Jedro

Vrhovno sodišče obravnava zahtevo za varstvo zakonitosti tudi v primerih, ko sodba kot celota ni pravnomočna (glede na delno razveljavitev glede soobtoženega v pritožbenem postopku), če bi glede na določbo 1. odstavka 420. člena ZKP načelno vztrajanje pri nasprotnem stališču lahko pomenilo kršitev ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen URS).

Ker je konoplja kot rastlina (Cannabis Sativa L) substanca, ki je na podlagi 3. točke Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami razglašena za drogo in je navedena pod zaporedno številko 32 skupine I (priloga: razvrstitev prepovedanih drog pri Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog), je količina THC v njej irelevantna.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega N.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je pod točko I. izreka sodbe obsojena Ž.D. in N.V. spoznalo za kriva kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ, za katero je obsojenemu N.V. izreklo kazen dve leti zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v priporu od 11.9.2002 do 8.9.2003; obsojenemu Ž.D. pa je določilo kazen tri leta zapora; pod točko II. izreka je obsojenega Ž.D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. in 1. odstavku 302. člena KZ (dejanje opisano pod točko II/1), za katero mu je določilo kazen devet mesecev zapora; kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. in 1. odstavku 256. člena KZ (dejanje opisano pod točko II/2), za katero mu je določilo kazen štiri mesece zapora in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ (dejanje opisano pod točko II/3), za katero mu je določilo kazen eno leto zapora; zatem pa mu je po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen štiri leta in pet mesecev zapora, v katero mu je vštelo pripor in hišni pripor od 12.9.2002 do 20.11.2003. Obsojencema je odvzelo zasežena mamila, obsojenemu Ž.D. je odvzelo orožje opisano pod točko II/3 a in b izreka ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, medtem ko je obsojenega N.V. plačila stroškov postopka oprostilo. Višje sodišče v Mariboru je ob delni ugoditvi pritožbi zagovornice obsojenega Ž.D. sodbo sodišča prve stopnje glede tega obdolženca razveljavilo v odločbi o krivdi in posameznih kaznih glede dejanj, opisanih pod točkami II/1,2 in 3, v odločbi o enotni kazni, vštetju pripora in v odločbi o stroških kazenskega postopka; v preostalem pa je pritožbo zagovornice obsojenega Ž.D. in v celoti pritožbo zagovornika obsojenega N.V. zavrnilo kot neutemeljeni in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojenega N.V. pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zagovornik obsojenega N.V. je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 15.11.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev zakona. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega N.V. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec H.J. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 18.1.2005, predlagal zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Po določbi 1. odstavka 420. člena ZKP je pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pravnomočna sodna odločba in pravnomočno končan kazenski postopek. V konkretni zadevi sodba kot celota (glede na delno razveljavitev glede obtoženega Ž.D. v pritožbenem postopku v zvezi s kaznivimi dejanji opisanimi pod točko II. izreka sodbe sodišča prve stopnje) ni pravnomočna, kar bi sodišču narekovalo reševanje zahteve za varstvo zakonitosti šele tedaj, ko bo odločba postala pravnomočna kot celota in ko je končan celoten kazenski postopek.

Vrhovno sodišče je že v večih svojih odločbah presodilo (opr. št. I Ips 387/2002, I Ips 11/2003, I Ips 355/2003), da bi načelno vztrajanje pri takšnem stališču lahko imelo v določenih primerih tudi negativne posledice oziroma bi lahko privedlo do kršitve z ustavo zagotovljene pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave Republike Slovenije). Zato je Vrhovno sodišče tudi v konkretni zadevi obravnavalo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenega N.V. po vsebini, saj bi, če bi čakalo na pravnomočen zaključek kazenskega postopka kot celote, bila pravica obsojenega N.V. do sojenja v razumnem roku prekršena.

II. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

III. 1. Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da se izpostavlja vprašanje, ali je dejanje očitano obsojenemu N.V. sploh kaznivo dejanje, ker je bil v preiskovanem povprečnem vzorcu iz nasada količnik kanabinoidnih komponent manjši od 1, zaradi česar ni mogoče govoriti o drogi in katerih zagovornik ni zakonsko opredelil, Vrhovno sodišče razume kot uveljavljanje kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 1. odstavka 372. člena ZKP.

2. Iz opisa obsojencema očitanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili v izreku sodbe izhaja, da je obsojenec skupaj s soobsojenim Ž.D. neupravičeno zaradi prodaje proizvajal in neupravičeno zaradi prodaje prenašal konopljo rastlino (Cannabis Sativa L), torej substanco, ki je na podlagi 3. točke Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami razglašena za drogo, s tem ko sta od maja do septembra 2002 na parceli pri zapuščenimi kmetiji gojila 41 sadik konoplje, katero sta dne 11.9.2002 porezala in prenesla na rob gozda, kjer sta večino razrezala na manjše dele in jih spravila v 50l pvc vreče, pri tem pa ju je zalotila policija. Izrek sodbe je jasen in skladen tudi z razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe. Nanaša se na rastlino konoplje, kar je prepovedana droga glede na kemično sestavo obrazloženo v strokovnem mnenju Centra za forenzične preiskave, da so pri pregledu povprečnega vzorca ugotovili, da imajo zeleni rastlinski delci morfološke značilnosti rastline konoplja ter da vzorec vsebuje za konopljo značilne kanabioidne komponente, tudi psihoaktivno komponento tetrahidrokanabinol. Konoplja kot rastlina (Cannabis Sativa L) je navedena pod zaporedno številko 32 skupine I (priloga: razvrstitev prepovedanih drog pri Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog) in je zato količina THC v njej irelevantna. Ker je tako dne 11.9.2002 zasežena substanca prepovedana droga - Cannabis Sativa L, so neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da ne gre za mamilo.

3. Zagovornik v zahtevi navaja tudi, da iz izpodbijane pravnomočne sodbe ni razvidno, na podlagi česa je sodišče zaključilo glede količine 7000 g marihuane, iz katere je sodišče sklepalo na namen prodaje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je količina konoplje - rastline, ki sta jo obsojenca neupravičeno gojila, v pravnomočni sodbi povsem določena. Tako iz opisa dejanja izhaja, da sta obsojenca gojila 41 sadik konoplje, katere sta porezala in razrezala na manjše dele (ter spravljala v 50l pvc vreče, pri čemer ju je zalotila policija in konopljo zasegla), iz vseh sadik konoplje pa je bilo nato posušeno skupno najmanj 7000 g konoplje. Tudi iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje (stran 16) izhaja, prav tako pa tudi iz razlogov sodišča druge stopnje (stran 9), da sodišče šteje to količino konoplje (41 sadik) kot dokazano, zato so neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je podan dvom glede količine marihuane.

IV. 1. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da "ne drži obrazložitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča v zvezi s zavrnjenimi dokazi, saj mora sodišče vsaj minimalno obrazložiti razloge, zaradi katerih je zavrnilo dokazne predloge ter da je prvostopenjsko sodišče v zvezi s predlaganimi dokazi obrambe zgolj skopo in pavšalno povedalo, da so bili le ti nepotrebni in neutemeljeni, pri čemer pa tako obsojencu kot zagovorniku vse do danes niso jasni razlogi, ki so narekovali zavrnitev vseh dokaznih predlogov obrambe".

2. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje (stran 19 in 20) izhajajo dokazni predlogi, katere je sodišče zavrnilo in razlogi, iz katerih je sodišče kot nepotrebne in neutemeljene zavrnilo dokazne predloge obrambe (zagovornikov obeh obsojencev), tem razlogom pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (stran 6), ko je ocenilo, da s strani obrambe predlagani dokazi niso bili materialnopravno relevantni; nenazadnje pa tudi iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti izhaja, da je sodišče prve stopnje navedlo razloge za zavrnitev dokaznih predlogov obrambe.

3. Pravilno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, sklicujoč se na določbo 7. odstavka 364. člena ZKP, navaja, da mora sodišče v sodbi med drugim navesti, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank. To je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi storilo, zagovornik pa z navedbo, da gre za "skopo in pavšalno" obrazložitev, teh razlogov očitno ne sprejema, vendar pa zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni konkretiziral niti enega zavrnjenega dokaznega predloga, niti ni za noben zavrnjen dokazni predlog navedel, kako je ta kršitev (zavrnitev dokaznega predloga in katerega) vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, kar bi bil dolžan storiti glede na določbo 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, da bi Vrhovno sodišče takšno kršitev postopka lahko preizkusilo.

V. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je uveljavljala zahteva za varstvo zakonitosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

VI. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: Ker je obsojenec brez premoženja in brez sredstev za preživljanje, ga je sodišče oprostilo plačila stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom.