Jedro

Pri odločanju o podaljšanju pripora Vrhovno sodišče presoja obstoj formalnih in materialnih pogojev za pripor, ki jih določa ZKP, ne pa domnevnih napak v prejšnjih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora ali o zavrnitvi pritožb zoper te sklepe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnani senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepoma I Ks 11881/2014 z dne 16. 4. 2014 in 18. 4. 2014 zoper obdolžene D. H., M. N., A. Z., E. T., S. D., Z. M., D. N. in A. B. za dva meseca podaljšal pripor, odrejen s sklepi dežurne preiskovalne sodnice I Kpd 11881/2014 z dne 19. 3. 2014, 20. 3. 2014 in 21. 3. 2014 iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovno sodišče je (na predlog Specializiranega državnega tožilstva za podaljšanje pripora) s sklepom II Kr 11881/2014 z dne 13. 6. 2014 pripor zoper obdolžene D. H., M. N., A. Z., E. T., S. D., Z. M., D. N. in A. B. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšalo za dva meseca in dvajset dni, to je do vključno 5. 9. 2014. 2. Zoper sklep Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora z dne 13. 6. 2014 je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zagovornik obdolženega A. Z. zaradi kršitve kazenskega zakona (te kršitve v zahtevi ne obrazlaga), bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodne odločbe. V zahtevi navaja, da je sklep Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora obdolžencu neustaven in nezakonit, ker je neustaven in nezakonit pravnomočni sklep o podaljšanju pripora Višjega sodišča v Ljubljani z dne 30. 4. 2014, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16. 4. 2014. Zagovornik v zvezi z navedenim sklepom Vrhovnega sodišča uveljavlja tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker so razlogi sklepa v nasprotju z listinami v spisu. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, in sicer tako, da se obdolženemu Z. pripor ne podaljša, podrejeno pa, da se ukrep pripora nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora.

3. Vrhovna državna tožilka je podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenila kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da okoliščina, da je Ustavno sodišče sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora, ne vpliva na zakonitost sklepa o podaljšanju pripora, ki ga je izdalo Vrhovno sodišče. Sodišče je navedlo konkretne razloge o obstoju ponovitvene nevarnosti in neogibnosti pripora, zato zatrjevana procesna kršitev ni podana. Zagovornikove navedbe tako predstavljajo drugačno oceno dejstev ter s tem uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženemu Z., ki je odgovor prejel 10. 7. 2014 in njegovemu zagovorniku, ki je odgovor prejel 11. 7. 2014. Obdolženi in njegov zagovornik se o odgovoru nista izjavila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), ker sodišče prve stopnje predloga državnega tožilca za (dvomesečno) podaljšanje pripora ni vročilo obdolženčevemu zagovorniku. Zunajobravnavni senat je kljub tej kršitvi obdolženemu s sklepom z dne 16. 4. 2014 podaljšal pripor, višje sodišče pa je s sklepom z dne 30. 4. 2014 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in obrazložilo, da predlog državnega tožilca zagovorniku res ni bil vročen, vendar navedena kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa o podaljšanju pripora. Zoper sklep višjega sodišča je zagovornik vložil ustavno pritožbo, ki je bila s sklepom Ustavnega sodišča Up-431/14 z dne 17. 6. 2014 sprejeta v obravnavo. Po navedbah vložnika je sklep višjega sodišča o podaljšanju pripora v zvezi s sklepom okrožnega sodišča nezakonit, zato je posledično nezakonit tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora za dva meseca in dvajset dni.

6. Po določbi četrtega odstavka 420. člena ZKP se sme med kazenskim postopkom, ki še ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora pa le v primeru podaljšanja pripora s sklepom senata Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 205. člena ZKP) in v primeru podaljšanja pripora ob vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena ZKP). Glede na tako zakonsko določbo, med kazenskim postopkom, ki še ni pravnomočno končan, zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vložiti zoper druge sklepe sodišča o podaljšanju pripora. Pri odločanju o podaljšanju pripora Vrhovno sodišče presoja obstoj formalnih in materialnih pogojev za pripor, ki jih določa ZKP, ne pa domnevnih napak v prejšnjih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora ali o zavrnitvi pritožb zoper te sklepe(1). Ker je Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu o podaljšanju pripora obdolžencu presodilo, da je še vedno podan priporni razlog iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in to svojo odločitev tudi obrazložilo, ni moč pritrditi navedbam vložnika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da naj bi bil izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora nezakonit v posledici nezakonitosti predhodnega sklepa o podaljšanju pripora (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16. 4. 2014, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 30. 4. 2014).

7. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP; kršitev naj bi bila v tem, da sta v sklepu navedeni odločilni dejstvi, da je obdolženi brezposeln in brez dohodkov ter da je pripor neogibno potreben in sorazmeren omejevalni ukrep, v precejšnjem nasprotju s podatki spisa. Obdolženec je namreč predložil potrdilo, da je zaposlen v družbi A. v Republiki Avstriji, ter pojasnil, da je partner v treh družbah oziroma podjemih ter se ukvarja z zavarovalniškimi posli; obdolženec naj bi kaznivo dejanje izvrševal zgolj od maja do novembra 2013, ob hišni preiskavi pri njem niso bili najdeni predmeti, ki bi ga povezovali z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj.

8. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP presoja sodišče glede na vsebino te zakonske določbe na podlagi ugotovljenih objektivnih in subjektivnih okoliščin. Sodna praksa je v zvezi s temi okoliščinami zavzela stališče, da ni nujen obstoj vseh okoliščin, naštetih v navedeni določbi, pač pa mora biti vselej podana vsaj ena okoliščina objektivne in ena okoliščina subjektivne narave. Posamezna dejstva in okoliščine ugotovi sodišče, jih oceni in na tej podlagi sklepa, ali je pri obdolžencu podana realna nevarnost, da bo na prostosti ponovil istovrstna kazniva dejanja.

9. Iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave izhaja, da je obdolženec utemeljeno osumljen storitve večih (25) izvršitvenih ravnanj v okviru kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog v kvalificirani obliki, kot član hudodelske združbe ter utemeljenosti suma zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne izpodbija. Sodišče je v izpodbijanem sklepu, na strani obdolženca še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, presojalo na podlagi ocene teže kaznivih dejanj, načina in okoliščin, v katerih so bila izvrševana (objektivne okoliščine) in da je obdolženec skupaj s soobdolženimi pri izvrševanju kaznivih dejanj pokazal izjemno dobro organiziranost, vztrajnost in prilagodljivost, saj je bil pripravljen namesto gotovine za prodano drogo sprejeti tudi drugačno plačilo (cigarete, osebno vozilo), da je izvrševal kazniva dejanja skozi daljše časovno obdobje in da mu je izvrševanje kaznivih dejanj predstavljalo pomemben vir pridobivanja sredstev (subjektivne okoliščine), kar je v izpodbijanem sklepu tudi obširno obrazložilo (točki 9 in 10 sklepa). Glede na navedeno tako za presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, okoliščina ali je obdolženec v Republiki Avstriji zaposlen, sploh ni bila odločilna in zahteva neutemeljeno očita sodišču, da ni dovolj kritično presodilo vseh v procesnem zakonu predpisanih pogojev v zvezi s sprejeto odločitvijo. Ker je sodišče v izpodbijanem sklepu o podaljšanju pripora obdolžencu ugotovilo odločilna dejstva iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, hkrati pa tudi obrazloženo presodilo, zakaj je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in zakaj gre za sorazmeren ukrep, v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, s katerimi zahteva ponuja lastno presojo okoliščin, ki zadevajo obdolženčevo zaposlitev in dohodke, natančno časovno opredelitev izvrševanja kaznivih dejanj, izsledke hišne preiskave pri obdolžencu ter skrb za mladoletnega otroka, pomenijo v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP grajo dejanskih zaključkov izpodbijanega sklepa.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1) : Tako tudi sodba VSRS I Ips 226/2004 z dne 16. 9. 2004.