Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je na videz nevtralen kriterij ocena delovne uspešnosti v tožničinem primeru diskriminatoren. Tožnica namreč zaradi svoje slušne prizadetosti ni mogla enako učinkovito komunicirati z nadrejenimi (otežena ustna komunikacija), ki so ji odrejali delo, in razumeti danih navodil za delo (nezmožnost (hitrega) dojemanja zlasti daljših pisnih navodil), kar se je pokazalo v manjšem obsegu opravljenega dela v obdobju prvih 14 dni na novem delovnem mestu in posledično v slabši oceni delovne uspešnosti. Količina opravljenega dela tožnice na normiranem delovnem mestu ni bila odraz tožničine delovne uspešnosti oziroma (ne)produktivnosti, pač pa njene omejene zmožnosti komunikacije na delovnem mestu, ki je posledica njenega zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je 20. 10. 2016 podala tožena stranka tožnici, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki 8. 12. 2016 ni prenehalo in še traja (točka II.1) ter da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati in vrniti na delo na delovno mesto proizvodni delavec 3, jo za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco, ji obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožnici izplačana, če bi v istem obdobju delala, plačati davke in prispevke ter ji izplačati mesečne neto zneske nadomestil plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec (točka II.2). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti 856,77 EUR stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožena stranka. Zatrjuje pomanjkljivo trditveno podlago tožnice, saj ni trdila, da je bila nepravilno ocenjena zato, ker naj bi bila ocenjena le za zadnjih 14 dni dela v kontroli, ker naj bi prišla zadnja v skupino, ker naj bi zamenjala področje dela oziroma pred tem delala na nenormiranem področju, pač pa je svojo diskriminiranost utemeljevala le s težjo komunikacijo z nadrejenimi zaradi slušne prizadetosti. Sodišču prve stopnje očita, da je svojo odločitev oprlo na nezatrjevano podlago o neobjektivnem ocenjevanju, čeprav je tožnica trdila, da je prejela slabo oceno delovne uspešnosti zaradi težav pri komunikaciji. Glede na to tožena stranka zatrjuje kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 212. in 7. členom ZPP. Trdi, da dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Meni, da je dokazni postopek pokazal, da težja komunikacija med tožnico in nadrejenimi ni vplivala na oceno njene delovne uspešnosti, kar izhaja tudi iz ugotovitev v 27. in 28. točki sodbe. Sklicuje se na izpovedi prič A.A., B.B. ter C.C.. Trdi, da ni vzročne zveze med oteženo komunikacijo tožnice zaradi slušne prizadetosti in prejeto oceno delovne uspešnosti. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče po eni strani ugotavlja, da je bila tožnica neenakopravno in neobjektivno ocenjena, ker je bila ocenjena samo za 14 dni normiranega dela, nato pa sklene, da naj bi bila diskriminirana zaradi nerazumevanja v komunikaciji zaradi tožničine slušne prizadetosti. Zatrjuje tudi neskladje v odločilnih dejstvih, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj poslovnih razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, česar ni upoštevalo pri uporabi 118. člena ZDR-1. Isto kršitev zatrjuje tudi zato, ker sodišče od delodajalca pričakuje razumevanje potrebe delavke matere, da dela v eni izmeni, po drugi strani pa ga kaznuje, ker naj delavka ne bi poznala novega področja dela. Poudarja, da je tožnica sama zaprosila za novo področje dela. Meni, da sodišče toženi stranki odvzema pravico do odločitve. Tožnica v času menjave področja ni izpostavljala svoje slušne prizadetosti, niti ta ni bila ovira pri njunem sodelovanju (od sklepanja pogodbe o zaposlitvi dalje), ne more pa se sklicevati nanjo le tedaj, ko ji to ustreza. Ker je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo zdravstvene težave tožnice, so bili drugi delavci pri toženi stranki neenako obravnavani v primerjavi z njo oziroma je bila pozitivno diskriminirana ter je bil posledično kršen 6. člen ZDR-1. Zatrjuje tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato, ker je sodišče prve stopnje selektivno upoštevalo izpoved A.A., saj ni upoštevalo, da je povedal, da je bila tožnica ocenjevana za celotno obdobje dela v kontroli enako kot ostali zaposleni in da je zaradi svoje nižje produktivnosti prejela nižjo oceno. Po njenem mnenju se je nižja produktivnost tožnice na nenormiranem delu potrdila tudi z normiranim delom, ki ga je opravljala 14 dni. Sodišču prve stopnje očita, da je abstrahiralo bistveni del izpovedi A.A. in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišču prve stopnje očita, da ni v celoti upoštevalo izpovedi D.D., E.E., A.A., C.C. ter F.F., iz katerih izhaja, da je tožnica prejela izpodbijano odpoved zaradi poslovnih razlogov, da je bila enakopravno in objektivno obravnavana pri določitvi delovne uspešnosti in da je bila slabše ocenjena zaradi slabe produktivnosti, in ne zaradi svoje slušne prizadetosti. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno ugotovilo neobjektivno ocenjevanje pri delovni uspešnosti zaradi ocenjevanja le zadnjih 14 dni, saj je bila ocenjevana za zadnje 3-4 mesece, kot ostali zaposleni. Na oceno delovne uspešnosti zdravstveno stanje tožnice ni vplivalo. Sklicuje se na izpovedi E.E., A.A. idr. Meni, da ni mogoče spregledati, da sta tožnico ocenila dva nadrejena, kar dodatno kaže na povečano pozornost pri spoštovanju objektivne ocene delovne uspešnosti. Pove, da tožnica ni bila varovana kategorija po 116. členu ZDR-1 in je njeno drugačno obravnavanje v primerjavi z drugimi zaposlenimi nezakonito. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava 118. člena ZDR-1, čeprav obstajajo poslovni razlogi in tožena stranka dela tožnice ne potrebuje, ker dela ni. Kot resen in pošten delodajalec tožena stranka šteje očitke o obstoju diskriminacije za žaljive. V zvezi z ugotovitvijo, da tožena stranka ni zatrjevala, da je bila tožnica predhodno neuspešna, trdi, da gre za navedbo zunaj dokaznega postopka, in opozarja, da je bila tožnica predhodno odsotna zaradi porodniškega dopusta. Meni, da bi sodišče moralo razumeti dejanske poslovne težave tožene stranke, saj dela ni. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka kot neutemeljenega oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje pred sodiščem prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in pojasnilo razloge za svojo odločitev, v sodbi pa ni nasprotij med izrekom in obrazložitvijo oziroma med posameznimi navedenimi razlogi, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Pritožnica to bistveno kršitev uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pa pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, delno pa s tem očitkom uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava.

7. Tudi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 212. in 7. členom ZPP ni podana, saj je tožnica podala zadostno trditveno podlago za odločanje sodišča, sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo dejstev, ki jih tožnica ne bi navajala. Tožnica je trdila, da ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi njene slušne prizadetosti (tožba) oziroma da je bila tožnica pri ocenjevanju delovne uspešnosti zaradi svoje telesne okvare v neenakopravnem položaju nasproti ostalim delavcem, ki take telesne okvare nimajo, saj ta v precejšnji meri omejuje komunikacijo med tožnico in njenimi sodelavci ter nadrejenimi (prvi narok za glavno obravnavo 19. 1. 2017) ter da je omejena komunikacija tožnice zaradi njene telesne okvare vodila do slabše ocene njene delovne uspešnosti (v dopuščenem roku vložena pripravljalna vloga z dne 2. 2. 2017). Z navedenimi trditvami je tožnica dovolj konkretno utemeljevala, da je bila pri izbiri delavca, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, diskriminirana zaradi svoje telesne okvare. Prav to se je v dokaznem postopku tudi ugotavljalo in ugotovilo. Ugotovitev o kratkem obdobju ocenjevanja tožnice pri normiranem delu na njenem zadnjem delovnem mestu (14 dni) ni poseben razlog za nezakonitost izbire tožnice kot delavke, ki ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, pač pa je ta ugotovitev povezana z zatrjevano diskriminacijo zaradi tožničinega zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi prekoračilo trditveno podlago za ugotavljanje zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Drugačni očitki iz pritožbe so neutemeljeni.

8. Tudi pritožbeno uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj očitek protispisnosti glede povzemanja izpovedi prič ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpoved priče A.A. v zvezi z obdobjem ocenjevanja tožnice, saj je ta izpovedal, da je bilo ocenjevano njeno delo, ki ga je opravljala dober teden ali štirinajst dni v kontroli, pred tem v ... pa je delala nenormirano in večinoma sama, tam pa njeni rezultati niso bili slabi. Če si sodišče drugače kot stranka razlaga pomen in vsebino izpovedi prič in se tožena stranka z zaključki sodišča ne strinja, to še ne pomeni, da gre za navedeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je podana le takrat, kadar gre za napake pri povzemanju izpovedi prič ali vsebine listin in zapisnikov, zaradi česar prihaja do nasprotja. Na trditve, s katerimi tožena stranka nasprotuje dokazni oceni, pritožbeno sodišče odgovarja v nadaljevanju.

9. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožena stranka podala tožnici 20. 10. 2016 po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je tožnica na podlagi zadnje pogodbe o zaposlitvi z aneksom z dne 26. 8. 2016 pri toženi stranki delala na delovnem mestu proizvodni delavec 3, - da je tožena stranka 19. 10. 2016 sprejela sklep o zmanjšanju števila izvajalcev na delovnem mestu proizvodni delavec 3 za dva delavca, - da sta tožnica in G.G. s strani A.A. in B.B. 19. 10. 2016 prejeli najnižji oceni uspešnosti (2), - da je 20. 10. 2016 tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, - da je pri toženi stranki obstajal poslovni razlog, - da je tožnica slušno prizadeta oseba, - da glede ocenjevanja delovne uspešnosti tožnica zaradi svoje slušne prizadetosti ni bila enakopravno in objektivno obravnavana v primerjavi z drugimi delavci.

10. V 6. členu ZDR-1 je urejena prepoved diskriminacije. Delodajalec mora delavcu tudi v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja zagotavljati enako obravnavo ne glede na primeroma naštete osebne okoliščine, med njimi zdravstveno stanje in invalidnost. Prepovedani sta neposredna in posredna diskriminacija zaradi katere koli osebne okoliščine iz prvega odstavka tega člena. Neposredna diskriminacija obstaja, če je oseba zaradi določene osebne okoliščine bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih situacijah obravnavana manj ugodno kot druga oseba. Posredna diskriminacija zaradi osebne okoliščine pa obstaja, kadar je oseba z določeno osebno okoliščino bila, je ali bi lahko bila zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah in pogojih v manj ugodnem položaju kot druge osebe, razen če ta predpis, merilo ali prakso objektivno upravičuje zakoniti cilj in če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna. Prepoved diskriminacije je urejena tudi v mnogih mednarodnih pravnih dokumentih: Splošni deklaraciji človekovih pravic, Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah, v Konvenciji o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, v Konvenciji o pravicah invalidov, Konvencijah Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 111 (o diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih) in št. 100 (o enakem plačilu delavcev in delavk za delo enake vrednosti), v aktih Sveta Evrope: Evropski konvenciji o človekovih pravicah in Evropski socialni listini (spremenjeni) ter v dokumentih EU: Listini EU o temeljnih pravicah, Direktivi 2006/54/ES o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (preoblikovano), Direktivi 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (okvirna direktiva), ki ureja prepoved diskriminacije v delovnih razmerjih na podlagi vere ali prepričanja, hendikepa/invalidnosti, starosti, spolne usmerjenosti, ter Direktivi 2000/43/ES o uveljavitvi načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost. 11. V predmetni zadevi je tožena stranka za izbiro presežnih delavcev izbrala na videz objektivni kriterij - to je oceno delovne uspešnosti, ki je temeljila predvsem na produktivnosti pri delu. V dokaznem postopku se je ugotovilo, da je tožnica v obdobju 14 dni, ko je delala na delovnem mestu v kontroli, na katerem je bilo delo normirano, opravila le 30 % pričakovanega obsega dela, zaradi česar je bila uvrščena med najslabše ocenjene delavce (ocena 2) in ji je bila posledično odpovedana pogodba o zaposlitvi. Pred tem je delala na delovnem mestu, na katerem delo ni bilo normirano, njeni rezultati dela pa niso bili slabi (izpoved priče A.A.). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je na videz nevtralen kriterij ocena delovne uspešnosti v tožničinem primeru diskriminatoren. Tožnica namreč zaradi svoje slušne prizadetosti ni mogla enako učinkovito komunicirati z nadrejenimi (otežena ustna komunikacija), ki so ji odrejali delo, in razumeti danih navodil za delo (nezmožnost (hitrega) dojemanja zlasti daljših pisnih navodil), kar se je pokazalo v manjšem obsegu opravljenega dela v obdobju prvih 14 dni na novem delovnem mestu in posledično v slabši oceni delovne uspešnosti. Tako se izkaže, da se tožnica prav zaradi osebne okoliščine invalidnosti (gluhosti), ki ji je močno oteževala komunikacijo na delu in zmožnost razumevanja danih navodil za delo, ni mogla v kratkem časovnem obdobju 14 dni priučiti dela na delovnem mestu tako, da bi bila lahko enako produktivna kot slišeči delavci. Povedano drugače: količina opravljenega dela tožnice na normiranem delovnem mestu ni bila odraz tožničine delovne uspešnosti oziroma (ne)produktivnosti, pač pa njene omejene zmožnosti komunikacije na delovnem mestu, ki je posledica njenega zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti (prim. s stališči v sodbi Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 287/2015 z dne 21. 6. 2016). Navedeno pomeni, da je bila tožnica posredno neenako obravnavana zaradi te osebne okoliščine (v zvezi s pojmom posredne diskriminacije prim. tudi sodbe Sodišča Evropske Unije št. C-409/16 z dne 18. 10. 2017, C-157/15 z dne 14. 3. 2017 in C-188/15 z istega dne), saj je tožena stranka ni mogla objektivno primerjati z drugimi delavci na istem delovnem mestu (prim. še. odločbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1039/2015 z dne 7. 4. 2016). Pritožbene navedbe, da drugače izhaja iz izpovedi prič, ki jih sodišče prve stopnje neupravičeno ni upoštevalo, so neutemeljene. Zaslišane priče so vse izpovedovale o oteženi ali celo onemogočeni komunikaciji s tožnico zaradi njene slušne prizadetosti, na pravilnost ugotovitve o tem, da je bila tožnica posredno diskriminirana, pa ne vpliva dejstvo, da so priče izpovedovale o tem, da je bila tožnica objektivno ocenjena ter da je dejansko obstajal poslovni razlog. Ob ugotovljenih okoliščinah (kratko ocenjevalno obdobje, tožničine zdravstvene omejitve, ki so vplivale na komunikacijo in s tem na njeno produktivnost) objektivnosti tožničine ocene delovne uspešnosti ni mogla zagotoviti želja tožene stranke po objektivnosti ocenjevanja, zaradi česar sta tožnico ocenjevala dva ocenjevalca, niti dejstvo, da tožena stranka s strani tožnice ni bila v času trajanja delovnega razmerja z njene strani še posebej opozorjena na tožničino sposobnost komunikacije in razumevanja navodil glede na njeno zdravstveno stanje. Tožena stranka si je v času delovnega razmerja tožnice, ki je trajalo kar 11 let, lahko sama ustvarila sliko o sposobnostih tožnice razumeti dana navodila oziroma o njeni komunikaciji z nadrejenimi, poleg tega kot delodajalec sama nosi dokazno breme, da tožnica ni bila neenako obravnavana. Tožena stranka ni podala nobenih trditev niti to ne izhaja iz ugotovljenih okoliščin izbire delavca, ki mu bo prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi iz poslovnega razloga, da bi tožnico različno obravnavala zaradi objektivno upravičenega zakonitega cilja ter da bi bila sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna (tretji odstavek 6. člena ZDR-1). Glede na vse navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, čeprav je ugotovilo obstoj poslovnih razlogov na strani tožene stranke. Taka ugotovitev že pojmovno ne more pomeniti nedovoljene diskriminacije drugih delavcev pri toženi stranki. Pritožbeno zatrjevanje o kršitvi 6. člena ZDR-1 je tako zmotno.

12. Pritožba odločitvi o nezakonitosti izpodbijane odpovedi nasprotuje tudi z zatrjevanjem, da je bila tožnica premeščena na delovno mesto v kontroli zaradi lastne želje po delovniku, ki bi ji omogočal lažjo skrb za otroka, ki ji je tožena stranka ustregla. Na odločitev v zadevi ne vpliva razlog, zakaj je bila tožnica premeščena na novo delovno mesto, niti dejstvo, da naj bi do tega prišlo na njeno željo. Ugotovitev o nezakonitosti izpodbijane odpovedi toženi stranki ne posega v pravico tožene stranke kot delodajalca do odločitve o izbiri delavca, ki mu bo delovno razmerje prenehalo zaradi poslovnih razlogov, vendar pa mora pri tej odločitvi upoštevati kogentne norme, med njimi prepoved diskriminacije. Pritožbeno sodišče verjame, da je tožena stranka želela objektivno ocenjevati delavce - tudi tožnico, vendar pa tožnice glede na ugotovljene okoliščine (kratko ocenjevalno obdobje, tožničina gluhost, ki je vplivala na njeno komunikacijo z nadrejenimi in sodelavci in s tem na njeno produktivnost) dejansko ni ocenila objektivno in enakopravno. Opredelitev prepovedi diskriminacije v ZDR-1, enako kot v pravu EU, izhaja iz objektivne koncepcije, po kateri za obstoj diskriminacije ni potreben namen diskriminirati. Subjektivni odnos delodajalca ni pomemben. Ni pomembno, ali se je delodajalec zavedal, ali bi se lahko zavedal oziroma ali bi se moral zavedati, da je njegova praksa, pravilo, ravnanje diskriminatorno, niti ni potrebno, da bi delodajalec imel namen delavca diskriminirati. Za presojo o obstoju diskriminacije je torej bistveno ugotoviti, kakšni so učinki nekega delodajalčevega ravnanja oziroma pravila na položaj oseb(e) z eno ali več osebnimi okoliščinami v primerjavi z drugimi osebami (prim. B. Kresal, Diskriminacija in trpinčenje v delovnopravni ureditvi in sodni praksi, Pravosodni bilten, št. 1/2010, str. 137 in nasl.). Za upoštevanje tožničinega zdravstvenega stanja kot okoliščine, na podlagi katere je prišlo do posredne diskriminacije tožnice, prav tako ni odločilno, da tožnica ni bila varovana kategorija delavcev. Ne gre za to, da bi morala biti tožnica obravnavana ugodneje kot drugi delavci, pač pa, da zaradi svoje osebne okoliščine ni obravnavana manj ugodno.

13. Pritožnica izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in ustrezno argumentirana. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo razvezati pogodbo o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1, ker je tožena stranka dokazala obstoj poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za reintegracijo. Zgolj dokazan obstoj poslovnega razloga pri toženi stranki ne more biti podlaga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri čemer so bile na strani tožnice ugotovljene okoliščine, ki upravičujejo tožničin močnejši interes za nadaljevanje delovnega razmerja.

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. - ZDSS-1) ter z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).