Jedro

Predlagatelj (sindikat) in nasprotni udeleženec (javno podjetje) sta podpisnika podjetniške kolektivne pogodbe (PKP), ki v 11. členu določa, da bodo pogodbene stranke reševale kolektivne delovne spore na miren način. Postopek za mirno reševanje spora o pravici do plače, ki je predmet tega kolektivnega spora, je opredeljen v določbi 20. člena ZKolP. Predlagatelj v konkretnem primeru, skladno z navedeno določbo, pri nasprotnem udeležencu ni sprožil predpisanega postopka za mirno reševanje spora. Ker niso izpolnjene procesne predpostavke je potrebno predlog kot nedopusten zavreči. Obstoja procesne predpostavke iz 20. člena ZKolP, torej pisnega predloga za pogajanja z obrazložitvijo, ne dokazuje sklicevanje v predlogu, da je predlagatelj „nekajkrat poskušal z vodilnimi nasprotnega udeleženca mirno rešiti nastali zaplet“, niti predložitev zapisnika sestanka, glede katerega niti ni trdil, da bi dokazoval predlog za pogajanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog (točka I izreka) ter odločilo, da predlagatelj sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper sklep se pritožuje predlagatelj zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je bil dolžan predložiti vso relevantno dokumentacijo oziroma formulirati ustrezne dokazne predloge najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo (ki ga sodišče prve stopnje ni opravilo). Zato je sodišče prve stopnje po stališču pritožbe preuranjeno sprejelo odločitev o zavrženju. Predlagatelj je večkrat poskušal doseči začetek pogajanja na temo, ki je predmet kolektivnega delovnega spora, vendar žal neuspešno, saj se nasprotna stran ni bila pripravljena pogajati o temah, ki so predmet kolektivnega spora. To izhaja iz zapisnika predlagatelja z dne 23. 8. 2012, ter zapisnikov pogajanj z dne 21. 9. 2012, 28. 9. 2012 in 26. 10. 2012, ki jih prilaga k pritožbi. Pritožba navaja, da iz predmetnih listin izhaja, da je na strani predlagatelja obstajala volja, da se problematika, ki je predmet tega kolektivnega spora, reši na miren način, vendar pa predlagatelj ni našel posluha na nasprotni strani. Iz listin izhaja, da je predlagatelj postopal v skladu s podjetniško kolektivno pogodbo in v skladu z Zakonom o kolektivnih pogodbah (ZKolP), zaradi česar je podana procesna predpostavka za začetek kolektivnega spora.

V odgovoru na pritožbo nasprotni udeleženec prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo v višini sodne takse za odgovor na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

V predlogu je predlagatelj zahteval ugotovitev, da nasprotni udeleženec ni spoštoval določila 114. člena Kolektivne pogodbe B. d.o.o. z dne 30. 1. 2009 (v nadaljevanju: PKP), ker delavcem ob koncu leta 2011 ni izplačal 13. plače, poleg tega nasprotni udeleženec ni spoštoval določbe 111. člena PKP, ker za delavce od meseca avgusta 2010 do maja 2012 ni uskladil plač za najmanj 5,1%. Predlagatelj je poskušal z vodilnimi delavci nasprotnega udeleženca rešiti spor na miren način, vendar to ni bilo uspešno.

V odgovoru na predlog je nasprotni udeleženec predlagal zavrženje predloga. Izpostavil je, da prvi odstavek 11. člena PKP izrecno zavezuje podpisnike te kolektivne pogodbe, da bodo pogodbene stranke kolektivne delovne spore iz te podjetniške kolektivne pogodbe reševale na miren način. Drugi odstavek 11. člena PKP pa določa, da se za reševanje kolektivnih delovnih sporov (tako interesnih sporov kot tudi sporov o pravicah) neposredno uporabljajo določila Zakona o kolektivnih pogodbah (Uradni list RS, št. 43/2006 in naslednji; ZKolP). Nasprotni udeleženec je opozoril, da 19. oziroma 20. člen ZKolp določata postopek za mirno reševanje sporov. Po 20. členu ZKolP se postopek za mirno reševanje spora o pravicah začne s pisnim predlogom za pogajanje, ki ga stranka, ki meni, da se kolektivna pogodba krši, pošlje drugi stranki, skupaj z obrazložitvijo. Če spora ni mogoče rešiti s pogajanji, lahko vsaka stranka predlaga rešitev spora s posredovanjem ali če spor po posredovanju ni rešen, se stranki lahko sporazumeta o reševanju spora o pravicah z arbitražo. Ker predlagatelj pred vložitvijo predloga ni začel oziroma predlagal postopka pomirjanja oziroma mirnega reševanja spora, niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev predloga oziroma sodno varstvo iz 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št 2/2004 in 10/2004; ZDSS-1). Podredno je predlagal zavrnitev predloga, v kolikor bi sodišče meritorno odločalo o zadevi.

Sodišče prve stopnje je predlog zavrglo. Ugotovilo je, da sta predlagatelj in nasprotni udeleženec podpisnika PKP, ki v 11. členu določa, da bodo pogodbene stranke reševale kolektivne delovne spore na miren način. Postopek za mirno reševanje spora o pravici do plače, ki je predmet tega kolektivnega spora, je opredeljen v določbi 20. člena ZKolP. Predlagatelj v konkretnem primeru, skladno z navedeno določbo, ni sprožil pri nasprotnem udeležencu predpisanega postopka za mirno reševanje spora. Zato je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 23. člena ZDSS-1, ugotovilo, da v sporu niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje spora, zaradi česar je predlog kot nedopusten zavrglo.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je predlagatelj v predlogu navedel, da je nekajkrat poskušal z vodilnimi nasprotnega udeleženca mirno rešiti nastali zaplet, vendar neuspešno. Tako so bili po navedbah v predlogu delavci nasprotnega udeleženca edini zaposleni v javnih podjetjih, ki delujejo v okviru C., ki niso dobili 13. plače. Nasprotni udeleženec ni spoštoval PKP oziroma je njena določila kršil. Kot dokaz za to trditev je predlagal zaslišanje strank. Glede kršenja 111. člena PKP je predlagatelj navedel, da se plače niso uskladile od 1. 8. 2010 do konca 2011. Predlagatelj je zadevo poskušal rešiti z nasprotnim udeležencem, vendar žal neuspešno. V ta namen se je takratni v.d. predsednika predlagatelja, D.D., sestal z namestnikom direktorja nasprotnega udeleženca E.E.. Kot dokaz je predlagal zaslišanje strank, dopis predlagatelja z dne 4. 7. 2012, zabeležko sestanka E.E. - D.D. in po potrebi angažiranje izvedenca finančne stroke. Iz podatkov v spisu izhaja, da zabeležke ni vložil k predlogu. Predložil je namreč sklep C. o višini 13. plače z dne 17. 11. 2011, izsek iz PKP ter zapisnik sestanka v zvezi s poenotenjem treh pravic iz delovnega razmerja po PKP s predstavnikom reprezentativnih sindikatov F., ki so vezani na KP za cestni potniški promet, z dne 23. 11. 2011. Iz točke AD2 citiranega zapisnika z dne 23. 11. 2011 izhaja, da je G.G. (predstavnik sindikata) pojasnil, da so plače zaposlenih glede na opravljeno delo v B. d.o.o. že nekaj časa zamrznjene in da bo potrebno po 1. 1. 2012 resno pristopiti k pogovorom glede odmrznitve.

ZKolP v drugem odstavku 20. člena določa, da se postopek za mirno reševanje spora o pravicah začne s pisnim predlogom za pogajanje, ki ga stranka, ki meni, da se kolektivna pogodba krši oziroma nepravilno izvaja, pošlje drugi stranki skupaj z obrazložitvijo. Če spora o pravicah ni mogoče rešiti s pogajanji, lahko v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZkolP vsaka stranka, s pisnim soglasjem druge stranke, predlaga, da v sporu posreduje strokovnjak, ki ga imenuje minister, pristojen za delo. Stranka predlaga ministru, pristojnemu za delo, posredovanje s pisnim predlogom, ki mora vsebovati tudi opis spornih vprašanj in pisno soglasje druge stranke za rešitev spora s posredovanjem. Predlog lahko vsebuje tudi ime strokovnjaka. Če ni doseženo soglasje obeh strank za reševanje spora o pravicah s posredovanjem ali če tudi po posredovanju ni rešen, se lahko stranki v skladu s četrtim odstavkom 20. člena ZKolP sporazumeta o reševanju spora o pravicah z arbitražo. V takem primeru stranki določita posamezna sporna vprašanja in rok za njihovo rešitev ter se dogovorita, da bo veljala odločitev arbitraže. Arbitražna odločba se objavi na enak način kot kolektivna pogodba.

Kolektivna pogodba za cestni potniški promet Slovenije (Uradni list RS, št. 14/2012, in naslednje) nima določb o mirnem reševanju sporov. V 5. členu določa, da se pravice delavcev in delodajalcev, ki niso urejene s to kolektivno pogodbo, urejajo v skladu z določbami normativnega dela Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije (Uradni list RS, št. 35/09), vključno z njenimi spremembami in dopolnitvami. Normativni del nima določb o reševanju sporov, temveč obligacijski del določa pozitivno in negativno izvedbeno dolžnost. Zato je za obravnavani kolektivni spor, v zvezi z vprašanjem procesne predpostavke za kolektivni delovni spor, relevantna le določba 11. člena PKP in določbe ZKolP.

ZDSS-1 v prvem odstavku 23. člena (procesna predpostavka) določa, da kadar je z zakonom ali s kolektivno pogodbo določen obvezen postopek za mirno rešitev spora, je tožba dopustna pod pogojem, da je bil postopek predhodno začet, pa ni bil uspešen. Glede na zgoraj obrazloženo, sta bili stranki dolžni začeti postopek za mirno rešitev spora, saj 11. člena PKP glede tega vprašanja odkazuje na ZKolP. Predlagatelj v predlogu ni navajal, da je v skladu z določbo 20. člena ZKolP nasprotnemu udeležencu posredoval pisni predlog za pogajanja z obrazložitvijo. Navajanje skupnega sestanka predstavnikov sindikata in nasprotnega udeleženca, s predlaganimi oz. predloženimi dokazi, tega ne dokazuje. Iz priloge B5, dopisa sindikat H. direktorju nasprotnega udeleženca z dne 27. 7. 2011 (priloga nasprotnega predlagatelja k odgovoru na predlog) izhaja, da se od delodajalca zahteva odmrznitev plač in sklenitev poklicne pogodbe za voznike avtobusov, ter da sindikat pričakuje, da bo direktor na podlagi te zahteve sklical sestanek v najkrajšem možnem času, najkasneje do 15. 8. 2011, v nadaljevanju pa sindikat tudi ponuja možno lokacijo sestanka. Vendar se ta dopis nanaša le na zamrznitev plač, ne pa na 13. plačo, glede katere je bil sklep C. sprejet kasneje, 17. 11. 2011. Iz zapisnikov, ki jih prilaga k pritožbi, pa je mogoče povzeti, da so v letu 2012, pred vložitvijo predloga, potekala pogajanja za sklenitev Aneksa št. 5 k PKP, ter da so se pogajanja nanašala tako na 13. plačo kot na odmrznitev plač, vendar gre za dokaze, ki bi jih lahko predlagatelj predložil že k predlogu ter je s predlaganjem teh dokazov prekludiran (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj gre za dokaze glede obstoja procesne predpostavke, ki bi jo moral izkazati že v predlogu (predlog je vložen 11. 4. 2013, zapisniki so iz leta 2012).

Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi lahko predlagatelj predložil vsa dokazila do prvega naroka oziroma do takrat „formuliral“ ustrezne dokazne predloge. Ker v predlogu ni bilo ustrezne trditvene podlage glede podane procesne predpostavke, je sodišče prve stopnje v okviru predhodnega preizkusa tožbe oziroma predloga, le-tega lahko zavrglo, ne da bi pred tem opravilo poravnalni narok oziroma prvi narok za glavno obravnavo. Obstoja procesne predpostavke iz 20. člena ZKolP, torej pisnega predloga za pogajanja z obrazložitvijo, ne dokazuje sklicevanje v predlogu, da je predlagatelj „nekajkrat poskušal z vodilnimi nasprotnega udeleženca mirno rešiti nastali zaplet“, ter predložitev zapisnika z dne 23. 11. 2011, glede katerega niti ni trdil, da bi dokazoval predlog za pogajanja, ne dokazuje, da je predlagatelj postopal v skladu z 20. členom ZKolP. Zato je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito, v okviru predhodnega preizkusa tožbe oziroma predloga, le-tega zavrglo.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Po določbi 57. člena ZDSS-1 se v kolektivnih delovnih sporih sodne takse ne plačujejo. Zato je v izreku sklepa odpadla odločitev o priglašenih stroških odgovora na pritožbo nasprotnega udeleženca v višini sodne takse za odgovor na pritožbo.