Jedro

Odločitev tožene stranke, ki jo je presojalo sodišče v sporu o ugotovitvi začasne nezmožnosti za delo, je bila nepravilna in nezakonita. To pa pomeni, da bi tožena stranka, če bi v postopku ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo pravilno ugotovila, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo v polnem delovnem času v obdobju od 1. 3. 2018 do 24. 6. 2018, morala že tedaj izplačati tudi nadomestilo plače za čas začasne nezmožnosti za delo. Tožena stranka namreč ne navaja, da bi obstajali kakršnikoli razlogi na strani tožnika, zaradi katerih do tega nadomestila ne bi bil upravičen. Ker pa je to storila šele po koncu sodnega postopka, je prišla v zamudo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik stroške odgovora na pritožbo nosi sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 7. 2020 in št. ... z dne 16. 7. 2020. Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 235,68 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2020 dalje ter mu povrniti stroške postopka v višini 298,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da drugi odstavek 22. člena Pravilnika o uveljavljanju izplačila nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja na zahtevo delodajalca (v nadaljevanju: Pravilnik)1 res določa, da nadomestilo plače zapade v plačilo 18. dne v mesecu po preteku meseca, v katerem je bil delavec začasno zadržan od dela. Zamudne obresti pa ne gredo od zapadlosti zahtevka, temveč od zamude, pri čemer je vprašanje, kdaj pride dolžnik v zamudo, urejeno v 299. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)2. Pravica do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela predstavlja javno pravno dajatev iz sistema socialne varnosti. Za priznanje tovrstne dajatve je vedno potreben posamičen upravni akt, zato do zamude ne more priti, dokler abstraktno določena pravica ni priznana s konkretnim upravnim aktom ali s sodno odločbo. Tako nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja lahko pride v zamudo z izplačilom denarne dajatve šele, če ne izvrši upravni akt oziroma potem, če se sodna odločba ne izvrši v paricijskem roku. V konkretnem primeru tožena stranka zato ni mogla priti v zamudo z izplačilom nadomestila plače, saj je bila obveznost izpolnjena v zakonsko določenem roku za izpolnitev, to je v 15 dneh od izvršljivosti odločbe, s katero je bila zavarovancu oziroma tožniku priznana pravica do nadomestila plače. Potrebno je namreč ločiti med postopkom ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo in postopkom, ko se ugotavlja pravica do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela in nato tudi izvede izplačilo tega nadomestila. Gre za razlikovalni element v primerjavi s sodbo Vrhovnega sodišča3. V navedeni zadevi gre za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Priznanje pravice pa avtomatsko pomeni, da se pokojnina tudi odmeri in izplača. V konkretnem primeru pa je odločanje o začasni zadržanosti od dela predpogoj za kasnejše uveljavljanje pravice do nadomestila plače, pri čemer pa pogoje za upravičenost do izplačila nadomestila preveri pristojna služba tožene stranke. Odločba imenovanega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo tako avtomatsko ne pomeni, da bo zavarovanec tudi upravičen do nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Pogoje mora najprej ugotoviti pristojna služba tožene stranke in o tej pravici izdati upravno odločbo. Pri izvršitvi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani4, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela za polni delovni čas od 1. 3. 2018 do 24. 6. 2018 (prvi dan zadržanosti dne 16. 11. 2017) je potrebno najprej z vpogledom v evidenco obveznega zavarovanja ugotoviti, ali je bil tožnik v navedenem obdobju še vedno v delovnem razmerju in ali je bil v tem obdobju sploh upravičen do nadomestila plače. V postopku je tožena stranka ugotovila, da je izpolnjen pogoj za neposredno izplačilo nadomestila plače (kar predstavlja izjemo, saj se nadomestilo praviloma refundira na zahtevo delodajalca). Po dokončnosti odločbe z dne 10. 1. 2020 je tožena stranka nadomestilo tudi izplačala. To pa pomeni, da z izplačilom ni bila v zamudi. Nenazadnje v postopku glede priznanja pravice do nadomestila tožnik tudi ni zahteval zakonskih zamudnih obresti, temveč je vlogo za povračilo zakonskih zamudnih obresti vložil šele 2. 7. 2020. O tej vlogi pa je tožena stranka odločila z izpodbijanima odločbama. Po mnenju tožene stranke bi se moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi opreti zgolj na sodbo VSRS VIII Ips 308/2016 z dne 9. 5. 2017, iz katere izhaja, da je za priznanje dajatve vedno potreben posamičen upravni akt, zato do zamude ne more priti, dokler abstraktno določena pravica ni priznana s konkretnim upravnim aktom ali s sodno odločbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik meni, da je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče tudi pravilno ugotavlja, da sta bili odločbi tožene stranke nepravilni in nezakoniti in da v kolikor bi tožena stranka že v upravnem postopku pravilno ugotovila dejansko stanje, tožnik z nezakonitima odločbama ne bi utrpel škodljivih posledic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)5 pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 7. 2020, s katero je bila potrjena prvostopenjska odločba št. ... z dne 16. 7. 2020. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se vloga zavarovanca za povračilo zakonskih zamudnih obresti po sodbi opr. št. IX Ps 808/2018 z dne 1. 10. 2018, za obdobje od 1. 3. 2018 do 24. 6. 2018, v višini 235,68 EUR in za povračilo nadaljnjih zakonskih zamudni obresti od 12. 7. 2020 dalje do plačila, zavrne.

7. V zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je pred prvostopenjskim sodiščem najprej potekal spor v zvezi z ugotovitvijo začasne nezmožnosti za delo. S pravnomočno sodbo št. IX Ps 808/2018 z dne 12. 9. 2019 sta bili odpravljeni dokončna odločba št. ... z dne 18. 5. 2018 in prvostopenjska odločba št. ... z dne 3. 4. 2018. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela v času od 1. 3. 2018 do vključno 24. 6. 2018. Tožena stranka je z odločbo z dne 6. 12. 2019 odločila, da je tožnik upravičen do nadomestila plače za obdobje od 25. 5. 2018 do 23. 6. 2018 v višini 608,16 EUR bruto. Z odločbo z dne 6. 12. 2019 pa je odločila, da je bil tožnik upravičen do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela tudi v obdobju od 1. 3. 2018 do 24. 5. 2018 v višini 1.698,16 EUR bruto. Znesek je bil tožniku tudi izplačan. Dne 30. 6. 2020 pa je tožnik od tožene stranke zahteval izplačilo zamudnih obresti v višini 235,68 EUR, ter od navedenega zneska tudi zamudne obresti od 1. 7. 2020 dalje do plačila.

9. Niti Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja6 (v nadaljevanju POZZ) niti Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju7 (v nadaljevanju: ZZVZZ) ne vsebujeta določb glede plačila zamudnih obresti. V takem primeru je za presojo potrebno uporabiti določbe OZ. V prvem odstavku 299. člena je določeno, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določena za izpolnitev. V primeru, ko gre za plačilo nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela je v tretjem odstavku 18. člena Pravilnika določeno, da zahtevek za neposredno izplačilo nadomestila plače lahko vloži delavec, če ga delodajalec v predpisanem roku ni pisno obvestil, da je sam vložil zahtevek za neposredno izplačilo nadomestila plače. Kot to v pritožbi navaja tudi tožena stranka, je neposredno izplačilo nadomestila plače sicer izjema, saj se nadomestilo plače praviloma refundira na zahtevo delodajalca. V drugem odstavku 22. člena Pravilnika pa je določeno, da nadomestilo plače zapade v plačilo 18. dne v mesecu po preteku meseca, v katerem je bil delavec začasno zadržan od dela.

10. Za odločitev v zadevi ni bistveno, da je bila kasneje tožniku izdana posebna odločba v zvezi z izplačilom nadomestila plače. Bistveno je, da je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je bil tožnik tudi v spornem obdobju začasno nezmožen za delo. Posledično to pomeni, da je bila odločitev tožene stranke, ki jo je presojalo sodišče v sporu o ugotovitvi začasne nezmožnosti za delo, nepravilna in nezakonita. To pa pomeni, da bi tožena stranka, če bi v postopku ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo pravilno ugotovila, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo v polnem delovnem času v obdobju od 1. 3. 2018 do 24. 6. 2018, morala že tedaj izplačati tudi nadomestilo plače za čas začasne nezmožnosti za delo. Tožena stranka namreč ne navaja, da bi obstajali kakršnikoli razlogi na strani tožnika zaradi katerih do tega nadomestila ne bi bil upravičen. Ker pa je to storila šele po koncu sodnega postopka, je prišla v zamudo. Zaradi njenega nepravilnega ravnanja je tako tožnik šele potem, ko je tožena stranka izvršila svojo odločbo z dne 6. 12. 2019 in 10. 1. 2020, dobil izplačano nadomestilo plače. Zaradi zamude pri izplačilu je tožena stranka, na podlagi prvega odstavka 378. člena OZ8 dolžna plačati tudi zamudne obresti, kot je to pravilno razsodilo sodišče prve stopnje. Prav tako pa je tožena stranka, upoštevaje 381. člen OZ9, od dneva vložitve tožbe 21. 9. 2020 dalje dolžna tožniku plačati tudi procesne obresti, kot jih je dosodilo sodišče prve stopnje.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče v sporni zadevi ne bi smelo sklicevati na sodbi Vrhovnega sodišča10 iz razloga, ker naj bi šlo za drugačno dejansko stanje. Res je, da v navedenih zadevah ni bilo obravnavano vprašanje, kot je podano v tej zadevi. Vendar pa gre za podobno problematiko, ko sodišče presoja upravne odločbe, izdane v predsodnem upravnem postopku ter ugotovi, da bi morala tožena stranka, če bi pravilno odločila, že tedaj zavarovancu priznati zahtevano pravico. Kot je bilo že rečeno, tožena stranka pravno relevantnega dejstva (začasne nezmožnosti za delo) ni pravilno ugotovila. To pa je imelo za posledico, da je bilo nadomestilo izplačano z zamudo.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Glede stroškov odgovora na pritožbo pa je pritožbeno sodišče presodilo, da navedeni odgovor ni vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku, saj tožnik ponavlja navedbe, ki jih je podal že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP je zato odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

1 Ur. l. RS, št. 12/2020. 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 3 Glej sodba VSRS VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2019. 4 Glej Ps 808/2018 z dnem 12. 9. 2019. 5 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami. 7 Ur. l. RS, št. 9/92/ s spremembami. 8 V prvem odstavku 378. člena OZ je določeno, da če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. 9 V 381. členu je določeno, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. 10 Sodba VSRS VIII Ips 308/2016 z dne 9. 5. 2017 in sodba VSRS VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2019.