Jedro

V postopku razdružitve solastne ali skupne stvari se ceni njena vrednost po stanju, v kakršnem je v času odločanja. Višja vrednost (po stanju, ko je nasprotni udeleženec samovoljno vzel stvar v posest) se lahko uveljavlja le v pravdi.

Izrek

Pritožba predlagateljice se zavrne kot neutemeljena in se v pobijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S pobijanim sklepom je sodišče prve stopnje razdružilo skupno premoženje strank nepravdnega postopka tako, da je rabljen osebni avto znamke Zastava 128 SL dodelilo v izključno last in posest nasprotnemu udeležencu, kateremu je naložilo, da mora predlagateljici plačati polovico vrednosti avtomobila in sicer 68.265,50 SIT v 15. dneh. O stroških postopka je odločilo tako, da jih stranki nosita vsaka do 1/2, v preostalem delu pa je predlog predlagateljice zavrnilo, ker je ugotovilo, da stranki ne posedujeta ostalega premičnega premoženja, zaradi česar tudi ni moglo le-tega razdružiti.

Zoper sklep se pritožuje predlagateljica, ki izrecno uveljavlja kršitev materialnega prava, smiselno pa tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja in predlaga, da naj se sklep v pobijanem delu razveljavi. V pritožbi pobija stališče sodišča prve stopnje, da je pri odločanju upoštevalo stanje skupnega avtomobila na dan odločanja.

Tako stališče ni pravilno, ker bi moralo upoštevati stanje v času, ko se je skupnost strank razdrla. Tedaj je bil avtomobil še nov in neregistriran. Nasprotni udeleženec je avto vseskozi sam uporabljal in je ta sedaj bistveno manj vreden. Nov bi bil vreden vsaj 800.000,00 SIT in polovica te vrednosti pripada predlagateljici.

Nepravilno je sodišče zavrnilo tudi zahtevek za razdružitev preostalih stvari. Te se nahajajo pri udeležencu, kar bi se moglo ugotoviti z ogledom ter bi moralo te stvari razdružiti tako, da bi prisodilo sodišče predlagateljici polovico vrednosti stvari glede na stanje v času razpada njune skupnosti.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku za delitev skupnega premoženja se smiselno uporabljajo določbe postopka za delitev stvari v solastnini (130. člen ZNP). Iz člena 122 in drugih, ki se nanašajo na postopek za delitev stvari v solastnini, pa določno izhaja, da je predmet delitve to, kar obstaja v času delitve. Oporo takemu stališču dajejo tudi določila postopka za ocenitev in prodajo stvari, ki se uporabljajo pri civilni delitvi (105. in naslednji člen ter 123. člen ZNP). Sodišče prve stopnje je zato po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilno razdružilo skupno premoženje nepravdnih strank na avtomobilu tako, da je predlagateljici v breme nasprotnega udeleženca prisodilo polovico vrednosti vozila, to je 68.265,50 SIT z zamudnimi obrestmi od 7.9.1993 dalje. Drugačno pritožbeno stališče, to je, da bi moralo sodišče upoštevati vrednost vozila v času razdora skupnosti nepravdnih strank, je nepravilno, ker nima opore v določbah zakona o nepravdnem postopku ali pa v kakšnih drugih materialnih predpisih.

Povedano, kolikor zadeva stanje stvari v času delitve, pa velja tudi za pobijano odločitev v delu, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog, da se razdruži razno premično premoženje, katerega v času poteka tega postopka po njegovih ugotovitvah ni bilo več.

Namreč stvari, ki je ni, ni mogoče deliti. Sodišče prve stopnje je med postopkom ugotavljalo, ali so sedaj sporne stvari v posesti nasprotnega udeleženca oziroma predlagateljice ter je na podlagi ugotovitev cenilca ugotovilo, da teh stvari v posesti nepravdnih strank ni. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako opravljenega postopka zanesljivo ugotovilo, da ni pogojev za delitev ostalih premičnih stvari. V pritožbi predlagan nov ogled stanovanja nasprotnega udeleženca takih ugotovitev ne bi mogel v ničemer spremeniti, ker je obravnavane stvari neuspešno iskal v stanovanju nasprotnega udeleženca že cenilec. Torej v pritožbi predlagan dokaz ne bi mogel pripeljati do drugačnih ugotovitev, kot pa jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Dejansko stanje na prvi stopnji je bilo zato v vsem obsegu pravilno ugotovljeno. Določila Zakona o nepravdnem postopku pa so bila v postopku tudi pravilno uporabljena.

Te ugotovitve pa seveda ne jemljejo predlagateljici pravice, da bi do svoje terjatve ne uspela priti po pravdni poti. Po mnenju pritožbenega sodišča bo morala predlagateljica glede delitve preostalih spornih stvari uveljaviti terjatev z dajatveno tožbo v pravdi, če med udeležencema postopka morda ne bo prišlo do sporazumne rešitve spora oziroma do prostovoljnega plačila polovice vrednosti stvari s strani nasprotnega udeleženca.

Ker po povedanem pritožba predlagateljice ni utemeljena, pritožbeno sodišče samo pa ni ugotovilo kakšnih uradoma upoštevnih kršitev, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in pobijani sklep potrdilo (2. točka 380. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).