Jedro

Tožnik je ob vložitvi tožbe dne 8. 7. 2011 lahko upravičeno zahteval ugotovitev nezakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 4. 6. 2011, in sicer v skladu z citirano splošno določbo 3. odstavka 204.člena ZDR, vendar je kasneje, šele tekom postopka pravna korist za takšno ugotavljanje in poziv tožnika nazaj na delo po pogodbi iz leta 2003, s priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja od 8. 4. 2011 dalje, odpadla, saj je bilo pravnomočno razsojeno o zavrnitvi tožbenih zahtevkov za ugotovitev nezakonitosti, reintegracijo in reparacijo v zvezi s pred tem podano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 11. 2008. S tem, ko je Vrhovno sodišče RS s sodbo spremenilo pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje in razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje, je oživela prvotna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 11. 2008. Na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 11. 2008 pa je tožniku pri toženi stranki že prenehalo delovno razmerje, zato je treba tožnikovo tožbo, ki je bila vložena dne 8. 7. 2011 zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 6. 2011, zavreči, ker ni podana pravna korist tožnika za vložitev tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbe oziroma odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se tožba, ki jo je tožnik vložil dne 8. 7. 2011 zoper toženo stranko zaradi ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrže in da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v smislu 1. točke 1. odstavka 338. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je napačno stališče naslovnega sodišča, da je o zahtevku tožnika že pravnomočno odločeno. Sodišče je bistveno kršilo postopek, ker je stranki odvzelo možnost, da bi o njenem zahtevku meritorno odločalo pristojno sodišče. Zoper pravnomočno sodbo je bila vložena revizija, kateri je Vrhovno sodišče RS ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožnik je nato v ponovnem sojenju tožbo umaknil, vendar pa to ne bi smelo vplivati na predmetno pravdo, saj s tem, ko je tožnik tožbo umaknil o njegovem zahtevku ni bilo pravnomočno odločeno in bi tožnik tožbo lahko ponovno vložil. Tožnik je tudi po izdani izredni odpovedi z dne 26. 11. 2008 pri toženi stranki nadalje opravljal delo, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke ter zato prejemal plačilo in bil prijavljen pri ZZZS, tako so se zanj odvajali tudi ustrezni davki in prispevki, ki bremenijo bruto plačo. Tožnik predlaga pritožbenemu sodišču, da sklep naslovnega sodišča kot nezakonit razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navaja, da tožnika ni prostovoljno pozvala nazaj na delo, temveč ga je bila prisiljena pozvati nazaj na delo, mu izplačati plačo ter plačati vse prispevke in davke na podlagi pravnomočne sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 785/2010. Pri toženi stranki ni obstajal bistveni element delovnega razmerja – svobodna volja za obstoj delovnega razmerja, temveč je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju na podlagi pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, pod grožnjo izvršbe, če tožena stranka ne bi prostovoljno izvršila pravnomočne sodbe. Medtem, ko je Vrhovno sodišče RS šele v letu 2012 razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje ter je tožnik tožbo umaknil, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 11. 2008 zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi prve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 11. 2008, zato kasnejša izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more imeti pravnih učinkov. Tožena stranka je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožnika v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijan sklep sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z odstavkom 350 člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je zaključilo, da je o zahtevku tožnika že pravnomočno odločeno, čeprav o zahtevku ni bilo meritorno odločeno, saj je tožnik tožbo v ponovnem sojenju umaknil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da bi sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka in sicer, da sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Sodišče prve stopnje je pri izdaji izpodbijanega sklepa izhajalo iz naslednje dejanske podlage: - tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 26. 11. 2008, na podlagi katere je tožniku tudi prenehalo delovno razmerje, - tožnik je vložil tožbo zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 11. 2008 in sodišče prve stopnje je v navedeni zadevi izdalo dne 18. 5. 2010 sodbo, s katero je odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Višje delovno in socialno sodišče je navedeno sodbo potrdilo (Pdp 785/2010), kasneje pa je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 85/2011 z dne 5. 3. 2012 zadevo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku na prvi stopnji je tožnik tožbo umaknil, kar izhaja iz pravnomočnega sklepa Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 152/2012 z dne 15. 5. 2012. Navedeno pa pomeni, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 11. 2008 zakonita in da je tožniku dne 1. 11. 2008 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo tožnika v skladu z 274. členom ZPP, iz katerega med drugim izhaja, da v primeru, če ni podana pravna korist tožnika za vložitev tožbe, predsednik senata takšno tožbo zavrže že v predhodnem preizkusu tožbe. V kolikor pa nekatera dejstva oziroma okoliščine, ki zahtevajo zavrženje tožbe predsednik senata ugotovi šele po predhodnem preizkusu tožbe, pa lahko tožbo zavrže tudi kasneje (odločitev Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 150/2012 z dne 4. 2. 2013). To se nanaša tudi na konkreten primer in sicer tožnik je ob vložitvi tožbe dne 8. 7. 2011 lahko upravičeno zahteval ugotovitev nezakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 4. 6. 2011, in sicer v skladu z citirano splošno določbo 3. odstavka 204.člena ZDR, vendar je kasneje, šele tekom postopka pravna korist za takšno ugotavljanje in poziv tožnika nazaj na delo po pogodbi iz leta 2003, s priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja od 8. 4. 2011 dalje, odpadla, saj je bilo pravnomočno razsojeno o zavrnitvi tožbenih zahtevkov za ugotovitev nezakonitosti, reintegracijo in reparacijo v zvezi s pred tem podano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 11. 2008. S tem, ko je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 85/2011 spremenilo pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje in razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje, je oživela prvotna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 11. 2008. Na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 11. 2008 pa je tožniku pri toženi stranki že prenehalo delovno razmerje, zato je sodišče prve stopnje pravilno tožbo tožnika, ki je bila vložena dne 8. 7. 2011 zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 6. 2011, zavrglo, ker je ugotovilo, da ni podana pravna korist tožnika za vložitev tožbe.

Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrglo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške in sicer tožeča stranka, ker v sporu ni uspela, tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve (1. odstavek 165. člena ZPP).