Jedro

Neupravičeno zmanjševanje hitrosti na avtocesti brez ustreznih opozoril za druge udeležence (60. člen ZTVCP) je povzročilo kritično situacijo, ki je ogrozila druge udeležence v prometu in bila tudi neposreden vzrok za nesrečo, v kateri je bila ena oseba hudo telesno poškodovana. Voznik, ki je trčil v obdolženčevo vozilo ni mogel pričakovati, da bo obdolženec, ki je vozil pred njim naenkrat zmanjšal hitrost in zato zanj ni bil pričakovana ovira, kar bi lahko vplivalo na izključitev vzročne zveze.

Izrek

Pritožba zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženi je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, odmerjene v povprečnini 80.000,00 (osemdesettisoč) SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi B. Q. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I. odstavku 325. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba v kateri mu je bila določena kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let. Stroški postopka v višini 258.840,90 SIT so bili naloženi v breme obdolženca, oproščen pa je bil plačila povprečnine.

Zoper navedeno sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in kršitve kazenskega zakona ter predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti krivde in kazni oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ima prav ko zatrjuje, da ni stvar kazenskega postopka, da se ukvarja s tem, kaj je obdolženec nameraval storiti ampak izključno s tem kaj je storil. To pa je dejansko ugotavljalo sodišče prve stopnje in pri tem dejansko stanje popolno in vsestransko razčistilo, na podlagi tako ugotovljenih dejstev napravilo tudi ustrezne zaključke ter jih logično in vsestransko obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane zatrjevane kršitve, kot to zatrjuje pritožnik v svoji pritožbi.

Sam pritožnik zatrjuje, da se je obdolženec šele nameraval izključiti iz prometa na avtocesti, vendar svoje namere ni mogel pričeti uresničevati zaradi strnjene kolone vozil na njegovem desnem pasu, torej na voznem pasu avtoceste in se torej iz objektivnih razlogov ni mogel izključiti oziroma pričeti izključevati iz prometa na avtocesti, temveč je to možnost šele iskal in je iskanje možnosti za zavozitev v desno bil razlog, da je zmanjšal hitrost (zagovor obdolženega). Takšne pa so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izvedeniškega mnenja kot tudi skice kraja prometne nesreče ugotovilo, da gre za takoimenovano naletno trčenje, to je trčenje od zadaj. Vzrok za tako trčenje pa je sodišče prve stopnje ugotovilo v obdolženčevi kršitvi III. odstavka 97. člena ZVCP, saj je ugotovilo, da je obdolženi neupravičeno zmanjševal hitrost na prehitevalnem pasu avtoceste do te meje, da je ogrozil druge udeležence v prometu ter je s tem povzročil tudi kritično situacijo, ki je privedla do tega, da je oškodovanec s svojim vozilom trčil v obdolženčevo vozilo. Ne drži zatrjevanje pritožnika, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vzročne zveze med obdolženčevo kršitvijo cestnoprometnih predpisov in nastalo posledico, saj je pravilno ugotovilo, da se je obdolženi želel iz prehitevalnega pasu izključiti na izvoz avtoceste Ljubljana - jug, tega ni storil pravočasno, ter je začel svoje vozilo ustavljati na prehitevalnem pasu. Te svoje namere ni pravilno izkazal z ustreznimi svetlobnimi znaki (člen 60 ZTVCP).

Zato ne drži trditev, da sodišče ni ugotavljalo, kdo je povzročil trčenje. V zvezi z navajanjem pritožnika, da sodišče ni ugotavljalo, na kakšni razdalji je vozil oškodovanec in ali je bila ta razdalja takšna, da je kritično situacijo lahko zaznal in mu omogočala, da se trčenju izogne z zaustavitvijo svojega vozila, pa ni utemeljena.

Obdolženi je z vozilom pričel zmanjševati hitrost svojega vozila neupravičeno in torej ni bil pričakovana ovira, kar bi lahko morda vplivalo na izključitev vzročne zveze. Ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje pa tudi ne izpodbije dejstvo, da na kraju prometne nesreče, kot to izhaja iz zapisnika na kraju ogleda prometne nesreče, ni bilo najti zavornih sledi oškodovančevega vozila, saj je obdolženi s svojim ravnanjem povzročil kritično situacijo, ki je za oškodovanca pomenila nepričakovano oviro in nanjo tudi ni uspel reagirati. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obdolženi neupravičeno zmanjšal hitrost na prehitevalnem delu avtoceste in to pod mero, ki bi še omogočalo normalno odvijanje prometa in s tem povzročil kritično situacijo, ki je imela za vzrok nastalo prometno nesrečo. Zakaj pa je to storil, je razvidno iz samega njegovega zagovora, kar potrjuje ugotovljeno kršitev ZVCP-ja in s tem tudi njegovo kazensko odgovornost, ki jo je sodišče ugotovilo na stopnji zavestne malomarnosti.

Neutemeljeno je sklicevanje pritožnika, da bi moralo sodišče ugotavljati, s kakšno hitrostjo je vozil oškodovanec in na kakšni razdalji od obdolženčevega vozila, saj je sodišče na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da oškodovanec ni prekoračil dovoljene hitrosti in torej njegovo ravnanje ne more pretrgati vzročne zveze med ravnanjem - kršitvijo obdolženca in vzrokom za nastanek prometne nesreče.

Pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da je izrečena kazenska sankcija primerna tako teži očitanega kaznivega dejanja kot tudi obdolženčevi kazenski odgovornosti ter je sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo tudi olajševalne in obteževalne okoliščine.

Ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik s svojo pritožbo ni uspel, zato je obdolženi dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, ki jih je sodišče določilo v povprečnini v znesku 80.000,00 SIT kar je primerno trajanju in zapletenosti postopka kot tudi obdolženčevim premoženjskim razmeram.