Jedro

Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev oprlo na nedovoljen dokaz, saj je pri ugotavljanju obtožbenega očitka upoštevalo tudi vsebino kazenske ovadbe, ki sta jo glede obravnavanih dogodkov podala obdolženčev oče in njegova mati. Glede na to, da sta se slednja, enako kakor obdolženčeva sestra M.K., na podlagi 2.tč. 1.odst. 236.čl. ZKP odpovedali dolžnosti pričevanju zoper obdolženca, bi moralo sodišče na podlagi 2.odst. 83.čl. ZKP iz spisa izločiti tudi obvestila, ki so jih navedene osebe o obravnavanem dogodku dale policiji in sodbe na te listine ne bi smelo opreti. Ker pa je, kot že rečeno, to storilo, je sodbo oprlo na nedovoljen dokaz, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP.

Izrek

Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v N. je z izpodbijano sodbo obd. D.K. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po 1.odst. 299.čl. KZ. Po členih 50, 51 in 56 v zvezi s 3. in 1.odst. 58.čl. KZ je obtožencu izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri mu je po 1.odst. 299.čl. KZ določilo kazen osem mesecev zapora. Po 4.odst. 52.čl. KZ mu je nato upoštevaje kazen štiri mesece in petnajst dni zapora, ki je bila določena za kaznivo dejanje nasilništva po 1.odst. 299.čl. KZ v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v N. z dne 17.06.2004, ki je postala pravnomočna 29.06.2004 in v kateri je bila določena preizkusna doba dve leti in kazen šestih mesecev zapora, ki je bila določena za kaznivo dejanje nasilništva po 1.odst. 299.čl. KZ in napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po 1.odst. 303.čl. KZ v pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v N. z dne 20.10.2004, ki je postala pravnomočna 03.11.2004, v kateri je bila določena preizkusna doba treh let ter določena kazen v izpodbijani sodbi, po 2.tč. 2.odst. 47.čl. KZ določilo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora, ki se ne bo izrekla, če obdolženec v preizkusni dobi štirih let od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in bo izpolnjeval navodila, ko mu je sodišče določilo varstveno nadzorstvo, s katerim mu je odredilo zdravljenje odvisnosti od alkohola v Ambulanti za zdravljenje odvisnosti. Odločilo je dalje, da bo varstveno nadzorstvo izvrševal svetovalec, ki ga bo določilo sodišče in če obdolženec med preizkusno dobo ne bo izpolnjeval navodil ali se bo izmikal stikom s svetovalcem, bo sodišče lahko tudi preklicalo pogojno obsodbo. Na podlagi 1.odst. 95.čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je nato obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 115.883,00 SIT, po 4.odst. istega člena pa ga je oprostilo plačila povprečnine.

Zoper sodbo se zaradi odločbe o kazenski sankciji po 1.odst. 374.čl. v zvezi s 4.tč. 370.čl. ZKP pritožuje okrožna državna tožilka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izrečene pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v N. pod opr.št. K in K prekliče in obdolžencu, upoštevajoč obravnavano zadevo, izreče enotno kazen zapora v trajanju enega leta in treh mesecev, v enakem trajanju pa tudi varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodi in obdolžencu izreče kazen ter varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov v trajanju, kot je to v pritožbi predlagano.

Na mnenje višje državne tožilke so odgovorili obdolženec, s posebno vlogo pa tudi njegova starša in sestra, ki so hkrati v obravnavani zadevi oškodovanci. Obdolženec je predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne, smiselno enako pa so navajali tudi oškodovanci z utemeljitvijo, da bi obdolžencu koristilo zdravljenje odvisnosti od alkohola.

Izpodbijano sodbo je bilo potrebno razveljaviti po uradni dolžnosti.

Preizkus, katerega je sodišče druge stopnje opravilo po uradni dolžnosti v smislu 1.odst. 383.čl. ZKP, je pokazal, da je z izpodbijano sodbo podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8.tč. 1.odst. 391.čl. ZKP, ki ima za posledico razveljavitev sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev oprlo na nedovoljen dokaz, saj je pri ugotavljanju obtožbenega očitka upoštevalo tudi vsebino kazenske ovadbe, ki sta jo glede obravnavanih dogodkov podala obdolženčev oče in njegova mati. Glede na to, da sta se slednja, enako kakor obdolženčeva sestra M.K., na podlagi 2.tč. 1.odst. 236.čl. ZKP odpovedali dolžnosti pričevanju zoper obdolženca, bi moralo sodišče na podlagi 2.odst. 83.čl. ZKP iz spisa izločiti tudi obvestila, ki so jih navedene osebe o obravnavanem dogodku dale policiji in sodbe na te listine ne bi smelo opreti. Ker pa je, kot že rečeno, to storilo, je sodbo oprlo na nedovoljen dokaz, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP. Glede na to, da je ta kršitev absolutne narave, je moralo sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo na podlagi 1.odst. 392.čl. ZKP po uradni dolžnosti razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Spričo navedene procesne odločitve pa se tudi ni moglo spuščati v vsebinsko utemeljenost pritožbenih navedb okrožne državne tožilke in posledično tudi ne odgovora obdolženca na mnenje višje državne tožilke. V novem sojenju bo moralo tako sodišče najprej iz spisa izločiti kazenske ovadbe oškodovancev, ki so se odpovedali pričevanju ter nato ponovno odločiti o utemeljenosti vloženega obtožnega predloga.