Jedro

Ko se odloča o dodelitvi BPP v kazenski zadevi, je treba na prvem mestu presojati, ali so glede na podatke spisa kakšne realne možnosti, da bi bil prosilec lahko oproščen, ali pa takih realnih možnosti ni. Pri vseh kaznivih dejanjih, kjer gre za pregon na predlog oškodovanca, je treba upoštevati, da lahko oškodovanec predlog tudi umakne.

Ni mogoče trditi, da je v nasprotju z načeli pravičnosti in morale, če nekdo pričakuje, da bo oproščen. Pojem „interes pravičnosti“ pa ima drug pomen. Tretji odstavek 24. člena ZBPP tega pogoja ne omenja, pač pa je uporabljen v 6. členu EKČP, pozna ga tudi priporočilo Evropske komisije o pravici do BPP za osumljene ali obdolžene osebe v kazenskih postopkih z dne 27. 11. 2013. Pojem „interes pravičnosti“ je treba razlagati kot razlog za to, da se BPP dodeli. Pogoj, da je pričakovanje prosilca v nasprotju z načeli pravičnosti in morale, pa je mišljen kot razlog, zaradi katerega naj se prošnja za BPP zavrne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo prosilcu A.A. (v nadaljevanju stranka z interesom) dodelila redno brezplačno pravno pomoč, ki obsega zastopanje v kazenskem postopku opr. št. II K ... pred Okrajnim sodiščem v B. Odločila je, da se za izvajalca brezplačne pravne pomoči določi odvetnika C.C. V obrazložitvi odločbe pojasnjuje, da je finančni kriterij za dodelitev brezplačne pravne pomoči izpolnjen. Nadalje pojasnjuje, da je do zadnje sodbe upravnega sodišča opr. št. I U 230/2014 z dne 20. 2. 2014 skladno s prevladujočo sodno prakso upravnega sodišča presojala, ali je prošnja prosilca očitno nerazumna ali ni, in da je pri tem gledala na interes pravičnosti. V nadaljevanju pojasnjuje, kaj pomeni upoštevanje načela pravičnosti in kaj je o tem zapisano v priporočilu Evropske komisije z dne 27. 11. 2013. Nadalje tožena stranka podrobno pojasnjuje, kaj je napisano v obrazložitvi sodbe opr. št. I U 230/2014 z dne 20. 2. 2014. Tožena stranka sodbo opr. št. I U 230/2014 razume, kot da se po njej v kazenskih postopkih načelo pravičnosti in morale ne upošteva, saj nihče, ki se znajde v kazenski obravnavi, ne pričakuje, da bo spoznan za krivega, in je zato tožena stranka v konkretni zadevi tožniku odobrila brezplačno pravno pomoč v zadevi št. II K ... To je bila tožena stranka dolžna storiti, ker je prosilec v prošnji navedel, da kaznivega dejanja, katerega je obtožen, ni storil. Tožeča stranka v tožbi pojasnjuje, da tožena stranka objektivnega pogoja ni upoštevala. Okoliščine iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je sicer presojala v odnosu do zadeve, ki je predmet tega postopka, povzela je tudi dosedanjo večinsko upravno sodno prakso in priporočilo Evropske komisije, stališče Evropskega sodišča za človekove pravice, ob zaključku pa je, ne glede na ugotovljeno dejansko stanje, sprejela materialno pravno povsem napačno odločitev. Sprejeta odločitev tožene stranke, ki celo sama dvomi v pravilnost svoje odločitve, je pravno nevzdržna, razlogi pa v nasprotju z njenim izrekom. Takšne nepredvidljive odločitve tožene stranke vnašajo v sistem odločanja upravičenosti do dodelitve brezplačne pravne pomoči nesistematičnost in nepredvidljivost ter posledično slabijo pravno varnost. Zadeva je očitno nerazumna, saj so pričakovanja oziroma zahteve prosilca v konkretnem primeru v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale, poleg tega pa tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh, saj je iz podatkov spisa razvidno, da je bil zaloten neposredno na kraju storitve kaznivega dejanja. To dejstvo bi morala tožena stranka upoštevati, ne pa ga ignorirati. Vse navedeno in okoliščine konkretnega primera, teža kaznivega dejanja in tožnikova osebnost po prepričanju tožeče stranke kažejo na to, da bi bil pošten kazenski postopek zagotovljen tudi, če tožnik ne bo imel zagovornika. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka stoji na stališču, da stranka z interesom nima verjetnih izgledov za uspeh, torej je stranka z interesom že vnaprej spoznana za krivo. Predlagatelj je na naroku umaknil predlog za pregon in zato je bil postopek ustavljen in je veliko vprašanje, če bi predlagatelj brez dogovora z zagovornikom bil pripravljen predlog umakniti. Stranka z interesom smiselno predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZBPP v 24. členu med drugim določa, da se pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Sodišče ugotavlja, da med strankami ni sporno, da stranka z interesom finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči izpolnjuje, sporno pa je, ali izpolnjuje vsebinski pogoj iz 24. člena ZBPP. Sodišče se glede tega sicer strinja z tožečo stranko, da je iz obrazložitve odločbe razvidno, da tožena stranka dvomi v pravilnost svoje odločitve in da so razlogi odločbe v nasprotju z njenim izrekom, saj v obrazložitvi pojasnjuje, da ji je upravno sodišče v neki drugi zadevi odločbo odpravilo, ko je bila zavrnjena brezplačna pravna pomoč in je iz tega razloga v tej zadevi brezplačno pravno pomoč odobrila. Tožeča stranka ima torej prav, da obrazložitev nasprotuje izreku, vendar pa je odločitev o dodelitvi brezplačne pravne pomoči vseeno pravilna, toda iz drugih razlogov, kot so navedeni v obrazložitvi. Ko se v kazenski zadevi odloča o dodelitvi brezplačne pravne pomoči prosilcu, ki je v kazenskem postopku, je bistvenega pomena presoja, kdaj v kazenskem postopku šteti, da je zadeva očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Povsem logično je, gledano s stališča prosilca, da si želi v postopku uspeti tako, da bo oproščen. Torej bi moral na prvem mestu organ, ki odloča o brezplačni pravni pomoči, presojati, ali so glede na podatke iz spisa kakšne realne možnosti za takega prosilca, da bi bil lahko oproščen, ali pa ni takih realnih možnosti.

V obravnavani zadevi tožeča stranka zatrjuje, da stranka z interesom nima verjetnih izgledov za uspeh, ker je iz podatkov spisa razvidno, da je bila zalotena neposredno na kraju storitve kaznivega dejanja. Sodišče sicer v obravnavani zadevi ne more upoštevati navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo, ki se sklicuje na to, da je oškodovanec predlog umaknil in je bil postopek ustavljen, brez odvetnika pa je vprašljivo, če bi bil ustavljen. Ker je zapisnik o glavni obravnavi, ki ga je predložila stranka z interesom, datiran z dne 16. 4. 2014, tožbena novota, to pomeni, da ta dokaz v času izdaje izpodbijane odločbe še ni obstajal. Ker v času odločanja ta dokaz še ni obstajal, ga zato ob upoštevanju 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni mogoče upoštevati. Ne glede na navedeno pa je potrebno pri vseh kaznivih dejanjih, kjer gre za pregon na predlog oškodovanca, upoštevati, da lahko oškodovanci predlog tudi umaknejo, zato pri tovrstnih kaznivih dejanjih ni možno trditi, da ni izgledov za uspeh. Tožena stranka bi morala to upoštevati in iz tega razloga odobriti brezplačno pravno pomoč. Torej je sama odločitev o odobritvi brezplačne pravne pomoči pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih pojasnjuje tožena stranka.

Tožeča stranka v tožbi tudi zatrjuje, da je zadeva očitno nerazumna, ker so pričakovanja oziroma zahteve prosilca v konkretnem primeru v očitnem nasprotju za načeli pravičnosti in morale. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da ni mogoče trditi, da je v nasprotju z načeli pravičnosti in morale, če nekdo pričakuje, da bo oproščen. Pojem „interes pravičnosti“ pa ima povsem drug pomen, kot pa, da je zahteva prosilca v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Pojma „interes pravičnosti“ tretji odstavek 24. člena ZBPP ne omenja, temveč je uporabljena besedna zveza: „...če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.“ Pač pa je pojem „interes pravičnosti“ uporabljen v Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ki v 6. členu določa, da če tisti, ki je obdolžen, nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Pojem interesa pravičnosti pozna tudi priporočilo Evropske komisije o pravici do brezplačne pravne pomoči za osumljene ali obdolžene osebe v kazenskih postopkih z dne 27. 11. 2013, kjer med drugim piše, da kadar se pri presoji upravičenosti do brezplačne pravne pomoči uporabi pogoj interesa pravičnosti, je pri tem potrebno upoštevati oceno zapletenosti zadeve, socialni osebni položaj osumljene ali obdolžene ali zahtevane osebe, težo kaznivega dejanja in strogost morebitne sankcije, ki se lahko izreče. Pojem „interes pravičnosti“ je treba razlagati v smislu razloga, ki govori v prid prosilcu, torej kot razlog za to, da se brezplačna pravna pomoč dodeli. Pojem, da je pričakovanje ali zahteva prosilca v skladu z načeli pravičnosti in morale (ali pa da to ni), pa je mišljen kot razlog, zaradi katerega naj se prošnja za brezplačno pravno pomoč zavrne. Kot je že bilo pojasnjeno, pa pričakovanje prosilca, da bo oproščen, ne pomeni, da je tako pričakovanje v nasprotju z načelom pravičnosti in morale.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v obrazložitvi, zato je na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.