Jedro

Ker je tožena stranka tožnika razporedila na drugo delovno mesto, ki je sicer ustrezalo stopnji njegove strokovne izobrazbe, ni pa izkazala, v čem so bile nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela, ki sta nujna pogoja za zakonitost delodajalčeve odločitve o razporeditvi delavca, razporeditev ni zakonita. Delavca ni dopustno razporediti na drugo delovno mesto le zato, ker delodajalec oceni, da bi na njegovem prejšnjem delovnem mestu delo boljše opravljal drug delavec. Zakonske določbe o razporejanju delavcev delodajalcu ne omogočajo fleksibilnost v tem smislu, da na delovna mesta razporeja tiste delavce, za katere meni, da bodo dosegli boljše rezultate, da bodo primernejši iz tega ali onega razloga. Navedeni razlogi ne pomenijo zakonitega razloga za razporeditev delavca - če delavec na svojem delovnem mestu ne dosega pričakovanih rezultatov, ima delodajalec na voljo druge mehanizme.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke z dne 3.8.1998 o razporeditvi tožnika na delovno mesto kuhar iz Novega mesta na področje Ljubljane in s tem v zvezi sklep komisije za varstvo pravic z dne 28.8.1998. Tožena stranka je dolžna obračunati za tožnika razliko v plačah za mesec september 1998 v znesku 74.116,90 SIT, za oktober 1998 v znesku 75.800,90 SIT in za november 1998 v znesku 75.800,90 SIT, od navedenih zneskov odvesti predpisane prispevke in davke ter neto zneske nakazati tožniku z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. v mesecu za pretekli mesec ter mu povrniti stroške postopka v višini 29.625,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.11.1999 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje in razsojo sodišču prve stopnje. Tožena stranka vztraja na svoji avtonomni pravici in pravilni ugotovitvi, da je bila zamenjava tožnika na prejšnjem delovnem mestu nujna in da je v okviru svojih organizacijskih ukrepov pač smela sprejeti takšen sklep. Sodišče pa nima pristojnosti, da bi posegalo v poslovne in organizacijske ukrepe podjetja, razen v kolikor bi posamezni sklepi, ki se nanašajo na delavčeve pravice, bili v nasprotju z zakonom. Tožnikova razporeditev na drugo delovno mesto pa ni v nasprotju z zakonom, saj razporeditev ustreza tožnikovi izobrazbi in usposobljenosti. Fleksibilnost razporejanja naj bi delodajalcu predvsem omogočala, da na delovna mesta razporeja tiste delavce, za katere meni, da bodo dosegali boljše rezultate, da bodo primernejši iz teh in drugih razlogov. Po mnenju pritožnika ne gre torej za "narediti prostor za nekoga drugega", kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, pač pa za možnost takšnega organiziranja dela, ki bo prispevala k boljšim rezultatom. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, po uradni dolžnosti pa je pazilo na obstoj absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka določenih v 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Ur.l. RS št. 26/99) in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja napravilo tudi pravilne pravne zaključke. Po 17. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS) je delavec lahko razporejen na delovno mesto, za katero je sklenil delovno razmerje, na drugo delovno mesto, ki mora ustrezati stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim pa je delavec lahko razporejen tekom trajanja zaposlitve, vendar le, če tako terjajo potrebe delovnega procesa in organizacija dela. Glede na besedilo zakona je delavec lahko razporejen, če sta izpolnjena oba pogoja - nujne potrebe v delovnem procesu in potrebe organizacije dela. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ta dva pogoja nista izpolnjena. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožena stranka tožnika razporedila na drugo delovno mesto, ki je sicer ustrezalo stopnji njegove strokovne izobrazbe, ni pa izkazalo, v čem so bile nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela, ki sta nujna pogoja za zakonitost delodajalčeve odločitve o razporeditvi delavca. Citirane določbe zakona ni mogoče tolmačiti na ta način, da delavca lahko delodajalec razporedi na drugo delovno mesto zato, ker oceni, da bi na njegovem prejšnjem delovnem mestu delo boljše opravljal drug delavec. Zakonske določbe o razporejanju delavcev v času trajanja zaposlitve tudi ni mogoče razumeti tako, da delodajalcu omogoča fleksibilnost v tem smislu, da na delovna mesta razporeja tiste delavce, za katere meni, da bodo dosegli boljše rezultate, da bodo primernejši iz tega ali onega razloga, tako kot navaja pritožba. Navedeni razlogi nedvomno ne pomenijo zakonitega razloga za razporeditev delavca, saj, če delavec na svojem delovnem mestu ne dosega pričakovanih rezultatov ima delodajalec na voljo druge mehanizme in sicer lahko izbira med načini prenehanja delovnega razmerja. Če meni, da delavec ne izpolnjuje svojih delovnih obveznosti se lahko odloči za disciplinski postopek in delavcu preneha delovno razmerje po 13. točki 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Če pa oceni, da delavec ne dosega pričakovanih rezultatov dela, mu izda sklep o prenehanju delovnega razmerja po 3. točki 1. odst. 100. člena ZDR in mu preneha delovno razmerje v 30 dneh po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Poleg tega, da je bil izpodbijani sklep izdan v nasprotju s 17. členom ZTPDR, pa gre v konkretnem primeru tudi za razporeditev iz kraja v kraj, ki jo pa ni mogoče izvesti brez privolitve delavca. Po 25. členu ZDR kolektivna pogodba oz. splošni akt lahko določijo primere in pogoje, pod katerimi je mogoče razporediti delavce na delo iz kraja v kraj brez njegove privolitve. Po 14. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnsoti (SKPGd - Ur.l. RS št. 40/97) delavca ni mogoče razporediti iz kraja v kraj brez njegove privolitve, če razporeditev lahko vpliva na bistveno poslabšanje delavčevega zdravja in če traja pot na delo in iz dela v normalnih okoliščinah z javnim prevoznim sredstvom več kot 3 ure, matere delavke z otrokom do 3 let pa, če pot traja več kot 2 uri. Gre za omejitev trajanja poti na delo in iz dela, ki znaša 3 ure, te 3 ure pa pomenijo, da traja pot na delo največ eno uro in pol ter enako pot z dela domov. Delodajalec sicer sme razporediti delavca tudi iz kraja v kraj brez njegove privolitve, ne da bi bili izpolnjeni pogoji iz 2. alinee 1. odst. 14. člena SKPGd, vendar pa mora delodajalec v tem primeru delavcu zagotoviti enakovredne bivalne razmere, kot jih je imel doslej pa tudi možnost šolanja otrok. Glede na navedeno delovnopravno ureditev razporejanja delavcev je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno materialno pravno odločitev, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.