Jedro

ZDSS-1 ne določa, da v socialnem sporu ne bi bilo mogoče izdati zamudne sodbe. Kljub poudarjenemu načelu materialne resnice v teh sporih ZDSS-1 vsebuje celo posebne določbe v zvezi z zamudno sodbo (1. odstavek 28. člena ZDSS-1, ki velja za delovne in socialne spore in 77. člen ZDSS-1, ki se nanaša le na socialne spore). To pomeni, da je izdaja zamudne sodbe predvidena tudi v socialnih sporih kljub kogentnosti določb v zvezi s pravico do uveljavljanja pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Namen določbe 8. člena ZPPPAI in zakona v celoti ni zagotavljanje upokojitve pod ugodnejšimi pogoji tistim delavcem, ki imajo zagotovljeno delovno razmerje, temveč le tistim, ki jim zaradi ukinitve delovnih mest oziroma zmanjšanja števila delavcev zaradi prestrukturiranja proizvodnje ali drugih operativnih razlogov preneha delovno razmerje po predpisih o delovnih razmerjih, ob dodatnem pogoju, da jim ni mogoče niti s prekvalifikacijo zagotoviti njihovim delovnim sposobnostim ustrezne druge zaposlitve (v roku enega leta).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo z dne 29.2.2004 ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za uveljavljanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji na podlagi Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (ZPPPAI, Uradni list Republike Slovenije, št. 56/96 in nadalj.). Pri tem se je oprla predvsem na določbo 7. člena tega zakona. Nezadovoljna s takšno odločitvijo je tožnica uveljavljala sodno varstvo, vendar je sodišče prve stopnje zavrnilo njen zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke in priznanje pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Ugotovilo je, da ne izpolnjuje pogoja po 8. členu ZPPPAI, saj je še vedno zaposlena v S. d.d. Ker so zakonski pogoji za pokojnino pod ugodnejšimi pogoji po 7. in 8. členu predpisani kumulativno, je že neizpolnjevanje enega od pogojev zadosten razlog za zavrnitev zahtevka. Zato sodišče ni izvajalo dokazov tudi v zvezi z izpolnjevanjem pogojev po 7. členu zakona. Sodišče ni ugotovilo neenakega obravnavanja tožnice.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjajo se z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega sodišča. Kot neutemeljene je zavrnilo pritožbene navedbe o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje izdati zamudno sodbo, saj o socialnih pravicah odloča nosilec javnega pooblastila v postopku, ki je določen z zakonom, z zakonom pa je določena tudi vsebina socialnih pravic. Zato je logičen zaključek, da stranke z zahtevki ne morejo prosto razpolagati; zakonski pogoj iz 2. točke prvega odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe ni bil izpolnjen.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica. Navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje kršili njeno pravico do enakosti pred zakonom, saj se je na isti dejanski podlagi kot ona upokojilo več delavcev A. in njenih sodelavcev v S. d.d.. To je jasno navedla tekom postopka. Sodišču prve in druge stopnje očita bistveno kršitev določb postopka, ker ni izdalo zamudne sodbe. Sklicuje se na nepravilno uporabo 3. člena in 277. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Sodišču druge stopnje nadalje očita bistveno kršitev določbe prvega odstavka 339. člena ZPP, saj bi moralo v skladu s 355. členom istega zakona (?) razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje - ker je le to njene dokazne predloge neutemeljeno zavrnilo, ker ni upoštevalo ustavnega načela enakosti in ker ni vpogledalo spisa tožene stranke. Sklicuje se tudi na določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004). Nadalje navaja, da je bil sistem upokojevanja takšen, da je delodajalec ugotovil presežne delavce in seznam teh posredoval toženi stranki skupaj z izjavo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje o tem, da delavcu ni mogoče zagotoviti druge zaposlitve. Kljub temu nihče od delavcev, ki so se upokojili po ZPPPAI, ni prejel odločbe o prenehanju delovnega razmerja in ni bil niti en dan prijavljen na Zavodu za zaposlovanje. To bi sodišče lahko ugotovilo z vpogledom v spis tožene stranke. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava češ, da je sodišče napačno in preozko tolmačilo 8. člen ZPPPAI. Pri tem ni upoštevalo izjave delodajalca, da tožnici ni mogoče zagotoviti drugega dela, pa tudi tolmačenja tožene stranke, ki se je v izpodbijani odločbi sklicevala dejansko le na 7. člen ZPPPAI. Tudi te določbe tožena stranka ni uporabila pravilno.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki. Ta v odgovoru navaja, da je tožnica nesporno še sedaj zaposlena pri istem delodajalcu in da razen z izjavo delodajalca ni dokazala, da je njeno delovno razmerje ogroženo. Izjava z dne 1.12.2003 je pravno nepomembna, saj je še vedno zaposlena in ji sklep o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežni delavki ni bil nikoli vročen. Namen zakonodajalca po ZPPPAI ni bil upokojevanje delavcev z zagotovljeno zaposlitvijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v tistem delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijsko sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča druge in prve stopnje o javni naravi dajatev iz naslova socialne varnosti, ter o kogentnosti zakonskih določb na tem področju, vendar obenem ugotavlja, da tretji odstavek 3. člena ZPP preprečuje predvsem tako imenovane materialne procesne dispozicije (odpoved zahtevku, pripoznavo zahtevka, sodno poravnavo). Namen te določbe je, da se strankama onemogoči, da bi s procesnimi sredstvi dosegli učinke, ki jih s poslom materialnega prava ne moreta doseči. Zamudna sodba je posledica neaktivnosti ene od strank (tožene stranke), zaradi česar se šteje, da le-ta priznava tožbene navedbe. Upoštevanje določbe 3. odstavka 3. člena ZPP je sicer predvideno tudi v primeru zamudne sodbe, če gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Vendar pa priznanje dejstev, ki se fingira v primeru zamudne sodbe (če toženec ne odgovori v roku na tožbo), samo po sebi še ne pomeni tudi neposrednega razpolaganja z zahtevkom. Sodišče v okviru 318. člena ZPP pred izdajo zamudne sodbe namreč preizkusi tudi skladnosti navedenih dejstev v tožbi s predloženimi dokazi in splošno znanimi dejstvi, preizkusi pa tudi sklepčnost tožbe - torej materialnopravno utemeljenost tožbenega zahtevka. Zato upoštevanje določbe 3. odstavka 3. člena ZPP pred izdajo zamudne sodbe pomeni predvsem to, da sodišče ne bo izdalo zamudne sodbe v tistih primerih, ko bi imelo to za posledico odločitev, ki bi bila že sama po sebi v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnimi pravili.

Tudi ZDSS-1 ne določa, da v socialnem sporu ne bi bilo mogoče izdati zamudne sodbe. Kljub poudarjenemu načelu materialne resnice v teh sporih (61. člen) ZDSS -1 vsebuje celo posebne določbe v zvezi z zamudno sodbo (prvi odstavek 28. člena ZDSS-1, ki velja za delovne in socialne spore in 77. člen ZDSS-1, ki se nanaša le na socialne spore). To pomeni, da je izdaja zamudne sodbe predvidena tudi v socialnih sporih kljub kogentnosti določb v zvezi s pravico do uveljavljanja pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Zakon zamudne sodbe ne izključuje, tako kot na primer v postopku v zakonskih sporih (prvi odstavek 412. člena ZPP).

Vendar pa le zaradi tega uveljavljena relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 277. členom (in 318. členom ZPP) ni podana, saj sodišče lahko izda ugodilno zamudno sodbo le v primeru, če so izpolnjeni pogoji za takšno sodbo v skladu s 318. členom ZPP. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa v tem sporu ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnica namreč v tožbi nasprotuje le tolmačenju tožene stranke glede uporabe 7. člena ZPPPAI in zahteva enako obravnavanje, kot naj bi bilo zagotovljeno številnim drugim delavcem, ki niso delali v neposredni proizvodnji (tako kot tožnica), nikjer pa ne navede tega, da sploh izpolnjuje pogoje iz 8. člena ZPPPAI. Tožnica niti ne izpodbija ugotovitve iz izpodbijane odločbe tožene stranke - namreč, da je zaposlena kot knjigovodja v računovodstvu S. d.d.. Tudi v zvezi z uporabo 7. člena tega zakona ne nasprotuje ugotovitvam o njeni starosti, pokojninski dobi in letih dela v S. d.d., temveč se zavzema le za širše tolmačenje (oziroma predvsem drugačno materialno presojo) določbe prvega odstavka 7. člena ZPPPAI. Glede na to, da morajo biti pogoji po 7. in 8. členu ZPPPAI izpolnjeni kumulativno (več v nadaljevanju), je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo tudi podatke o izpolnjevanju pogojev po 8. členu ZPPPAI. Pri tem je prišlo celo do nesporne ugotovitve, da je bila tožnica ob izdaji izpodbijane odločbe še vedno zaposlena v S. d.d..

Tudi druga bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja revizija, ni podana. ZPPPAI kot materialnopravni predpis omogoča upokojevanje pod ugodnejšimi pogoji v primeru kumulativnega izpolnjevanja pogojev po 7. in 8. členu. Po prvem odstavku 7. člena pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji uveljavljajo delavke, če so do 31.12.2003 dosegle starost 45 let ter pokojninsko dobo, ki je dejansko trajala najmanj 25 let in so od tega do 21.12.1996 najmanj deset let delale neposredno pri proizvodnji azbesta, ali v servisnih službah neposredno v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov. Po drugem odstavku tega člena pravico lahko uveljavljajo tudi delavke, če so do 31.12.2003 dopolnile 48 let, pokojninsko dobo v dejanskem trajanju 30 let in so od tega do 21.12.1996 najmanj 20 let delale v podjetjih, ki so v proizvodnih procesih uporabljala azbest. Po 8. členu istega zakona pa lahko uveljavljajo pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji le tisti delavci, ki izpolnjujejo pogoj iz prvega in drugega odstavka prejšnjega člena, če jim je zaradi ukinitve delovnega mesta ali zaradi zmanjšanja števila delavcev zaradi prestrukturiranja proizvodnje ali drugih operativnih razlogov prenehalo delovno razmerje po predpisih o delovnih razmerjih in jim ni mogoče niti s prekvalifikacijo zagotoviti njihovim delovnim sposobnostim ustrezne druge zaposlitve v primerni oddaljenosti od kraja stalnega bivališča v roku enega leta.

Za presojo zakonitosti odločbe tožene stranke zadošča že ugotovitev o tem, da tožnica ne izpolnjuje enega od pogojev, saj zakon predpisuje kumulacijo pogojev za uveljavljanje in priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Nepotrebno je bilo torej ugotavljati, ali tožnica morda izpolnjuje še druge pogoje oziroma prav vse pogoje, ki jih predpisuje zakon. Zadošča že ugotovitev, da ne izpolnjuje enega od pogojev. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dodatne dokazne predloge tožnice, sodišče druge stopnje pa je utemeljeno zavrnilo pritožbene navedbe v tej smeri. Za odločitev zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo tudi sodišče druge stopnje (in ki mu tožnica ne nasprotuje), namreč da tožnica ne izpolnjuje pogojev po 8. členu ZPPPAI, saj ji delovno razmerje pri delodajalcu ni prenehalo, temveč še vedno traja. Že zaradi tega so nepomembna morebitna potrdila njenega delodajalca o pregledu zaposlitev po delovnih mestih, izjava, da ni mogoča njena prekvalifikacija oziroma druga zaposlitev, podatki o njenem delovnem mestu in izračunu pokojninske dobe.

V zvezi s tem se ni mogoče sklicevati na enako obravnavanje tožnice v primerjavi z drugimi delavci, ki naj bi pridobili pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Neenakosti pri obravnavanju (v izvensodnih postopkih), ki je samo po sebi v nasprotju z zakonom, namreč ni mogoče upoštevati - v nepravu ni enakosti. Tožnica ne zatrjuje neenakega obravnavanja v zvezi s priznanjem pravice do upokojitve pod ugodnejšimi pogoji v sodnih postopkih.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Sodišče druge in prve stopnje sta pravilno uporabili določbo 8. člena ZPPPAI, saj namen te določbe in zakona v celoti ni zagotavljanje upokojitve pod ugodnejšimi pogoji tistim delavcem, ki imajo zagotovljeno delovno razmerje, temveč le tistim, ki jim zaradi ukinitve delovnih mest oziroma zmanjšanja števila delavcev zaradi prestrukturiranja proizvodnje ali drugih operativnih razlogov preneha delovno razmerje po predpisih o delovnih razmerjih, ob dodatnem pogoju, da jim ni mogoče niti s prekvalifikacijo zagotoviti njihovim delovnim sposobnostim ustrezne druge zaposlitve (v roku enega leta). Kot že navedeno, pri tem ni mogoče upoštevati morebitnih izjav delodajalca o tožnici kot trajno presežni delavki, ki nasprotujejo dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da tožnici delovno razmerje v S. d.d. sploh ni prenehalo in ji še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja.

Tožnica se v reviziji tudi neutemeljeno in brez potrebe sklicuje še na določbo 7. člena ZPPPAI; kot je bilo pojasnjeno, za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke zadošča že ugotovitev o neizpolnjevanju enega od kumulativno predpisanih pogojev za uveljavljanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Pravno nepomembno je, če je sodišče oprlo le na 8. člen ZPPPAI, tožena stranka pa v svoji odločbi predvsem na 7. člen istega zakona.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.