Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je zakonita, ker je tožena stranka dokazala, da je prenehala potreba po tožnikovem delu zaradi ukinitve njegove delovnega mesta (ker so proizvodi, ki jih je izdeloval, ostajali neprodani) in ker je bilo s strani Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovljeno, da tožena stranka za tožnika (invalida III. kategorije) nima na voljo ustreznega dela oz. delovnega mesta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 5. 2009 iz poslovnega razloga nezakonita in da tožniku pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje z iztekom odpovednega roka dne 7. 5. 2011, temveč z vsemi pravicami in dolžnostmi traja in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem vpisati delovno dobo v delovno knjižico, obračunati bruto plače v višini določeni s pogodbo o zaposlitvi ter po odvodu davkov in prispevkov tožniku plačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamične plače v plačilo do plačila ter obračunati bruto regres za letni dopust v znesku 750,00 EUR, v roku osem dni ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v roku osem dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno štelo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ukinila delovno mesto ključavničar - monter z omejitvami, ker aparatov na zalogo ni več izdelovala in je zato prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 5. 2009. Prav tako je sodišče napačno zaključilo, da tožena stranka tožniku iz poslovnega razloga utemeljeno ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi kot je to ocenila tudi komisija. Zaključek sodišča prve stopnje temelji na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, v posledici česar je tudi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je namreč pri svoji odločitvi sprejelo trditev tožene stranke, da je tožnik zaradi omejitev, ki jih je imel pri svojem delu, izdeloval le aparate, ki so se delali na zalogo ter da so njegove omejitve otežkočale oziroma upočasnile delovni proces. Iz opisa in poteka dela, ki ga je predložila v spis tožena stranka in je sestavni del delovne dokumentacije, ki jo je tožena stranka posredovala ZPIZ, Območni enoti ... dne 4. 5. 2009 je razvidno, da ključavničar – monter z omejitvami opravlja naslednja dela: priprava pločevine za razrez, razrez pločevine na strojnih škarjah, strojno krivljenje pločevine, brušenje robov, izvajanje postopkov varjenja, spajkanje, brušenje zvarov, po potrebi vrtanje izvrtin, vrezovanje navojev, montaža aparatov s tehnologijo pakiranja aparata, opravljanje drugih del po navodil vodje proizvodnje. Izvzeto je delo lepljenja, oblaganja izolacije in čiščenja aparata, ki ga opravljajo drugi delavci v prostoru. Tudi iz opisa del v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 5. 2009 je razviden obseg del, ki jih je tožnik dolžan opravljati in sicer pregled načrtov, razrez materiala, krivljenje pločevine, varjenje in sestavljanje aparata z naslednjimi omejitvami: brez oblaganja izolacije, brez lepljenja, brez čiščenja in brez uporabe dražečih in škodljivih snovi za kožo, razstavitev delov, celoten pregled aparata, pakiranje in druga dela po navodilih oziroma odredbi nadrejenih, ki niso v nasprotju z omejitvami. Iz obeh opisov izhaja, da tožnikove omejitve veljajo za oblaganje izolacije in lepljenje, lahko pa opravlja brušenje in varjenje, medtem ko čiščenje ne spada med dela, ki ga opravljajo monterji. Čiščenje opravi delavec, ki je zadolžen za barvanje aparatov, zato je pričanje priče A.A., ki ga je sodišče v celoti sprejelo, v nasprotju z listinskimi dokazi, to je delovno dokumentacijo, ki jo je tožena stranka sama posredovala ZPIZ-u in tudi pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 5. 2009. Sodišče je njegovo izpovedbo sprejelo povsem nekritično, pri oceni verodostojnosti njegovega pričanja pa ni upoštevalo, da je priča še vedno zaposlena pri toženi stranki. Netočne so trditve tožene stranke, da je zaradi omejitev, ki jih je imel tožnik, prihajalo do zastojev v proizvodnji. Trditve so v nasprotju z izpovedbo tožnika v njegovem dodatnem zaslišanju na obravnavi dne 3. 4. 2012. Tožena stranka se je pri dokazovanju utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklicevala na upočasnitev delovnega procesa, saj je vsaka minuta pri izdelavi aparati pomembna. Logično in sprejemljivo je, da mora delovni proces potekati nemoteno, vendar pa prestavitev aparatov zaradi izdelave izolacije ne pomeni takšne izgube časa, ki bi predstavljala motnjo v delovnem procesu. Tožnik je v svojem dodatnem zaslišanju pojasnil, da se za izdelavo manjšega aparata porabi tri do štiri dni, za izolacijo pa se porabi približno ena ura, za izdelavo večjega aparata je potrebno 14 dni in tudi več tednov in se za izolacijo porabi približno osem ur, kar je zanemarljivo v primerjavi s časom, ki je potreben za izdelavo celotnega aparata. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča, da je bil tožnik v času, ko so na aparatu delali drugi delavci, brez dela. Med izpovedbami prič A.B., A.C. in A.A. na eni strani ter izpovedbo tožnika na drugi strani obstojijo nasprotja in sodišče se do teh nasprotij ni opredelilo, zaradi česar sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožena stranka je predvsem ukinila delovno mesto ključavničar – monter z omejitvami, ker se je tožnik že ob ugotovitvi njegove invalidnosti dalje, zaradi neustreznega delovnega mesta večkrat obrnil na ZPIZ, na predstavnike Sindikata ... ter ustrezne inšpekcijske službe. Tožnik se je včlanil tudi v sindikat in članstvo v sindikatu je bilo za toženo stranko moteče. Tožena stranka je tožnika šikanirala in vrh šikaniranja je bil dosežen v oktobru 2010, ko je tožena stranka tožnika poslala domov, ker naj ne bi bilo zanj dela. Pri toženi stranki so v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi še vedno obstajale potrebe po opravljanju del, ki jih lahko opravlja tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 5. 2009, zato je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da ne drži očitek tožnika, da sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev predvsem glede trditev tožnika, da je šlo v obravnavanem primeru za navidezni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V sodbi je jasno in nedvomno ugotovljeno, da odpovedni razlog ni navidezen, ampak resničen in v celoti utemeljen. Na odločitev tožene stranke ni vplivalo posredovanje tožnika pri posameznih institucijah, saj je to delavčeva legitimna pravica in tudi nobena izmed institucij, pri katerih je posredoval tožnik v zvezi z zatrjevanimi nepravilnosti, le-teh ni odkrila in tako tudi v teoriji ni imela tožena stranka nobenih razlogov za ukrepanje zoper tožnika. Tožena stranka je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, ki jih je tožnik uveljavljal s pritožbo, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo smiselno očitane kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče v celoti preizkusiti, sodba vsebuje tudi razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju. Takšnega nasprotja ni med ugotovitvijo sodišča prve stopnje o obstoju ekonomskega oziroma poslovnega razloga in zaključkom sodišča, da se je delovni proces podaljšal zaradi tožnikovih omejitev pri delu, predvsem zaradi tega, ker so morali namesto njega drugi delavci opravljati dela lepljenja, oblagati izolacijo in čiščenje aparatov, ker jih tožnik zaradi omejitev po odločbi ZPIZ ni smel opravljati. Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v skladu s 1. alineo 1. odstavka 88. člena ZDR opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Gre za konkretno delo, ki ga po pogodbi o zaposlitvi opravlja določen delavec. Poslovni razlog je bil podan s tem, ko je tožena stranka zaradi racionalizacije poslovanja (aparati, ki jih je izdeloval tožnik so ostajali na zalogi, ker jih tožena stranka ni mogla prodati) ukinila delovno mesto ključavničar – monter z omejitvami. Kako bo delodajalec spremenil organizacijo in način dela, pa je izključno njegova odločitev.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v 1. odstavku 116. člena določa, da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004, 72/2005) v 1. odstavku določa, da delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti I. in II. kategorije ali iz poslovnega razloga, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom oziroma predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu. Če delodajalec invalidu utemeljeno ne more ponuditi pogodbe o zaposlitvi na primernem delovnem mestu oziroma na ustreznem delovnem mestu, v skladu s 1. odstavkom 40. člena ZZRZI, o čemer odloči Komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi (4. odstavek 40. člena ZZRZI).

Iz ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik invalid III. kategorije (odločba ZPIZ z dne 3. 12. 2007) in da mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, brez izpostavljenosti dražečim in škodljivim snovem; da je tožena stranka dne 31. 3. 2009 spremenila Akt o sistemizaciji delovnih mest tako, da je dodala novo delovno mesto ključavničar – monter z omejitvami in za to to delovno mesto s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi dne 7. 5. 2009. Dne 30. 11. 2010 pa je nato tožena stranka spremenila Akt o sistemizaciji delovnih mest in ukinila delovno mesto ključavničar – monter z omejitvami ter podala Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi predlog za podajo mnenja, v katerem je obrazložila poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Komisija je dne 17. 2. 2011 podala mnenje, da tožena stranka tožniku iz poslovnega razloga utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku dne 3. 3. 2011 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, torej iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR in ne zaradi nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Pravilno je tudi zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je tožena stranka dne 30. 11. 2010 ukinila delovno mesto ključavničar – monter z omejitvami s spremembo Akta o sistemizaciji delovnih mest. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da tožena stranka ni dokazala smotrnosti ukinitve delovnega mesta ključavničar – monter z omejitvami in da bi lahko tožena stranka, ob primernejši organizaciji dela, ohranila delovno mesto tožnika, saj je organizacija delovnega procesa predvsem v pristojnosti delodajalca. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi opr. št. VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2008 in VIII Ips 246/2007 z dne 8. 4. 2008 sprejelo stališče, da mora delodajalec dokazati, da obstojijo ekonomski, tehnološki, strukturni in podobni razlogi za prenehanje potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da so ti razlogi resnični in ne le navidezni. Ni pa delodajalcu potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ter dokazovati njihove potrebnosti. To pomeni, da je za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno, da je zaradi navedenih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo ali način dela tudi tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo odda zunanjim izvajalcem.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da je sodišče izpodbijano odločitev sprejelo upoštevajoč le trditev tožene stranke, da je tožnik zaradi omejitev, ki jih je imel pri svojem delu, izdeloval le aparate, ki so se delali na zalogo ter da so njegove omejitve otežkočale oziroma upočasnile proizvodni proces. Sodišče prve stopnje je pri sprejemu izpodbijane sodbe upoštevalo vse okoliščine, ki so za to pomembne in jih tudi ustrezno ter argumentirano obrazložilo. Tožena stranka je dokazala, da je do prenehanja potreb po delu tožnika prišlo zaradi ukinitve delovnega mesta, na katerem je bil tožnik zaposlen. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo pa je organizacija dela v pristojnosti delodajalca.

Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da glede na to, da je tožena stranka dokazala utemeljen odpovedni razlog, so neutemeljene tožnikove trditve, da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi izključno kot povračilni ukrep, ker se je tožnik zaradi neustreznega delovnega mesta večkrat obrnil na ZPIZ, na predstavnike Sindikata SKEI ter je o tem obvestil tudi inšpekcijske službe.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).