Jedro

Vprašanje pravične denarne odškodnine za duševne bolečine ob smrti otroka je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Vse odločilne dejanske okoliščine v zvezi s to obliko nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo: veliko čustveno navezanost obeh staršev na takrat 20 let staro hčerko, ki je sicer študirala v M., vendar živela pri njiju, načrtovanje bodočega skupnega življenja in tudi veliko prizadetost obeh tožnikov ob hčerkini smrti. Škodo je torej glede na okoliščine v obravnavani zadevi tudi primerno individualiziralo. Zmotna je revizijska trditev, da sodišči nista ugotavljali, koliko bi znašala pravična odškodnina za to obliko nepremoženjske škode v času delnega plačila odškodnine, ko je bilo v maju 1990 izvršeno drugo plačilo.

Ocena pravične denarne odškodnine glede na razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje v znesku 600.000,00 SIT za vsakega od tožnikov in glede na razmere v času drugega plačila v maju 1990 v višini dobrih osem povprečnih plač po ugotovitvah revizijskega sodišča in po opravljeni primerjavi s prisojo odškodnin v drugih podobnih primerih nikakor ne odstopa navzgor od sodne prakse in je celo med nekoliko nižjimi prisojami odškodnin od povprečnih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju toženima strankama naložilo, da morata nerazdelno plačati tožnikoma vsakemu po 300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.1995 dalje. Presežni tožbeni zahtevek vsakega od tožnikov (torej za plačilo še 634.275,00 SIT vsakemu) je zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbi toženih strank pa je le deloma ugodilo, razveljavilo stroškovno odločitev prvega sodišča in v tem obsegu vrnilo zadevo v novo odločanje, v preostalem pa je pritožbo toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno in v še izpodbijanem prisodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da toženi stranki sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

V pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje toženi stranki uveljavljata revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizija predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek obeh tožnikov v celoti zavrne in ustrezno odloči o vseh stroških postopka. Tožena stranka opozarja, da je v pritožbi kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih uveljavljala okoliščine, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o naslednjih ugovorih: da je zahtevek obeh tožnikov za nepremoženjsko škodo zastaral; da v zvezi s sporno višino stroškov sedmine ni ugotovilo, koliko ljudi je bilo na sedmini in kolikšen je primeren izdatek za enega; da sporni stroški za nakup žalnih oblačil kar štirikrat presegajo vrednost nadpovprečno lepega in dragega spomenika; da sta s plačilom v maju 1990 tožnika dobila plačano vso odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti hčerke, ker je takrat znašala primerna odškodnina od 20.000,00 do 25.000,00 din. Kljub tem kršitvam sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe ni razveljavilo, ampak se je pavšalno sklicevalo na razloge prve sodbe, čeprav razlogov o teh odločilnih dejstvih ni bilo. V nadaljevanju revizija povzema posamezne odškodninske postavke za premoženjsko škodo, ki so po njeni presoji utemeljene le do višine skupaj 30.372,40 ATS, za nepremoženjsko škodo pa do višine 50.000,00 ATS za oba tožnika. Ker je tožena stranka plačala v decembru 1989 in v maju 1990 skupaj 87.000,00 ATS, je prišlo celo do preplačila in je terjatev tožnikov v celoti ugasnila. O tej zadnji okoliščini tudi sodišče druge stopnje nima nobenih razlogov. Materialno pravo je zmotno uporabljeno pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti hčerke tožnikov, ker bi moralo sodišče ugotavljati, kakšna je bila sodna praksa glede pravične odškodnine za to obliko škode v času izvršenih plačil, pa tudi pri prisoji odškodnine glede povrnitve stroškov za žalna oblačila, ki štirikrat presegajo izdatek za nadpovprečno drag spomenik, to pa glede na enako pritožbeno navedbo tožene stranke ob izostalem odgovoru sodišča druge stopnje tudi predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorilain Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ni pa prišlo niti do v reviziji uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pred sodiščema prve in druge stopnje. Res sodišče prve stopnje ni odgovorilo na ugovor zastaranja, vendar so bile v razlogih sodbe prve stopnje navedena vsa odločilna dejstva, ki jih je sodišče druge stopnje lahko uporabilo za presojo materialnopravnega vprašanja o utemeljenosti tega ugovora in nato tudi po presoji revizijskega sodišča ta ugovor materialnopravno pravilno zavrnilo. Ostale v pritožbi in v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa v postopku na prvi stopnji niso podane, saj je tožena stranka kljub taki opredelitvi dejansko in vsebinsko s temi trditvami uveljavljala pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nato pa iste okoliščine v nadaljnjih pritožbenih izvajanjih tudi sama opredelila prav kot pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je v celoti sprejelo odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in se zato res pretežno le sklicevalo na razloge sodišča prve stopnje, vendar s tem samo ni zagrešilo sedaj v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Sodba prve stopnje namreč te razloge, katerih pomanjkanje tožena stranka očita še v reviziji, ima, sodba druge stopnje pa te razloge v celoti sprejema in zato sodišču druge stopnje ni bilo potrebno odgovoriti na vsako od zelo obširnih pritožbenih navedb. Na nekatere od pritožbenih navedb je odgovorilo, glede drugih se je sklicevalo na pravilne in popolne razloge sodbe sodišča prve stopnje in je bilo tako ravnanje sodišča druge stopnje po ugotovitvah revizijskega sodišča skladno tudi z določbo prvega odstavka 375. člena ZPP.

Koliko ljudi je bilo na sedmini, je dejansko vprašanje, ki za odločitev o primernosti teh stroškov v obravnavani zadevi niti ni odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje je na podlagi računa in dodatnega zaslišanja tožnika o utemeljenosti višine teh stroškov navedlo obširne razloge na polovici 3. strani sodbe, opravilo pa je tudi preračun cen na dan izdaje sodbe in zaključilo, da stroški okoli 60.000,00 SIT tudi glede na razmere v času sojenja ne bi bili pretirani. Sodišče druge stopnje je take ugotovitve in razloge v celoti sprejelo, zato so drugačne revizijske trditve in stališča zmotni.

Tudi vprašanje, koliko žalnih oblačil so oba tožnika in njuna hči kupili ob smrti hčerke oziroma sestre, je vprašanje dejanske narave. O odločilnih dejstvih v zvezi s to obliko premoženjske škode je sodišče prve stopnje navedlo obširne razloge na približno zadnji tretjini 3. strani sodbe in med drugim poudarilo, da računa za ene škornje ni priznalo, cene za ostalo obutev in obleko pa je znižalo na polovico, da gre za žalna oblačila tudi sestre in ne le staršev umrle S. V., da je bil nakup opravljen v zimskem času (hči je umrla 29.10.1987, torej na začetku zimske sezone), oblačila za to obdobje pa so debelejša oziroma toplejša in zato dražja, nato pa zaključilo, da znašajo primerni stroški iz tega naslova 10.936,00 ATS. Sodišče druge stopnje je take dejanske ugotovitve in zaključek o primerni višini v celoti sprejelo. Na pritožbeno primerjavo s stroški spomenika mu ni bilo potrebno posebej odgovarjati, saj je ta povsem neprimerna, ker gre za različne oblike premoženjske škode (kot je toženi stranki pritožbeno sodišče že enkrat odgovorilo v prvem razveljavitvenem sklepu), pri čemer je tožena stranka neutemeljeno poudarjala višino 5.500,00 ATS kot stroške za nadpovprečno lep spomenik, saj je sama omenjeni znesek ponudila kot stroške za povprečen spomenik.

Vse doslej povedano pomeni, da tožena stranka tudi v reviziji kljub drugačni opredelitvi pri stroških za sedmino in za črnino dejansko skuša uveljavljati na revizijski stopnji glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Neutemeljen je revizijski očitek, da nobeno od nižjih sodišč ni odgovorilo na ugovore tožene stranke, da je z drugim plačilom v maju 1990 terjatev tožeče stranke za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi polnega plačila v celoti ugasnila, zaradi česar naj bi obe sodišči storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v zadnjem odstavku na 5. strani sodbe ugotovilo, da je bila takrat plačana le približno polovica pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti otroka, kar vsebuje ugotovitev, da nepremoženjska škoda še ni bila v celoti plačana, sodišče druge stopnje pa je v prvem odstavku na 4. strani odločbe take ugotovitve potrdilo in poudarilo, da je pravilno odločeno o višini preostalega še neplačanega dela odškodnine iz tega naslova.

Vprašanje pravične denarne odškodnine za duševne bolečine ob smrti otroka je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Vse odločilne dejanske okoliščine v zvezi s to obliko nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo: veliko čustveno navezanost obeh staršev na takrat 20 let staro hčerko, ki je sicer študirala v M., vendar živela pri njiju, načrtovanje bodočega skupnega življenja in tudi veliko prizadetost obeh tožnikov ob hčerkini smrti. Škodo je torej glede na okoliščine v obravnavani zadevi tudi primerno individualiziralo. Zmotna je revizijska trditev, da sodišči nista ugotavljali, koliko bi znašala pravična odškodnina za to obliko nepremoženjske škode v času delnega plačila odškodnine, ko je bilo v maju 1990 izvršeno drugo plačilo. Sodišče prve stopnje je izrečno omenilo kot primerjavo sodbo Vrhovnega sodišča RS pod opr. št. II Ips 105/91, ki je odločala o višini pravične odškodnine ženi za duševne bolečine ob smrti moža, in sicer glede na razmere v času izdaje sodbe prve stopnje, to je (tudi) v maju 1990. Prisojena je bila odškodnina v višini 60.000,00 din, kar je glede na v sodbi prve stopnje v tej pravdni zadevi vsebovani podatek o višini povprečne plače 5.376,00 takratnih din v maju 1990 predstavljalo 11,16 povprečnih plač. Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi kot pravično odškodnino štelo (tako glede na razmere v maju 1990 kot v času sojenja na prvi stopnji) vrednost približno 8,78 povprečnih plač, torej slabe tri plače manj kot v primerjalni zadevi, ko je res šlo za duševne bolečine žene ob izgubi moža. Zaradi specifičnosti obravnavane zadeve, ko sta bili obe izplačili za premoženjsko in del nepremoženjske škode izvršeni v ATS, je opravilo tudi preračun glede na uradne tečaje ATS v primerjavi z domačo valuto in prišlo do približno enakega rezultata, torej zaključka, da je po odbitju 38.421,40 ATS za premoženjsko škodo razlika 48.578,60 ATS (do skupnega zneska 87.000,00 ATS) predstavljala plačilo približno polovice pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti hčerke za oba tožnika oziroma 24.289,30 ATS za enega, kar je predstavljalo 4,5 povprečne plače za enega. Na take ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih v celoti sprejema tudi sodišče druge stopnje, revizijsko sodišče nima nobenih pomislekov in tudi ne v omenjeni primerjalni izračun glede na povprečne plače in tečaj ATS v primerjavi z domačo valuto. Uporaba podatka o višini povprečne plače v Republiki Sloveniji za december 1994 (namesto za marec 1995) je v korist tožene stranke. Ocena pravične denarne odškodnine glede na razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje v znesku 600.000,00 SIT za vsakega od tožnikov in glede na razmere v času drugega plačila v maju 1990 v višini dobrih osem povprečnih plač po ugotovitvah revizijskega sodišča in po opravljeni primerjavi s prisojo odškodnin v drugih podobnih primerih nikakor ne odstopa navzgor od sodne prakse in je celo med nekoliko nižjimi prisojami odškodnin od povprečnih. Zato revizija neutemeljeno očita nižjima sodiščema, da sta s prisojo še 300.000,00 SIT odškodnine vsakemu od tožnikov oziroma z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke zmotno uporabili materialnopravno določbo iz prvega odstavka 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Ker uradno upoštevni in v reviziji uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo tožene stranke na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrnilo. Odločitev o priglašenih revizijskih stroških tožene stranke je vsebovana v zavrnilnem delu te revizijske odločbe.