožnega sodišča v Celju v njegovem izreku pod točko I odločil, da se pritožbi obdolženega in njegovega zagovornika proti sklepu Okrožnega sodišča v Celju, opr.št. I Kpd 488/99 z dne 2. 12. 1999 zavrneta kot neutemeljeni, pod točko II pa, da se navedeni sklep po uradni dolžnosti spremeni tako, da se proti obdolženemu D.Š. odredi pripor iz pripornih razlogov begosumnosti po 1. točki I. odst. 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in koluzijske nevarnosti po 2. točki I. odst. istega zakonskega določila in traja od 1. 12. 1999 od 11.00 ure dalje, 15 dni. Proti obdolženemu D.Š. odrejeni pripor pa je bil nato, po vložitvi obtožnega predloga, na podlagi določil čl. 272/II v zvezi s čl. 432 ZKP podaljšan s sklepom okrajne sodnice Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I Kr 72/99 dne 6. 12. 1999, iz istih pripornih razlogov. Proti obema navedenima sklepoma sta se pritožila tako obdolženi D.Š. kot njegov zagovornik s predlogi, da pritožbeno sodišče pritožbama ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter proti obdolžencu odrejeni pripor odpravi.

Pritožbi vloženi proti sklepu okrožnega sodišča je bilo potrebno zavreči kot nedovoljeni, pritožbama vloženima proti sklepu okrajne sodnice pa ugoditi in proti obdolžencu odrejeni pripor odpraviti. Kljub navedbi v sklepu Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. Ks 478/99 z dne 3. 12. 1999, da je proti njegovi odločitvi pod točko II izreka dovoljena pritožba, to ni res. Senat navedenega sodišča je namreč ob odločanju o pritožbah proti sklepu preiskovalnega sodnika, opr. št. I Kpd 488/99 z dne 2. 12. 1999 o odreditvi pripora, kateri je zavrnil kot neutemeljeni, sam po uradni dolžnosti, ob ugotovitvi, da gre v obravnavanem primeru za zadevo iz okrajne pristojnosti, temu primerno prilagodil priporne razloge in to določilom čl. 432 ZKP. To pa ne pomeni nove odreditve pripora zoper obdolženega. Ker v takem primeru pritožba ni posebej v zakonu določena, zoper izdani sklep tudi v tem delu, skladna z določilom čl. 399/II ZKP, ni dovoljena, saj je odločitev sprejel senat okrožnega sodišča. Zato je bilo potrebno navedeni pritožbi, skladno z določilom čl. 390 ZKP zavreči kot nedovoljeni.

Pritožbi zoper sklep okrajne sodnice o podaljšanju proti obdolžencu odrejenega pripora sta seveda dovoljeni in je pritožbeno sodišče o njih moralo odločati. Pri tem je po presoji doslej zbranega dokaznega gradiva prišlo do drugačnega zaključka, kot okrajna sodnica v izpodbijanem sklepu. Res je, da je okrožni državni tožilec proti obdolženemu D. Š. na podlagi ovadbi priloženih listin in zgolj njegovega zagovora vložil obtožni predlog, kar seveda poudarja utemeljenost suma, da je obdolženi očitano mu kaznivo dejanje storil, po presoji pritožbenega sodišča ta sum, zaradi doslej izkazanega načina poslovanja v zadevo vpletenih, kar posebej poudarjata tudi oba pritožnika, le ni v tolikšni meri zanesljivo izkazan, da bi na njemu mogla temeljiti odločitev o obdolženčevem zadržanju v priporu. Prav tako, kakor so verjetne navedbe ovaditelja so tudi zatrjevanja obdolženca, kdo ima prav pa bo pokazal šele dokazni postopek, za katerega pa je že vnaprej reči, da zna biti otežen in to zato, ker je večino tistih, katere bo potrebno zaslišati, tuji državljani. Ne glede na povedano pa je ugotoviti, da tudi priporni razlogi, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje niso zanesljivo izkazani in s tem tudi ne nuja po zadržanju obdolženega v priporu. Drži namreč, da je obdolženec sam prišel na policijsko postajo, da ima začasno prebivališče v R. S., kot vse kaže pa tukaj tudi dejansko posluje. Seveda je pri tem upoštevati tudi obdolženčevo obljubo, da se bo javljal na vabila sodišča, poslana na naslov njegovega začasnega prebivališča. Pritožbeno sodišče je namreč prepričano, da se obdolženec zaveda, da v primeru, če se tega ne bo držal, priporu ne bo mogel uiti. Vprašljiva pa je tudi možnost njegovega vplivanja na priče, zlasti, ker so te, ključne, doma v R.B. in H., da ne omenimo dejstva, da imajo v zadevi svoj interes, popolnoma nasproten obdolženčevemu.Zaradi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbama v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo ter proti obdolžencu odrejeni pripor odpravilo, ter odredilo njegovo izpustitev na prostost.