Jedro

Stališče pritožbe, da bi samo izvedenec za varstvo pri delu lahko povedal, kako je do nastanka nezgode sploh lahko prišlo in kaj je njen vzrok, je nepravilno. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP), ne pa v primeru, ko je sporen zgolj dejanski potek škodnega dogodka. Slednjega mora sodišče samo ugotoviti na podlagi presoje (drugih) za to ponujenih dokazov in tega bremena brez utemeljenih razlogov ne more prenašati na izvedenca. Poleg tega ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, po katerih bi bili nekateri dokazi več vredni od drugih, sodišče pa dokazno oceno sprejme na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter ob upoštevanju uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP).

Tožnikovo delo je tako v fazi preverjanja napak v delovanju zalogovnika potekalo tudi znotraj zalogovnika, v katerem so se na vsaki strani nahajali nepritrjeni težki kovinski pladnji, nameščeni v predalih, naloženih do višine 6 do 7 metrov z vmesnim razmikom le nekaj metrov. Tožnik je moral z namenom identificiranja napake (njene narave in lokacije) z vizualnim pregledom znotraj zalogovnika preveriti tudi višje ležeče pladnje, zaradi česar je pričakovano stopil na edino višje ležečo podlago v zalogovniku - ogrodje tehtnice, široko okoli 20 cm, na katerem mu je spodrsnilo. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopnemu zaključku, da je v okoliščinah konkretnega primera tožnikovo delo pomenilo nevarno dejavnost, za škodo od katere v skladu s 150. členom OZ odgovarja toženka, ki se je s to dejavnostjo ukvarjala.

Pritožbene navedbe, da tožnik ni navedel nobenega relevantnega konkretnega vzroka, zaradi katerega bi toženka lahko odgovarjala za njegovo poškodbo, saj ni trdil, da je izgubil ravnotežje oziroma mu je spodrsnilo zato, ker je toženka naredila kaj narobe, so le na videz utemeljene. Toženka sicer pravilno ugotavlja, da ji tožnik ni očital odgovornosti za neposredni vzrok za zdrs v smislu slabe obutve ali nezagotovitve delovnega pripomočka. Spregleda pa, da ji je vendarle očital tudi nezagotavljanje varnega delovnega procesa oziroma ne varno organizacijo dela (in s tem kršitev 5. člena ZVZD-1), ker je toženka v nasprotju s svojimi lastnimi pravili oziroma prepovedmi, npr. Navodili za varno delo (priloga B5) od delavcev pričakovala vstopanje v zalogovnik pločevine in ugotavljanje ter odpravljanje napak, v kolikor je bilo to brez vzdrževalcev mogoče v ročnem načinu na komandnem pultu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 746,64 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v skupni višini 41.473,43 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 40.888,73 EUR od 13. 8. 2019 dalje do plačila, od zneska 61,73 EUR od 29. 1. 2020 dalje do plačila, od zneska 41,73 EUR od 9. 3. 2021 dalje do plačila ter od štirih zneskov v višini 120,31 EUR od 15. dne v mesecu v zaporednih mesecih od avgusta do novembra 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (za znesek 15.868,77 EUR) skupaj s pripadki in daljši tek zakonskih zamudnih obresti je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo še povrnitev pravdnih stroškov tožnika v višini 2.293,22 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka) ter jo določilo za zavezanko za plačilo sodne takse v obsegu 72,30 % (IV. točka izreka).

2. Zoper celotni ugodilni del take prvostopne odločitve se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev. Po prepričanju toženke je izpodbijana odločitev tako procesnopravno kot materialnopravno napačna. Sodišče prve stopnje je glede načina nastanka nezgode tožniku verjelo, čeprav je večkrat spremenil opis nezgode, na kar je toženka že opozorila. V pritožbi izpostavlja posamezne spremenjene verzije dogodka od njegovega zapisa o nezgodi z dne 29. 8. 2016 do tožnikovega zaslišanja med postopkom. Sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni upoštevalo, da je tožnik prilagajal opis nastanka nezgode, tako kot mu je v določenem trenutku ustrezalo. Ker je verzije nastanka nezgode spreminjal, ni verjeti nobeni od njih. Samo izvedenec za varstvo pri delu bi lahko povedal, kako je do nastanka nezgode sploh lahko prišlo in kaj je njen vzrok. Ta izvedenec oziroma izvedenec strojne stroke pa lahko pojasni, ali je bil zalogovnik izpraven. Sodišče prve stopnje tudi ni imelo pomislekov o tem, ali je imel tožnik sploh razlog za vstop v zalogovnik, po prepričanju toženke ga namreč nikakor ni imel. Neresnične so navedbe tožnika, da se je režim vstopa v zalogovnik in odprave napak spreminjal glede na izmeno, v kateri se je delalo, saj je bil postopek odprave zastojev vedno enak: v zalogovnik zaposleni, razen pooblaščenih, niso smeli vstopati v nobenem primeru. Po poizkusu odprave napake oziroma težav s predalom v režimu "ročno" je tožnik vstopil v zalogovnik z namenom odprave napake in ne z namenom vizualnega ugotavljanja napake, kot je nelogično zaključilo sodišče. Odpravljanje okvare pa ni bila naloga tožnika. Poleg tega tožnik z višine, na katero je stopil (okoli 50 cm) ni mogel videti, kaj se dogaja na višini 6-7 m, sicer pa bi izven zalogovnika lažje videl, kaj se je zgodilo. Tožnik ni navedel nobenega relevantnega konkretnega vzroka, zaradi katerega bi toženka lahko odgovarjala za njegovo poškodbo, saj ne trdi, da je izgubil ravnotežje oziroma mu je spodrsnilo zato, ker je toženka naredila kaj narobe. Očitno je, da je vzrok za zdrs iskati samo pri tožniku, saj je bilo mogoče iti v zalogovnik in ugotavljati napake tudi na varen način glede na to, da se niti njemu niti komu drugemu od zaposlenih pri toženki ali zunanjih sodelavcev ni zgodilo, da bi izgubil ravnotežje ali zdrsnil. Zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. V zvezi s temeljem tožbenega zahtevka sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, čeprav bi o tem, ali je bil delovni proces organiziran varno, sodišče lahko odločilo zgolj na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu in ne samo na podlagi zaslišanja prič, saj sodišče nima strokovnega znanja, da brez sodelovanja izvedenca odloča, ali so bili zagotovljeni varni delovni pogoji, prav tako nima znanj, da samo odloči o tem, ali zalogovnik predstavlja povečano nevarnost za nastanek poškodb. Zaradi grajane opustitve sodišča je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Odločitev sodišča, da naj bi vstopanje v zalogovnik predstavljalo delo s povečano nevarnostjo za nastanek poškodb in hkrati velike škode, je napačna, saj ni upoštevalo, da nihče drug ni utrpel nikakršne poškodbe in da nikoli pladenj ni padel sam od sebe. Poleg tega tožnik ni trdil, da je izgubil ravnotežje oziroma da mu je zdrsnilo iz razlogov na strani toženke, temveč je vzrok za to v ravnanju tožnika. Sodišče je o vplivu "ozke" podlage na nastanek tožnikove nezgode odločilo mimo trditev tožnika. Tožnik se je poškodoval, ko je vstopil v zalogovnik in poskušal odpraviti napako, kar ni bila njegova naloga, zato je sam v celoti odgovoren za nastalo nezgodo, saj ne navaja nobene okoliščine na strani toženke, ki naj bi povzročila njegovo nezgodo. Ugotovitev sodišča, da naj bi tožnik ravnal instinktivno, ko se je ujel za predal, je v nasprotju z dejanskim stanjem oziroma protispisna. Glede na izpovedbo tožnika je od zdrsa do takrat, ko se je ujel za predal, minilo nekaj sekund, zato je očitno, da zdrs ni bil nepričakovan. Tožnik je imel na voljo čas in možnost, da se prime za nepremičen del zalogovnika. Za nezgodo je izključno odgovoren tožnik, ki ni ravnal kot povprečno skrben delavec. Glede okoliščin nastanka nezgode je sodišče nekritično verjelo samo tožniku in njemu naklonjenim pričam A. A. in B. B., ne pa pričam C. C., D. D. in E. E., ki so izpovedali nasprotno, med drugim, da tožnik ni imel navodil, da vstopa v zalogovnik, ter da je bil poučen, da v stroj ne sme posegati in odpravljati napak v okviru usposabljanja iz varstva pri delu. Graja višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, zlasti za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti ter za strah. Napačno je upoštevalo začetek teka zakonskih zamudnih obresti za prisojeni del odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova izgube na prihodkih za obdobje od januarja do oktobra 2019 v višini 1.203,10 EUR, ki lahko tečejo šele od izdaje sodbe dalje, podrejeno od prejema prve pripravljalne vloge dalje. V okviru odmere pravdnih stroškov sodišče toženki neupravičeno ni priznalo stroškov za prvi narok dne 17. 11. 2021 niti za argumentirano prvo pripravljalno vlogo, izdelano na podlagi pridobljene dodatne dokumentacije. Posledično je napačno pobotanje stroškov. Toženka predlaga kot uvodoma navedeno in priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Neutemeljene so pritožbene trditve, da naj bi tožnik spreminjal oziroma prilagajal opis nastanka nezgode, saj je ta v bistvenih delih ves čas enak. Nobenega dvoma ni, kako je do škodnega dogodka prišlo, za to ugotovitev sodišče ni potrebovalo strokovnega znanja izvedenca. Slednji ni bil potreben niti za ugotovitev, ali je bil delovni proces organiziran varno. Pravilen je prvostopni zaključek, da je vstopanje v zalogovnik in odpravljanje napak nevarna dejavnost, Neutemeljena je tudi pritožbena graja ugotovljene subjektivne odgovornosti toženke in višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih v pritožbi uveljavlja toženka. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno in dovolj popolno ugotovljeno ter nanj pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodba je ustrezno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje jasne in prepričljive razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju.

Sodišče prve stopnje je odločalo o tožnikovemu zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku dne 18. 8. 2016 med opravljanjem dela pri toženki, pri kateri je bil zaposlen na delovnem mestu operater na laserskem razrezu.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami) v prvem odstavku 179. člena določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je nastala škoda pri delu ali v zvezi z delom, to škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, torej je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami). Ta v prvem odstavku 131. člena določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde - s čimer je kot pravilo urejena krivdna odgovornost; v drugem odstavku tega člena pa določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo - objektivna odškodninska odgovornost.

8.Toženka v pritožbi neutemeljeno očita, da naj bi tožnik med postopkom večkrat spremenil opis nastanka nezgode oziroma ga prilagajal, zaradi česar ni mogoče verjeti nobeni od tožnikovih verzij škodnega dogodka. Tak očitek je neutemeljен in protispisen. Iz podatkov v spisu je namreč mogoče razbrati, da je bil tožnik pri opisovanju načina nastanka nezgode v bistvenem konsistenten ne samo tekom postopka (navedbe v tožbi, pripravljalnih vlogah in njegova izpovedba, ko je bil zaslišan kot stranka), ampak od prvega opisa škodnega dogodka v njegovem zapisu o nezgodi z dne 29. 8. 2016 (priloga B1) naprej. Nianse v opisu škodnega dogodka, ki jih na vsak način poskuša zaznati in izpostaviti toženka, so zgolj odraz opisovanja škodnega dogodka v različnih časovnih obdobjih, in glede na to, da so ključne okoliščine dogodka v vseh opisih po vsebini enake, prej dokazujejo, da gre za resničen potek dogodka in ne za "naučeno" oziroma prirejeno verzijo le‑tega. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedb tožnika in priče B. B., ki je tiste noči delal s tožnikom, pravilno ugotovilo, da je tožnik potem, ko se je pri upravljanju zalogovnika zagozdil predal, vstopil v zalogovnik. Tam mu je, ko je preučeval nastalo napako in razmišljal o možnostih njene odprave, spodrsnilo, pri čemer je zgrabil ročaj enega izmed predalov, ki se je zapeljal ven, pladenj na njem pa mu je padel na nogo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 7).

9.Stališče pritožbe, da bi samo izvedenec za varstvo pri delu lahko povedal, kako je do nastanka nezgode sploh lahko prišlo in kaj je njen vzrok, je nepravilno. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP), ne pa v primeru, ko je sporen zgolj dejanski potek škodnega dogodka. Slednjega mora sodišče samo ugotoviti na podlagi presoje (drugih) za to ponujenih dokazov in tega bremena brez utemeljenih razlogov ne more prenašati na izvedenca. Poleg tega ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, po katerih bi bili nekateri dokazi več vredni od drugih, sodišče pa dokazno oceno sprejme na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter ob upoštevanju uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP). V obravnavani zadevi pravzaprav sam način nastanka škodnega dogodka (kot je v grobem opisan zgoraj) niti ni bil sporen, bistvo spora se je namreč vrtelo okoli vprašanja, ali se je tožnik upravičeno nahajal v zalogovniku v okviru svojih delovnih zadolžitev, kot je trdil, ali pa je bilo to v nasprotju s posredovanimi mu navodili toženke, ki so vstop v zalogovnik nepooblaščenim osebam prepovedovale. Za odgovor na to vprašanje ni bilo potrebno posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo, saj je moralo sodišče na podlagi nasprotujočih si izpovedb stranke in prič s presojo teh in listinskih dokazov (8. člen ZPP) ugotoviti najverjetnejši odgovor na navedeno vprašanje, kar je v pristojnosti sodišča in ne izvedenca. V zvezi z očitki toženke, da bi le izvedenec strojne stroke lahko pojasnil, ali je bil zalogovnik izpraven, je dodati, da tožnik neizpravnosti zalogovnika toženki niti ni očital. Bistvo njegovih očitkov je namreč temeljilo na zatrjevanem, da je toženka v nasprotju z osnovnimi pravili, na katere se sama sklicuje (prepoved vstopanja v zalogovnik), od zaposlenih zahtevala, da redno vstopajo v zalogovnik, saj je bil to redni del delovnega postopka pri toženki v primeru zastoja oziroma napak v delovanju zalogovnika. To je tožniku uspelo dokazati, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ne samo na podlagi jasne in odločne izpovedbe tožnika kot stranke, ampak tudi upoštevaje izpovedbi sodelavcev tožnika, A. A. in B. B., kakor tudi na podlagi posrednih dokazov: nespornega dejstva, da so operaterji razpolagali s ključi vrat zalogovnika (ki so jim bili po nezgodi odvzeti) kakor tudi, da jim je bil dan zvezek, v katerega so zapisovali napake na zalogovniku (priloga B13). Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi iz izpovedbe glavnega tehnologa, priče C. C., pravilno razbralo, da je tudi sam zaradi diagnosticiranja napak večkrat vstopal v zalogovnik, s čimer je bila po pravilni presoji sodišča prve stopnje pomembno omajana verodostojnost predhodne izpovedbe te priče, da operaterjem ni dal navodila za vstopanje v zalogovnik ter da vanj z namenom zaznave napake niti ni bilo potrebno vstopati. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje prepričljivemu dejanskemu zaključku sodišča prve stopnje, da so operaterji v primeru zastoja v skladu z navodili nadrejenih (konkretno tehnologa C. C.) vstopali v zalogovnik z namenom ugotovitve oziroma identificiranja napake (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 17), kar je pravilno razbralo tudi iz izpovedbe priče F. F. (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 19). Toženka tako v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da naj bi glede okoliščin nastanka nezgode sodišče prve stopnje nekritično verjelo samo tožniku in njemu naklonjenim pričam A. A. in B. B., ne pa pričam C. C., D. D. in E. E., saj je odločitev sodišča prve stopnje, komu verjeti, rezultat pojasnjene vestne in skrbne presoje dokazov v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

10.Po zgoraj pojasnjenem je neutemeljena tudi smiselna pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v okviru katere toženka izpostavlja, da tožnik ni imel razlogov za vstop v zalogovnik, kakor tudi, da se režim vstopa v zalogovnik in odprave napak ni spreminjal glede na izmeno. Za režim vstopanja v zalogovnik je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je spreminjal glede na čas dneva, saj so v popoldanski in nočni izmeni (za razliko od dnevne izmene) operaterji z namenom identificiranja napak v zalogovnik vstopali sami, brez navzočnosti tehnologa (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 15). Toženka sicer pravilno povzema lastna navodila za varno delo v zalogovniku pločevine, da je vstop v notranjost zalogovnika dovoljen le servisnemu osebju in vzdrževalcem, ne pa ostalim osebam (priloga B5). Vendar pa je dokazni postopek na prvi stopnji pravilno pokazal, da je toženka taka lastna pravila v praksi kršila oziroma to z namenom hitrejšega odpravljanja zastojev v delovnem procesu pričakovala od svojih zaposlenih. Zato toženka ne more utemeljeno za nespoštovanje istih navodil bremeniti tožnika oziroma tega šteti v škodo tožniku.

11.Glede na potek delovnega procesa operaterja na laserskem razrezu v praksi, kot ga je na podlagi izpeljanega izčrpnega dokaznega postopka pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da je ustaljen delovni postopek zajemal tudi operaterjev vstop v zalogovnik, kar so počeli v primeru pogostih napak in zastojev z namenom identificiranja napake in ugotovitve možnosti njene odprave v ročnem načinu na komandnem pultu, sodišče druge stopnje kot pravilno sprejema tudi prvostopno materialnopravno presojo glede podlage odgovornosti. Tožnikovo delo je tako v fazi preverjanja napak v delovanju zalogovnika potekalo tudi znotraj zalogovnika, v katerem so se na vsaki strani nahajali nepritrjeni težki kovinski pladnji, nameščeni v predalih, naloženih do višine 6 do 7 metrov z vmesnim razmikom le nekaj metrov. Tožnik je moral z namenom identificiranja napake (njene narave in lokacije) z vizualnim pregledom znotraj zalogovnika preveriti tudi višje ležeče pladnje, zaradi česar je pričakovano stopil na edino višje ležečo podlago v zalogovniku - ogrodje tehtnice, široko okoli 20 cm, na katerem mu je spodrsnilo. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopnemu zaključku, da je v okoliščinah konkretnega primera tožnikovo delo pomenilo nevarno dejavnost, za škodo od katere v skladu s 150. členom OZ odgovarja toženka, ki se je s to dejavnostjo ukvarjala. Toženkina pritožbena graja nepravilnosti takega materialnopravnega zaključka se koncentrira na neupoštevani okoliščini, da nihče drug od zaposlenih pri toženki ni utrpel nikakršne poškodbe in da nikoli pladenj ni padel sam od sebe, kar pa za zaključek o obstoju objektivne odgovornosti ni odločilno. V starejši sodni praksi se je stvar ali dejavnost štela za nevarno, če zaradi svoje lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe pomeni povečano nevarnost za nastanek škode. V skladu z ustaljeno definicijo v novejši sodni praksi pa je stvar ali dejavnost mogoče šteti za nevarno, če kljub ustrezni skrbnosti obstaja nevarnost, da bo povzročena škoda velika ali obstaja velika verjetnost (statistična pogostost), da bo škoda nastala. Tako nevarnost lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo dobrega strokovnjaka, nadzorom in navodili ter doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjša, a je kljub vsemu ne more povsem izključiti oziroma spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Presoje nevarnostnega potenciala konkretnega dela v zalogovniku z navpično naloženimi predali brez varnostnih zatičev v višino 6 do 7 metrov, pritožba ne more omajati zgolj s poudarjanjem, da pri toženki nikoli (prej) ni prišlo do takšne ali podobne nezgode.

12.Pritožbene navedbe, da tožnik ni navedel nobenega relevantnega konkretnega vzroka, zaradi katerega bi toženka lahko odgovarjala za njegovo poškodbo, saj ni trdil, da je izgubil ravnotežje oziroma mu je spodrsnilo zato, ker je toženka naredila kaj narobe, so le na videz utemeljene. Toženka sicer pravilno ugotavlja, da ji tožnik ni očital odgovornosti za neposredni vzrok za zdrs v smislu slabe obutve ali nezagotovitve delovnega pripomočka. Spregleda pa, da ji je vendarle očital tudi nezagotavljanje varnega delovnega procesa oziroma ne varno organizacijo dela (in s tem kršitev 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 s spremembami in dopolnitvami), ker je toženka v nasprotju s svojimi lastnimi pravili oziroma prepovedmi, npr. Navodili za varno delo (priloga B5) od delavcev pričakovala vstopanje v zalogovnik pločevine in ugotavljanje ter odpravljanje napak, v kolikor je bilo to brez vzdrževalcev mogoče v ročnem načinu na komandnem pultu. Za zaključek o tem, da zaradi takega pričakovanja in take organizacije dela toženka delovnega procesa ni organizirala varno, kar nenazadnje utemeljuje tudi njeno krivdno odgovornost (prvi odstavek 131. člena OZ) sodišče prve stopnje ni potrebovalo izvedenca za varstvo pri delu, kot neutemeljeno izpostavlja pritožba. Slednjega bi sodišče potrebovalo v primeru dvoma oziroma ugotavljanja, na kakšen način bi se moralo delo organizirati zato, da bi bilo varno. O tem pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni imelo pomislekov, saj je varen način dela izhajal celo iz toženkinih Navodil za varno delo (priloga B5). Iz le-teh je bilo med drugim mogoče jasno razbrati, da je vstop v notranjost zalogovnika dovoljen le servisnemu osebju in vzdrževalcem, kar pa je toženka po pravilni in izkustveno logični ugotovitvi sodišča prve stopnje kršila s pričakovanjem in celo izrecno odreditvijo (s strani nadrejenega glavnega tehnologa C. C.), da to opravljajo tudi operaterji z namenom odpravljanja zastojev in čimbolj tekočega delovnega procesa. Da mora delo potekati in da se z njim ne sme prekinjati, stroj v vrednosti 600.000,00 EUR pa ne sme stati, je od operaterjev zahteval tudi tožnikov neposredno nadrejeni delovodja F. F. Zgolj v primeru ugotovljenih mehanskih poškodb (ki so se ugotovile z vstopom in vizualnim pregledom v zalogovniku) pa so operaterji nesporno morali počakati na vzdrževalce.

14.Toženka se v obravnavani zadevi na nepričakovanost ravnanja tožnika niti ni konkretno sklicevala, saj je očitno štela, da zadostuje očitek, da je do zdrsa prišlo v njegovi sferi zaradi očitane mu nepazljivosti. Glede na pravilno ugotovljene okoliščine opravljanja konkretnega dela sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopni presoji, da ravnanje tožnika, ki za identifikacijo narave in lokacije napake oziroma zastoja v zalogovniku, če je bil ta pri višje ležečih predalih, ni imel na voljo nobenih drugih višjih pripomočkov kot okoli 50 cm visokega okvirja tehtnice, na katerega je stopil, vendarle ni bilo nepričakovano niti neodvrnljivo (drugi odstavek 153. člena OZ), kar bi edino zadoščalo za popolno oprostitev objektivne odgovornosti. Po stališču sodne prakse v sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari oziroma tistega, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, sicer spadajo tudi neprevidna, nepremišljena in celo nekatera nerazumna ravnanja oškodovanca, kar pa tožnikovo ravnanje niti ni bilo, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v okviru ugotavljanja morebitnega soprispevka tožnika k škodnemu dogodku (32. točka obrazložitve prvostopne sodbe), da je namreč v opisanih okoliščinah zdrs na ozki podlagi (na katero je tožnik edino lahko stopil) pričakovana in normalna okoliščina.

15.Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da naj bi sodišče o vplivu "ozke" podlage na nastanek tožnikove nezgode odločilo mimo trditev tožnika, saj je bila ta dejanska ugotovitev skladna z zatrjevanji tožnika. V zvezi s pritožbenim ponavljanjem, da naj bi se tožnik poškodoval, ko je vstopil v zalogovnik in poskušal odpraviti napako, kar ni bila njegova naloga, zato naj bi bil izključno sam odgovoren za nastalo nezgodo, sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopnim dejanskim ugotovitvam in zaključkom, da do tožnikove poškodbe ni prišlo v fazi odpravljanja napake, ampak že v fazi njenega ugotavljanja, kar pa je po izrecnih navodilih nadrejenih pri toženki (C. C. in F. F.) spadalo v delovne zadolžitve tožnika kot operaterja.

16.Ravnanje oškodovanca in prispevek k škodi se presojata ob upoštevanju merila povprečne skrbnosti - pri delovnih nesrečah je to skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost. Kadar je ugotovljeno, da je krivdno ravnal tudi povzročitelj škode, ki je zanjo že objektivno odgovoren, je pri končni porazdelitvi odgovornosti treba v takih primerih delež odgovornosti, ki zadeva oškodovanca zaradi njegovega krivdnega ravnanja, zmanjšati ustrezno deležu krivdne odgovornosti (tudi objektivno odgovornega) povzročitelja škode, nato pa objektivno odgovornost slednjega zmanjšati za (morebitni) presežek oškodovančeve krivde nad krivdo povzročitelja škode. Dolžnost skrbeti za varnost delavcev pri delu in zagotavljati varne delovne pogoje zakon primarno nalaga delodajalcu (45. člen ZDR-1, 5. in 19. člen ZVZD-1). Delavec pa je dolžan spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti pri delu, pazljivo opravljati delo (35. člen ZDR-1, 12. člen ZVZD-1) ter upoštevati zahteve in navodila delodajalca (prvi odstavek 34. člena ZDR-1). Zatrjevanje in dokazovanje tožnikovega ravnanja v nasprotju s tem je breme toženke, pri čemer opustitev toženke v zvezi z varno organizacijo delovnega procesa, kot pojasnjeno zgoraj, ni mogoče šteti v škodo tožnika. Pritrditi gre prvostopenjskemu stališču, da so tožniku očitana ravnanja takšna, da jih je v delovnem procesu, kot je bil s strani toženke organiziran in je zaobsegal vstop v zalogovnik pločevine, mogoče pričakovati, čeprav bi se jim z drugačnim načinom dela in ustrezno izvedbo varstva pri delu (kar vse je bila obveznost toženke) bilo mogoče tudi izogniti. Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pri razmejitvi odgovornosti materialnopravno pravilno upoštevalo, da toženka tudi ni organizirala delovnega procesa na način, da bi delo potekalo varno, posledično ni bilo podlage, da bi bilo mogoče tožniku, ki se je podredil navodilom toženke in jim sledil, pripisati prispevek k nastanku škode. Zato niso izpolnjeni pogoji niti za popolno niti delno oprostitev odgovornosti toženke za nastalo škodo po drugem in tretjem odstavku 153. člena OZ, pri čemer se pritožba po pojasnjenem neutemeljeno zavzema le za popolno oprostitev.

17.Višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje po presoji sodišča druge stopnje odmerilo pravilno, v skladu z metodološkim napotkom iz 179. člena OZ in upoštevaje sodno prakso v primerljivih primerih, zato je pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava s tem v zvezi neutemeljena. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi ugotovljenega zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 46 do 51), ki jo je sodišče prve stopnje ustrezno odmerilo na 16.000,00 EUR, je to sodišče invalidnino, ki jo prejema tožnik, sklicujoč se na navedene primere sodne prakse pravilno upoštevalo po prostem preudarku. Zgolj pritožbeno izpostavljanje dejstva, da sodišče prve stopnje ni natančno ugotavljalo, koliko znaša usklajeni znesek invalidnine v vsakem posameznem obdobju njegovega prejemanja, kar naj bi onemogočalo preizkus pravilnosti odmere odškodnine iz tega naslova, je neutemeljeno, saj zaradi upoštevanja odškodnine po prostem preudarku to ni bilo potrebno, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Za odločitev namreč ni bil relevanten do evra natančen znesek invalidnine, temveč je za upoštevanje po prostem preudarku zadoščala njegova približna, neusklajena višina (ok. 50,00 EUR mesečno). Sicer pa bi lahko natančne zneske invalidnine v posameznem obdobju sodišču ponudila tudi toženka, glede na to, da jih je (sicer šele v pritožbi, torej prepozno - prvi odstavek 337. člena ZPP) vendarle uspela pridobiti, kot pravilno izpostavlja tudi tožnik v odgovoru na pritožbo.

18.Sodišče druge stopnje glede na vidne posledice tožnikove poškodbe in njegovo subjektivno dojemanje le-teh ter posledično duševno trpljenje (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 53) kot pravilno sprejema tudi s pritožbo grajano višino odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti (2.000,00 EUR). Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo svojo pravilno odločitev, da je ta pravni standard napolnilo ne le z upoštevanjem po izvedencu objektivno ugotovljenih posledic na telesu tožnika (dve brazgotini) in njegovem delovanju (občasno šepanje), temveč tudi tožnikovo subjektivno dojemanje tega. Pri slednjem ni toliko pomembna možnost zakrivanja brazgotin na zgornjem delu stopala z zaprtimi čevlji, občasnega šepanja pa niti zaprti čevlji ne morejo zakriti. Višino odškodnine iz tega naslova je sodišče prve stopnje ustrezno odmerilo upoštevaje načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. To velja tudi za odškodnino iz naslova strahu (prisojenih 2.500,00 EUR - obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 43 in 44), pri čemer pritožba sodišču neutemeljeno odreka sposobnost samostojne ocene pretrpljenega primarnega in sekundarnega strahu brez pomoči izvedenca. Glede na to, da je sodišče prve stopnje objektivne posledice poškodbe ugotavljalo s pomočjo izvedenca, je lahko ob upoštevanju izpovedbe tožnika in splošnih življenjskih izkušenj samo ocenilo obseg te oblike nepremoženjske škode ter zanjo predvsem glede na obdobje in intenzivnost strahu za izid dolgotrajnega zdravljenja v skladu z načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine odmerilo denarno satisfakcijo, ki jo sodišče druge stopnje v celoti sprejema kot utemeljeno in pravilno.

19.Pritožba ne nasprotuje višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v obliki telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, zato je sodišče druge stopnje ta del odločitve presojalo le v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti. Glede na dejanske ugotovitve o telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem, ki jih je utrpel tožnik (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 39 do 42), mu je sodišče prve stopnje za to obliko škode prisodilo odškodnino v višini, ki ustreza merilom iz 179. člena OZ.

20.Ob odsotnosti izrecne pritožbene graje je uradni pritožbeni preizkus zadoščal tudi glede prisojenega dela odškodnine iz naslova premoženjske škode (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 55 do 60), ki jo je ta del odločitve prav tako uspešno prestal. Pritožbena graja s tem v zvezi se osredotoča le na začetek teka zakonskih zamudnih obresti za prisojeni del odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova izgube na prihodkih za obdobje od januarja do oktobra 2019 v višini 1.203,10 EUR, ki lahko po prepričanju pritožbe tečejo šele od izdaje sodbe dalje, podrejeno od prejema prve pripravljalne vloge dalje. Tožnik je že v tožbi postavil tudi zahtevek iz naslova izgubljenega dobička, konkretno izgube na prihodkih po 168. členu OZ v skupni višini 15.342,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (13. 8. 2019) dalje. Višine tožbenega zahtevka iz tega naslova tekom postopka ni spreminjal, čeprav je nekoliko dopolnil trditve v zvezi s podlago zahtevka, tako da je od prve pripravljalne vloge dalje znotraj istega zahtevka uveljavljal še razliko v plači v višini 1.319,30 EUR za obdobje od januarja 2019 do oktobra 2019. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je iz tega naslova utemeljen zahtevek v višini 1.203,10 EUR (izpad dohodka v višini 120,31 EUR mesečno) in je tožniku tak znesek tudi prisodilo, le da mu je za ob vložitvi tožbe še nezapadle zneske izgube na dohodku (od julija 2019 do oktobra 2019) prisodilo zakonske zamudne obresti šele od 15. dne v mesecu za izpad dohodka iz prejšnjega meseca. S tako odločitvijo sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj so bile od teh zneskov zakonske zamudne obresti zahtevane že od vložitve tožbe 13. 8. 2019, torej od zgodnejšega datuma kot prisojeno.

21.Toženka neutemeljeno graja prvostopno odmero pravdnih stroškov, konkretno nepriznano ji nagrado za prvi narok 17. 11. 2021. Pritožbena navedba je zavajajoča, saj je sodišče prve stopnje toženki za narok 17. 11. 2021 (ko je bil opravljen pripravljalni in prvi narok) priznalo nagrado 900 točk, res pa je, da je priznalo zgolj eno nagrado in ne dveh - posebej za pripravljalni narok in posebej za prvi narok, kot se neutemeljeno in v nasprotju s 3. točko tar. št. 16 veljavne Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami) zavzema toženka. Sodišče prve stopnje toženki tudi ni priznalo stroškov za prvo pripravljalno vlogo. Upoštevaje, da jo je toženka vložila tako, da je na sodišče prve stopnje prispela manj kot 15 dni pred narokom, med odgovorom na tožbo in prvo pripravljalno vlogo pa tožnik ni podal nobenih novih navedb, je ocena sodišča prve stopnje o nepotrebnosti te vloge pravilna, sploh glede na njeno vsebino (toženka v njej popravlja morebiti pomotoma izostale odstavke iz odgovora na tožbo ter dopolnjuje pomotoma neprerekane navedbe iz tožbe) ter dejstvo, da na prvem naroku, ki je sledil praktično nemudoma, posledično toženka ni več podala nobenih novih navedb.

22.S tem se je sodišče druge stopnje opredelilo do pritožbenih navedb odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor toženka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili sodišče druge stopnje k sprejeti odločitvi.

23.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo. Sodišče druge stopnje je o potrebnih stroških tožnika odločilo skladno z OT in mu ob upoštevanju pritožbene sporne vrednosti priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v višini 1000 točk (tar. št. 16/4), 20 točk za materialne stroške (2 % do 1000 točk - tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV (drugi odstavek 2. člena OT), kar ob vrednosti odvetniške točke 0,6o EUR znaša 746,64 EUR.

-------------------------------

1Ni torej dovolj, če objektivno odgovorna oseba dokaže, da na potek dogodkov ni mogla vplivati tako, da bi škodo preprečila ("izključnost vzroka"), in da se posledicam dejanja oškodovanca ni mogla izogniti ali jih odstraniti. Dokazati mora tudi, da je bilo oškodovčevo dejanje nepričakovano.

2Tako odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 539/2008 z dne 19. 1. 2012.

3Tako npr. VS RS VI Ips 115/2006 z dne 15. 5. 2008, tudi Bergant Rakočevič, V. v članku: Vprašanje krivde v odškodninskih sporih zaradi nesreče pri delu (pregled novejše sodne prakse), Pravosodni bilten, št. 3/2010, str. 101-112.

4Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve), sklep VS RS, opr. št. III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018.