Jedro

Tožnik neutemeljeno vztraja pri časovni razbremenitvi s skrajšanim 4 urnim delovnim časom zaradi tega, ker je že 8 let v skrajšanem 4 urnem bolniškem staležu. Ta se namreč nanaša na začasno nezmožnost za delo, ne pa na invalidnost in zmožnost opravljanja določenega dela s krajšim delovnim časom od polnega, to je dela z omejitvami, ki sta jih v predsodnem postopku ugotovili že obe invalidski komisiji in v sodnem postopku še sodni izvedenec.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je pri tožniku glede na predhoden invalidski postopek do dokončnosti izpodbijane odločbe, to je do 23. 11. 2020, sicer prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, zaradi katerega poleg časovne razbremenitve 6 ur dnevno potrebuje še dodatne fizične omejitve pri delu, vendar pa ne 4 urno časovno razbremenitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 23. 11. 2020 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 27. 11. 2019 in da se tožniku invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela in poškodbe pri delu priznata pravica do dela na istem oziroma na drugem delu z omejitvami: lažje delo glede telesnih obremenitev, kjer izvajanje telesnih aktivnosti, pri katerih sodeluje tudi leva zgornja okončina, poteka le v dosegih in obsegih gibanja leve podlakti v komolčnem sklepu, pri katerih občasno soročno premešča bremena do 6 kg, enoročno, z levo zgornjo okončino po 3 kg, premeščanje pa v obeh primerih poteka v območju, ki ga doseže z obsegom gibov leve podlakti, ki glede potrebnih ročnih aktivnosti poteka z zmernim tempom in ritmom, pri katerih ni potrebno vzpenjanje na lestev in delati nad globino, pri katerih ni izpostavljen vibracijam in kjer ni večjega tveganja za poškodbo zgornjih okončin, kjer ne bo upogibov kolena več kot 90 stopinj in bo zmožen za delo, ki se bo opravljajo izmenično stoje in sede, zmožen za delo, pri katerem je potrebna hoja le po istem nivoju, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko in pravica do delnega nadomestila od 1. 11. 2019 dalje ter da mu je toženec dolžan povrniti stroške postopka, zavrnilo. Obenem je sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se pritožuje zaradi bistvenih kršitev pravil postopka v zvezi s prvim odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče med postopkom kršilo določbe ZPP oziroma ker jih je uporabilo nepravilno, zaradi česar je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe kot tudi iz razloga, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nepopolni in nejasni, med seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih pa tudi obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin in zapisnikov, o izvedbi dokazov ali med samimi temi listinami. Vztraja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog, da se pridobi sodno izvedensko mnenje novega sodnega izvedenca medicine dela. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno in napačno ocenilo, da je tožnikovo delazmožnost bilo mogoče podati že na podlagi medicinske in delovne dokumentacije v sodnem spisu ter na podlagi izvidov osebnega pregleda in da zato kakršnikoli dodatni pregledi oziroma meritve niso potrebni. Povzema sodbo in ugotovitve ter zaključke sodišča prve stopnje, s katerimi se ne strinja. V svojem predlogu je navedel, da izvedenec ni jasno in nedvoumno odgovoril na pripombe tožnika v zadnji pripravljalni vlogi in v drugih vlogah, predvsem pa na ugotovitev izvedenke mag. A. A., ki je ugotovila, da bi lahko podala drugačno oceno obsega preostale delovne zmožnosti, v kolikor bi razpolagala z ustreznimi meritvami grobe moči roke, ki se pri tožniku kljub njegovemu trudu in vajam vse bolj zmanjšuje. Drugače kot izvedenka, je izvedenec pojasnil, da je pri obeh rokah prisotna atrofija mišične mase in navedel, da priznane razbremenitve upoštevajo zmanjšano mišično moč leve roke. Hkrati je izvedenec na zaslišanju zanikal, da leva roka služi le v oporo desni roki. Napačno sodišče prve stopnje povzema tudi izpoved mag. A. A. in da iz te izpovedbe ne izhaja, da bi lahko podala drugačno oceno obsega preostale tožnikove delazmožnosti, če bi razpolagala z ustreznimi meritvami zmanjšanja grobe moči roke. Omenjena izvedenka je pri določitvi 2 urne časovne razbremenitve povedala, da tožnik pri svojem delu dela več z desno zgornjo okončino in s trupom. Izvedenka je v področju ramenskega sklepa upoštevala tudi meritve ob zaključku FTH obravnave dne 27. 5. 2016, ki podrobno in strokovno utemeljujejo zmanjšan obseg gibljivosti v levem ramenskem sklepu. Izvedenec se ni opredelil do tožbenih navedb, da je že v delovni anamnezi dne 21. 6. 2019 navedel, da ni pripravljen uveljavljati pravice do poklicne rehabilitacije, saj bi se zaradi tega moral prenehati ukvarjati s svojo dejavnostjo, za katero je usposobljen. Nadalje vztraja, da tudi premestitev tožnika na drugo delovno mesto ni možna, ker je samostojni podjetnik in samozaposlen. Vztraja, da se mu zdravstveno stanje poslabšuje, težave ima pri počepanju, ki ga ne zmore, prav tako pa ne more prenašati bremen. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, da se pridobi izvedensko mnenje drugega izvedenca fiziatra ali medicine dela, prometa in športa. Skladno s tretjim odstavkom 254. člena ZPP se mnenje drugih izvedencev zahteva, če so v že pridobljenem mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, teh pomanjkljivosti ali dvoma pa se ne da odpraviti z zaslišanjem. V obravnavanem primeru je bil sodni izvedenec po pridobitvi pisnega izvedenskega mnenja v zvezi s pripombami, ki jih je podal tožnik, še zaslišan, tako, da so bile na ta način razčiščena sporna vprašanja, ki jih je tožnik izpostavil in dejansko stanje v zvezi z ugotovljeno tožnikovo delazmožnostjo, še dodatno razčiščeno in pojasnjeno.

V konkretnem primeru tudi ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj so v sodbi navedeni vsi pravno relevantni razlogi za odločitev, med njimi pa tudi ne obstaja nasprotje ali kakršnakoli nejasnost, da bi bila podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

6. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca z dne 23. 11. 2020 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 27. 11. 2019, s katero je bila tožniku delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela 70 % in zaradi poškodbe pri delu 30 % priznana pravica do dela na drugem delu z omejitvami: lažje delo glede telesnih obremenitev ter izvajanje telesnih aktivnosti, pri katerih sodeluje tudi leva zgornja okončina poteka le v dosegih ali obsegih gibanja le v podlahti, v komolčnem sklepu, pri katerih občasno soročno premešča bremena do 6 kg, enoročno z levo zgornjo okončino pa 3 kg, premeščanje pa v obeh primerih poteka v območju, ki ga doseže z obsegom giba v levi podlahti, ki glede potrebnih ročnih aktivnosti poteka z zmernim tempom in ritmom, pri katerih ni potrebno vzpenjanje na lestev in delati nad globino, pri katerih ni izpostavljen vibracijam in kjer ni večjega tveganja za poškodbo zgornjih okončin, kjer ne bo upogibov kolena več kot 90 % in bo zmožen za delo, ki se bo opravljalo izmenično stoje in sede, zmožen za delo, pri katerem je potrebna hoja le po istem nivoju, s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko od 1. 11. 2020 dalje.

Sporno pa je, ali se je pri tožniku zdravstveno stanje poslabšalo do takšne mere, da poleg fizičnih razbremenitev potrebuje še dodatno časovno razbremenitev 4 ure dnevno.

7. Pravno podlago za razrešitev sporne zadeve predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta v 3. alineji drugega odstavka določa, da se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Pri ocenjevanju invalidnosti, pri samozaposlenih, ki so zavarovani na podlagi 15. člena ZPIZ-2 je kot svoj poklic šteti dejavnost, na podlagi katere je oseba zavarovana ter vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v pravnomočno zaključenem postopku že s sodbo opr. št. III Ps 1423/2016 z dne 13. 6. 2017 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela in mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami v krajšem delovnem času od polnega, 6 ur dnevno, od 20. 1. 2016 dalje. Sodba je bila izdana na podlagi mnenja sodne izvedenke specialistke za medicino dela, prometa in športa mag. A. A., ki je pri določitvi 2 urne razbremenitve upoštevala, da tožnik pri svojem delu dela več z desno zgornjo okončino in da je zaradi izpada leve roke ta bolj obremenjena. Izpostavila je, da tudi če bi meritve o izpadu grobe mišične moči leve roke bile opravljene, ne bi pokazale bistvenega zmanjšanja grobe fizične moči in da je funkcionalnost ohranjena. V medicinski dokumentaciji ni našla strokovne utemeljitve za 4 urno časovno razbremenitev.

9. Sodišče prve stopnje je tudi v sedaj obravnavanem postopku prav zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja in odgovora na vprašanje, ali se je pri tožniku zdravstveno stanje poslabšalo, pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa. Ta je po proučitvi razpoložljive delovne in medicinske dokumentacije, vključno z zdravstvenim kartonom, tožnika pa je še osebno pregledal, menil, da pri tožniku ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi pomenile potrebo po dodatni časovni razbremenitvi 4 ure dnevno. Ugotovil je, da je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja le zaradi stanja kolena, zaradi katerega je prišlo do spremenjene III. kategorije invalidnosti, in ne zaradi stanja roke in tudi ne do potrebe po 4 urni časovni razbremenitvi pri delu.

10. Takšno izvedensko mnenje je skladno z izvidi osebnega pregleda in medicinsko dokumentacijo ter ugotovitvami posameznih specialistov. Iz dokumentacije izhaja, da je tožnik v prometni nesreči februarja 2010 utrpel distenzijo vratnih mišic in AS sindezmolizo leve rame. Podobne poškodbe vratne hrbtenice in leve rame je utrpel tudi v prometni nesreči oktobra 2013. Slikovne preiskave in EMG zgornjih okončin so bile v mejah normale. V avgustu 2015 je ortoped menil, da gre za kronični tenosinovitis tetive dolge glave bicepsa s pridruženjem tendinitisom supraspinatusa. Maja 2018 je tožnik poškodoval levo koleno. MR je avgusta pokazal rupturo zadnjega roga medialnega meniska in obrabo medialnega platoja. V marcu 2019 je opisana stegenska muskulatura levo delno atrofirana, koleno je bilo blago oteklo in boleče. 11. V takšnem izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodni izvedenec je že v pismenem izvedenskem mnenju, sodišče pa ga je v zvezi s pripombami, ki jih je na mnenje podal tožnik, še zaslišalo, ocenil, da dodatne ali drugačne fizične razbremenitve, ki so bile tožniku v okviru pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega priznane že v predsodnem upravnem postopku, niso potrebne in izvedenec ni predlagal še dodatnih ali drugih fizičnih razbremenitev kot so bile tožniku že v predsodnem postopku določene.

Sodni izvedenec je zaslišan prepričljivo izpovedal, da se je tožnik leta 2010 in 2013 poškodoval, ko je prišlo do utesnitvenega sindroma leve rame in do natega vratne hrbtenice. Pri ocenjevanju tožnikove delazmožnosti sta bili ti dve poškodbi že upoštevani, ko se je ugotavljalo stanje leve rame. Kasneje je prišlo do nove poškodbe levega kolena, pri katerem so ugotovljene motnje meniska in artroza, zaradi česar je bila tožnikova invalidnost ponovno ocenjena. Zaradi stanja kolena je tudi prišlo do spremenjene III. kategorije invalidnosti in ne zaradi stanja roka.

12. Pritožba neutemeljeno vztraja, da tožniku leva roka služi le v oporo desni roki in da gre za jasen upad mišične mase ter se v zvezi s tem sklicuje na oceno delazmožnosti mag. A. A. Sodni izvedenec je prepričljivo izpovedal, da je pri osebnem pregledu ugotovil lažjo subartromalno utesnitev leve rame, brez atrofij mišičja in brez znakov za okvaro rotatorne mašete. Abdukcija leve roke, odročitev ali predročitev je bila 80 stopinj, vsako nadaljnje gibanje pa je povzročilo bolečine v rami. Iz izvidov osebnega pregleda je nadalje razvidno, da je obseg levo in desno izenačen in da zato ne gre za atrofijo mišične mase. Ugotovljena je sicer zmanjšana groba moč leve roke, ki pa je subjektivna in o tem ni objektivnih podatkov. Vendar po mnenju sodnega izvedenca dodatne meritve grobe moči rok za oceno tožnikove delazmožnosti niso potrebne in da so že ob sedanjih ugotovitvah podane ustrezne razbremenitve, ki upoštevajo zmanjšano mišično moč. Po mnenju izvedenca pri tožniku tudi ne gre za potrebo za dodatni časovni razbremenitvi. Ta bi bila po mnenju sodnega izvedenca smiselna le, če bi opravljal težje fizično delo, ne pa pretežno administrativno delo, ki ga opravlja tožnik.

13. Neutemeljeno tožnik vztraja pri časovni razbremenitvi s skrajšanim 4 urnim delovnim časom zaradi tega, ker je že 8 let v skrajšanem 4 urnem bolniškem staležu. Ta se namreč nanaša na začasno nezmožnost za delo, ne pa na invalidnost in zmožnost opravljanja določenega dela s krajšim delovnim časom od polnega, to je dela z omejitvami, ki sta jih v predsodnem postopku ugotovili že obe invalidski komisiji in v sodnem postopku še sodni izvedenec.

14. Pritožba neutemeljeno vztraja, da se izvedenec ni opredelil do tožbenih navedb, da je že v delovni anamnezi na obrazcu DD-2 z dne 21. 6. 2019 navedel, da ni pripravljen uveljavljati pravice do poklicne rehabilitacije, ker ni v takšnem psihofizičnem stanju, da bi to lahko izvedel. Ni namreč naloga izvedenca, da se opredeljuje do vseh navedb tožnika, ampak le do tistih, ki se nanašajo na njegovo zdravstveno stanje in na ocenjevanje delovne zmožnosti za svoj poklic v okviru ugotovitev v predsodnem postopku. Navedeno pomeni, da se sodnemu izvedencu ni potrebno opredeljevati niti do tega, ali je pri tožniku možna premestitev na drugo delovno mesto, glede na to, da je samostojni podjetnik.

15. Na podlagi vsega obrazloženega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pri tožniku glede na predhoden invalidski postopek do dokončnosti izpodbijane odločbe, to je do dne 23. 11. 2020 sicer prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, zaradi katerega poleg časovne razbremenitve 6 ur dnevno potrebuje še dodatne fizične omejitve pri delu, vendar pa ne 4 urno časovno razbremenitev. Posledično je pravilno v skladu z določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb z dne 27. 11. 2019 in z dne 23. 11. 2020 in priznanje pravice do dela v krajšem delovnem času 4 ure dnevno z določenimi omejitvami in pravice do delnega nadomestila. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.