Jedro

Glede na to, da je bila opravljena vročitev vabila obdolžencu na glavno obravnavo po sodnih organih Srbije in da je bil obdolženi takrat v zaporu, kot navaja njegov zagovornik, torej nedvomno sodnim organom Srbije dosegljiv, ni nikakršnega razloga za dvom, da vročitev vabila v resnici ne bi bila tudi opravljena.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A.N. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obdolženega A.N. spoznalo za krivega, v prvi točki izreka, kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 288. člena KZ, v drugi točki izreka, kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ in, v tretji točki izreka, kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Po 50. in 51. členu KZ je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazni, za kaznivo dejanje krive ovadbe po četrtem odstavku 288. člena KZ tri mesece zapora, za kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ tri mesece zapora in za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ štiri mesece zapora. Nato mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo (prav bi bilo: določilo) enotno kazen devet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sodbo je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena EKČP, torej iz razloga po 1. točki 370. člena ZKP, kršitve 22. in 29. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP. Predlaga, da Višje sodišče v Kopru pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Pritožba ni utemeljena.

Zagovornikov temeljni očitek je, da je sodišče prve stopnje glavno obravnavo opravilo brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je obvezna. Zagovornik trdi, da obdolžencu vabilo na glavno obravnavo ni bilo vročeno saj podpis na vročilnici o vročitvi, ki naj bi bila opravljena 16.5.2013, to je v času, ko se je nahajal na prestajanju zaporne kazni v Kazensko popravnem zavodu v S.M., ni njegov, saj je bistveno drugačen od podpisa obdolženega na drugih listinah v spisu. V potrditev navaja uradni zaznamek o izjavi osumljenca z dne 10.10.2008 na listovni št. 87 do 89, zapisnik o preiskavi stanovanja in drugih prostorov z dne 10.10.2008 na listovni št. 90 do 93 in zapisnik o preiskavi stanovanja in drugih prostorov z dne 13.10.2008 na listovni št. 94 do 97. Na vseh navedenih listinah je po mnenju zagovornika podpis – parafa pritožnika enako potezna, tako rekoč identična, parafa na vročilnici z dne 16. maja 2013 pa je že na pogled v bistvenem drugačna – linije potez te parafe niso tako ostre kot pritožnikove, zato ne more biti nikakršnega dvoma, da vabilo pritožniku ni bilo vročeno kot določa ZKP.

Pritožnikov zagovornik s takšnimi pritožbenimi navedbami sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar neutemeljeno. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil obdolženi na glavno obravnavo pravilno povabljen, torej tudi ne sprejema trditve obdolženčevega zagovornika, da vročilnice z dne 16.5.2013 obdolženec ni podpisal. Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, je bilo v obravnavani zadevi s posredovanjem Ministrstva za pravosodje in javno upravo, Sektorja za mednarodno pravno pomoč vabilo za glavno obravnavo določeno za dne 5.12.2013, 23.1.2014 in 3.3.2014 (zaprosilo na listovni št. 157 spisa) obdolžencu vročeno preko Prvega temeljnega sodišča v Beogradu PO MLK 107/13 z dne 21.5.2013 (list. št. 161 do 163 spisa). Glede na to, da je bila opravljena sodna vročitev vabila na glavno obravnavo, pritožbeno sodišče nima nikakršnega razloga, da bi verjelo očitku, ki ga je razumeti iz navedbe zagovornika, in sicer, da je vročilnico po prejemu vabila podpisal nekdo drug in ne prav obdolženec. Tako na listinah, ki jih primeroma navaja zagovornik kot na, za zagovornika, sporni vročilnici so podpisi nečitljivi, prav tako kot so nečitljivi in med seboj že na prvi pogled zelo različni podpisi na vrsti drugih listin v spisu, kot npr. na odredbi za hišno preiskavo (list. št. 113 do 114), ko na hrbtni strani potrjuje vročitev, odredbi o razširitvi hišne preiskave (na list. št. 115 do 116), kjer prav tako potrjuje vročitev in potrdilu o vrnitvi predmetov (na listovni št. 117). Glede na to, da je bila opravljena vročitev vabila obdolžencu na glavno obravnavo po sodnih organih Srbije in da je bil obdolženi takrat v zaporu, kot navaja njegov zagovornik, torej nedvomno sodnim organom Srbije dosegljiv, tudi sicer ni nikakršnega razloga za dvom, da vročitev vabila v resnici ne bi bila tudi opravljena. Za glavno obravnavo je bilo določenih več datumov, med njimi tudi na dan, ko je bil obdolženec že na prostosti, kot je razvidno iz odpustnega lista Kazensko popravnega zavodu v S.M., ki ga je pritožbi priložil obdolženčev zagovornik (iz le-tega je razvidno, da je bil odpuščen 11. februarja 2014, glavna obravnava pa določena še na dne 3.3.2014). Glede na to, da se obdolženi nobene od razpisanih obravnav ni udeležil, odsotnosti pa tudi ni opravičil, ob tem, ko je bil predhodno že zaslišan po zaprošenem sodišču v Srbiji, je imelo sodišče prve stopnje podlago v določbi prvega odstavka 442. člena ZKP, da opravi glavno obravnavo v obdolženčevi nenavzočnosti. Očitana kršitev tako ni podana.

Zagovornik obdolženega sodišču prve stopnje tudi očita, da je bilo s takim ravnanjem sodišča prve stopnje onemogočeno, da bi se obdolženi učinkovito branil pred dejanskimi in pravnimi vidiki obtožbe zoper njega, češ da ni imel primernega časa in možnosti za pripravo obrambe, onemogočeno pa mu je bilo tudi izvajanje dokazov v njegovo korist, kot določa Ustava RS v 1. in 3. točki 29. člena, vendar v tem delu pritožbe ni konkretiziral, da bi bilo utemeljenost očitka mogoče preizkusiti. Da ni imel primernega časa in možnosti za pripravo obrambe ne drži, glede na to, kdaj mu je bilo vabilo vročeno, prav tako ni navedel nobenih konkretnih dokazov v njegovo korist, ki bi lahko privedli do drugačne sodbe, pa jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče, ob ugotovitvi, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti v smislu določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP naložilo plačilo sodne takse za pritožbo, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v skladu z Zakonom o sodnih taksah.