Jedro

Tožnik ni upravičen do škode, v smislu zakonskih zamudnih obresti, ki bi mu nastala zaradi toženkine zamude pri izpolnitvi denacionalizacijske odločbe, tj. izročitvi obveznic oz. izpolnitvi zapadlih kuponov iz amortizacijskega načrta.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišče prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu (vsebovan v I. in III. točki izreka).

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati 375,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 8.518,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). V II. točki izreka je zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več (12.120,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2016). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 961,29 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (III. točka izreka).1

2. Zoper I. točko izreka sodbe in odločitev o pravdnih stroških se smiselno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka) in kot pritožbena razloga iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava in zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, vključno s stroškovno posledico, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi sodno takso za pritožbo kot strošek pritožbenega postopka.

Sodišče ni upoštevalo njenega ugovora, da obveznost po upravni odločbi ni denarna, zato ne ustreza uporaba 371. člena oz. 378. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti v primeru zamude s plačilom denarne obveznosti. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da je zahtevek za več kot tri leta pred vložitvijo tožbe zastaran.

Napačno je stališče sodišča, da je obveznost denarna zato, ker gre za določeno vrednost v denarju. Po denacionalizacijski odločbi je bila toženka dolžna izročiti obveznice in ne denar. Navedeno bi sodišče moralo upoštevati, saj se toženki očita, da ni pravočasno izpolnila obveznosti iz upravne odločbe in ne iz izročenih obveznic. To izhaja tudi iz tožbenih navedb. Sodišče bi moralo raziskati, kdaj je obveznost nastala, do kdaj jo je bilo treba izpolniti in ali je izpolnila z zamudo.

Toženka opisuje značilnosti obveznice v smislu dolžniškega vrednostnega papirja. Izpostavlja, da so relevantni predpisi: Zakon o trgu finančnih instrumentov, Zakon o Slovenskem odškodninskem skladu, Uredba o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad, sklepi Vlade RS o izdaji obveznic Slovenske odškodninske družbe in Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih. Zakon o Slovenskem odškodninskem skladu v 6. členu določa, da toženka izpolni obveznost z izročitvijo obveznic upravičencem in zagotovi pogoje za kotizacijo obveznic na borzi vrednostnih papirjev (7. člen). Izpostavlja še 3., 4. in 10. člen navedene uredbe, kjer je določeno, da se obveznice izročijo s preknjižbo. Obveznost je za toženko tako nastala s preknjižbo, ki je bila opravljena 10. 3. 2016. Toženka je denarno obveznost iz takrat že zapadlih kuponov plačala tožniku še istega dne in ni bila v zamudi. Omenja še sklep Vlade, ki je pravni vir in bi ga sodišče moralo upoštevati poleg zakonov. V sklepu je podan amortizacijski načrt poplačila obveznice (ne odločbe), zastaranje, jamčevanje itd. Podredno dodaja, da so zamudne obresti za tri leta pred vložitvijo tožbe zastarane. Zoper odločbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 242/2014 je toženka vložila ustavno pritožbo, ki še ni rešena. V tej odločbi je sprejeto stališče, da ne gre za klasično odškodnino, ampak za posebno odškodovanje. Stališče, da v denacionalizaciji ni možna uporaba splošnih predpisov, je napačno. Ni razumnega razloga za različno obravnavanje civilnih sodb in denacionalizacijskih odločb. Enako velja za obresti. Zastaranje je določeno v sklepih vlade o izdaji posameznih serij obveznic. Konkretno 5. in 12. člen sklepa o sedmi izdaji. Ta ureditev je skladna s splošnimi obligacijskimi predpisi in ureditvijo vrednostnih papirjev.

Hkrati so obresti previsoke/napačne. Upoštevan je datum 10. 3. 2016, ko je toženka svojo obveznost že izpolnila. Torej bi kot čas zamude sodišče lahko štelo le do 9. 3. 2016. 3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in zavrnil pritožbene navedbe ter priglasil stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik ni upravičen do škode v smislu zakonskih zamudnih obresti, ki bi mu nastala zaradi toženkine zamude pri izpolnitvi denacionalizacijske odločbe, tj. izročitvi obveznic oz. izpolnitvi zapadlih kuponov iz amortizacijskega načrta.

6. Odškodnina iz denacionalizacijske odločbe v obliki izročitve obveznic je posebna vrsta oškodovanja, kjer tovrstne zakonske zamudne obresti niso (bile) predvidene. Drži tudi, da je obveznica sama po sebi (vključno s kuponi in njeno izročitvijo) dolžniški vrednostni papir, ki s tega vidika ne predstavlja denarne terjatve, zato zamuda pri njeni izročitvi nima za posledico teka zakonskih zamudnih obresti iz 378. člena OZ.

Dosedanji potek zadeve

7. Tožnik, kot pravni naslednik, v obravnavani zadevi zahteva odškodnino, ki je povezana z izpeljanim denacionalizacijskim postopkom. Škoda se odraža v toženkini dolžnosti plačila zakonskih zamudnih obresti, in sicer od zapadlih kuponov obveznic v skladu z amortizacijskim načrtom. Trdi, da mu je v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti kuponov nastala škoda, zaradi nemožnosti uporabe denarja za čas med julijem 2011 in marcem 2016. 8. Tožnik je julija 2011, po dalj časa trajajočem zapuščinskem postopku, od toženke (oz. njene pravne prednice) zahteval izpolnitev pravnomočne denacionalizacijske odločbe, ki jo je leta 1999 izdala Upravna enota X. V njej je bilo odločeno, da upravičencu pripada odškodnina v obveznicah toženke. Slednja je izvršitev odločbe zavrnila iz razloga, ker je menila, da je potekel desetletni zastaralni rok, ki velja za uveljavitev judikatne terjatve. Dediči so nato predlagali izvršbo, ki je bila dovoljena s sklepom o izvršbi. Toženka je nato vložila tožbo na upravno sodišče in zahtevala odpravo sklepa o izvršbi. Ta postopek se je končal s sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 242/2014, v katerem je bilo sprejeto stališče, da terjatev ni zastarala. Posledično je toženka tožniku s preknjižbo pri Klirinško depotni družbi izročila obveznice in marca oz. junija 2016 nakazala zneske iz zapadlih kuponov.

Narava zahtevka

9. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da gre, in to ne glede na dejstvo, da tožnik sicer vtožuje odškodnino, vsebinsko v vsakem primeru za isto vprašanje, tj. ali je tožnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti, kot posledica toženkine zamude pri izročitvi obveznic oz. zapadlih kuponov. Tožnik namreč z zakonskimi zamudnimi obrestmi vsebinsko enači škodo, ki je eden izmed štirih elementov odškodninske odgovornosti (131. člen OZ). Ni dvoma, da če tožnik ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti, tudi ni izkazan obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti (tj. škode). Vtoževana škoda je namreč glede na tožnikove trditve eksistencialno vezana na z njegove strani vnaprej izrecno in izključno opredeljeno pojavno obliko - zakonske zamudne obresti, tako glede nastanka, obsega, kot tudi višine.

10. S tega vidika je distinkcija med zakonskimi zamudnimi obrestmi in vtoževano škodo (le) navidezna, napačna pa bi bila tudi uporaba prostega preudarka iz 216. člena ZPP. Iz tožnikovih trditev in dokazov je razvidno, da vtožuje zakonske zamudne obresti od zapadlosti posamičnih kuponov (tabela izračunanih obresti iz priloge A8). Enako je razvidno tudi iz konteksta obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje tožniku delno ugodilo na način, da je izračunalo tek in obseg zakonskih zamudnih obresti z uporabo aplikacije na spletni strani Vrhovnega sodišča RS, in sicer od zapadlih kuponov obveznic, medtem ko je treba (oz. mogoče) druge predpostavke odškodninske odgovornosti le posredno izluščiti iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

Zakonske zamudne obresti pri denacionalizaciji

11. Kot je bilo v sodni praksi že večkrat poudarjeno, tudi v tej zadevi aktualni sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 242/2014,2 je treba imeti pred očmi zasnovo in naravo denacionalizacijskega prava, katerega smoter je v popravi krivic, storjenih v preteklosti, zato je bila zavestno omejena tudi dopustnost uporabe splošnih odškodninskih predpisov, ki jih je treba umeščati v sistem denacionalizacije (6. člen ZDen). Da zakonske zamudne obresti niso bile predvidene kot posledica zamude pri izročitvi obveznic oz. zapadlih kuponov, je razvidno iz zasnove in sistemske ureditve pravnega statusa te vrste odškodnine. ZDen določa tudi druge odločilne lastnosti obveznic in postopek izplačevanja odškodnin v tej obliki. Pri tem vzpostavlja fiksno obrestovanje s 6 % obrestno mero oz. v določenih primerih obrestovanje iz sedmega odstavka 44. člena ZDen. Fiksna obrestna mera med strankama ni bila sporna in je razvidna tudi iz amortizacijskega načrta. Prav tako ZDen opredeljuje vire in zbiranje sredstev pri skladu (toženki), kar je sicer prepuščeno drugemu zakonu.

12. Da bi šle upravičencu v primeru zamude še zakonske zamudne obresti, ni določeno nikjer. Ne v ZDen in ne v podzakonskih predpisih.3 Celo obratno. Zamude pri dolgotrajnih denacionalizacijskih postopkih so bile že vnaprej predvidene, saj so nekatere odločbe o odškodninah postale pravnomočne še preden jih je bilo mogoče izvršiti, zato ni mogoče zaključiti, da gre za položaj pri zamudah, ki tedaj ni bil predvidljiv.4 Razvidno je, da je zakonodajalec določno opredelil način izplačevanja odškodnin v obliki vrednostnih papirjev (npr. s pretvorbo valut, fiksno obrestno mero itd.), posledično pa ni pravne podlage še za dodatno - obligacijskopravno - obrestovanje z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob uporabi 6. člena ZDen.

Glede (ne)denarne terjatve

13. Utemeljen je pritožbeni očitek toženke, da pri zamudi z izročitvijo obveznic (oz. kuponov) ne gre za denarno terjatev, od katere bi (lahko) tekle zakonske zamudne obresti po splošnih obligacijskih pravilih. O tem se je izrecno že izreklo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 236/2006,5 kjer je pojasnjeno, da je sistem izplačevanja odškodnin denacionalizacijskim upravičencem urejen celovito, ZDen pa kot specialni predpis ne določa, da zavezancu za primer zamude pri izročitvi obveznic pripadajo zakonske zamudne obresti. To pomeni, da do njih ni upravičen in ne, da mu jih je treba prisoditi po splošnih obligacijskih predpisih, ki dolžnost plačila zamudnih obresti določajo le kot sankcijo za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti (prvi odstavek 378. člena OZ). Odškodnina se namreč poravnava v obveznicah in ne v denarju. Če bi zakonodajalec nameraval v nasprotju z navedenim priznati pravico do zamudnih obresti tudi od odškodnine, plačljive v obveznicah, bi to moral izrecno predpisati in določiti način njihovega ugotavljanja oziroma obračunavanja (npr. od katere osnove ipd.). Obveznice se izročajo s preknjižbo na račun prejemnika pri Klirinško depotni družbi, šele tedaj pa nastanejo tudi medsebojne pravice in obveznosti, vezane na izročene vrednostne papirje.

14. S tega vidika na zaključek ne vpliva dejstvo, ali gre za zakonske zamudne obresti od izročitve obveznice ali od njenih že zapadlih kuponov. Kuponska obveznica je dolžniški vrednostni papir, ki ima v tej zadevi opredeljen polletni kupon ter svojo zapadlost. Vrednost kupona po vsebini predstavlja znesek obresti, ki se ga na vnaprej določeno periodo (pol leta) izplača imetniku obveznice, tj. v skladu z amortizacijskim načrtom. Kupon je tako eksistencialno vezan na obveznico (in njeno izročitev) in ne na pravnomočno odločbo upravnega organa. Po splošnih pravilih obligacijskega prava pa tudi ni dopustno obrestovanje že zapadlih in neplačanih obresti, kar je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje.

15. Tudi ni pravilno izenačevati nedenarnih obveznosti z denarnimi zgolj zato, ker so, kot sicer velja za vsako premoženje, bolj ali manj (ne)posredno lahko izražene (določljive) tudi v denarju oz. denarni terjatvi (npr. ob unovčenju na trgu, itd.). Da dediči upravičenca niso bili upravičeni do zakonskih zamudnih obresti na podlagi denacionalizacijske odločbe, navsezadnje izhaja tudi iz samega sklepa o dovolitvi izvršbe, v katerem zakonske zamudne obresti niso bile določene. Sankcijo je predstavljala zgolj denarna kazen, v smislu njene kazenske prisile, za primer, da toženka sklepa ne bi prostovoljno izvršila. Zato ne držijo očitki tožnika, da bi sicer lahko toženka v nedogled zavlačevala. Tudi nedenarne obveznosti je mogoče tako ali drugače (prisilno) izterjati oz. izvršiti. Očitno je bila tožnikova izterjava denacionalizacijske odškodnine tudi za tožnika vsebinsko negotova, glede na njegove trditve, da sicer postopek, ki se je končal s sodbo X Ips 242/2014, ni imel nobene zveze s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji.

16. Izpostaviti je treba, da je osrednji cilj odškodninskega prava v restituciji, tj. vzpostavitvi prejšnjega stanja. To pomeni, da bi moral biti tožnik v obravnavani zadevi s potencialno odškodnino odškodovan na način, da bi bil v enakem položaju kot pred zatrjevano toženkino zamudo z izročitvijo obveznic oz. zapadlih kuponov. Nominalno gledano pa je tožnik prejel iz vrednostnih papirjev pričakovan denarni znesek (skladen tudi z amortizacijskim načrtom), kot bi ga za tedaj zapadle obveznosti moral pred zamudo,6 s tega vidika pa njegov pravni položaj sam po sebi ni bil drugačen (škodljiv), denacionalizacijska odločba pa je bila izvršena.7

17. Hkrati je treba upoštevati, da je relevanten cilj zakonskih zamudnih obresti v sankciji za zamudo in ne v restituciji škode (nezmožnost uporabe denarja). Zakonske zamudne obresti silijo dolžnika, naj denarno terjatev vendarle poravna. S tega vidika pa ne more biti utemeljena „škoda“, ki je zasnovana na kaznovalnem principu in že po svoji naravi ne restituira tožnikovega položaja s tem, ko v določenem obsegu zgolj sankcionira ravnanje toženke. Sicer ni dvoma, da imajo lahko tudi zakonske zamudne obresti, poleg preventivne (sankcijske), tudi funkcijo nadomestila za uporabo denarja. Vendar, kot že pojasnjeno, za takšno situacijo niso (bile) predvidene, v vsakem primeru pa so vezane na zamudo z izplačilom denarne obveznosti (kar izročitev obveznic ni). Iz tožnikovih trditev pa tudi ni razvidno, kolikšen del zakonskih zamudnih obresti bi odpadel na nezmožnost uporabe denarja.8

18. Pritožbeno sodišče sicer poudarja, da ni dvoma, da bi tožnik na hipotetični ravni (lahko) bil upravičen do (kakšne) druge škode, ki bi mu nastala zaradi toženkine zamude. Škoda bi se morda lahko pokazala kot razvrednotena vrednost denarnih sredstev v smislu kupne moči izplačanega denarja, ki se v časovni dimenziji spreminja, kar je mogoče sanirati z uporabo indeksov življenjskih potrebščin v smislu ustrezne (re)valorizacije. Enako velja glede potencialnih depozitnih obresti, za primer, da bi tožnik tedaj nameraval denar naložiti v finančne institucije (banke, skladi itd.) z vidika nameravane obrestne investicije. Ali pa katerakoli druga škoda, ki bi tožniku nastala v vzročni zvezi s toženkino zamudo (morda nepovratno izgubljena nakupna opcija itd.). Vendar o tem ni podal ne trditev in ne dokazov.

19. Ne gre pa mu škoda, ki bi bila odraz zakonskih zamudnih obresti, saj do slednjih tožnik ni (bil) upravičen; ne v smislu pravnega položaja odškodnin po denacionalizaciji, kot tudi ne v smislu zamude z izplačilom denarnih terjatev po splošnih pravilih in obligacijskega prava.

Sklep

20. Pritožbeno sodišče je zaradi napačne uporabe materialnega prava spremenilo I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe na način, da je v obsegu izpodbijanega ugodilnega dela in akcesorne stroškovne odločitve zavrnilo tožbeni zahtevek (5. alineja 358. člena ZPP).

21. Toženka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka in nositi svoje. Toženka je za vloženo pritožbo priglasila strošek plačane sodne takse v znesku 375,00 EUR, ki ga je tožnik toženki dolžan plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena, v zvezi z drugim odstavkom 165. člena in drugim odstavkom 313. člena ZPP).

1 Iz izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da je prišlo pri številčenju točk do očitne pomote. Odločba o stroških bi morala biti glede na vrstni red predhodnih točk izreka označena s številko III. Pritožbeno sodišče zato šteje, da je odločba o stroških III. točka izreka izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj 14. in 15. točko obrazložitve: „(...) Ureditev instituta denacionalizacije z ZDen je torej celovita in utemeljena na pojasnjenem namenu zakona ter iz tega izvirajoče posebne narave tega instituta. V skladu s tem je skladno s prvim odstavkom 6. člena ZDen bistveno omejena dopustnost uporabe splošnih premoženjskih oziroma odškodninskih predpisov. Denacionalizacija (drugače kot splošna obligacijska razmerja) ni zasnovana na dispozitivnih normah, ampak na normah prisilnega značaja (ius cogens).“ 3 Primerjaj s sklepom pritožbenega sodišča I Cp 3076/2009: „Kadar pa sodišče prizna upravičencu odškodnino v obliki obveznic SOD in se obveznice izročajo na podlagi odločbe, ki je postala pravnomočna po 1. 7. 1996 (po datumu, ki je določen za začetek obrestovanja glavnice), pa je osnova za izračun enaka odškodnini, na katero se glasi odločba (2. odstavek 12. člena Uredbe). Za take primere je torej obrestovanje obveznic urejeno v 45. člen ZDen (po 6 % z zakonom določeni obrestni meri).“ 4 Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-144/97. 5 Zadevi sta primerljivi predvsem z vidika materialnopravnega vprašanja, ki se glasi, ali od zamude pri izročitvi obveznic in nanje vezanih kuponov tečejo zakonske zamudne obresti, česar ne spreminja dejstvo, da gre sicer za drugačno dejansko stanje oz. udeležence (enako 11. točka obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča II Cp 2409/2012). 6 Pritožbeno sodišče namenoma zanemarja med strankama v pravdi odprta vprašanja, ki pa v pritožbenem postopku niso (več) relevantna, npr. glede odvajanja davka, končnega zneska po obveznicah itd. 7 Ni sporno, da je tožnik prejel obveznice in dobil plačilo 62.541,79 EUR, vključno s fiksnim obrestovanjem. 8 Npr. s podatki o obrestnih merah na denarne depozite.