25. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 12. oktobra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 412/2006 z dne 23. 8. 2006 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 519/2006 z dne 24. 7. 2006 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Zoper pritožnika teče pred Okrožnim sodiščem v Kopru kazenski postopek zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in petem odstavku 311. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ)[1]. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper pravnomočna sklepa, s katerima je bil po vložitvi obtožbe zoper njega tretjič podaljšan pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP).

2.Pritožnik zatrjuje kršitve 19. in 20. člena Ustave. Navaja, da so sodišča s podaljšanjem pripora kršila načelo sorazmernosti, saj naj pripor ne bi bil neogibno potreben za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka. Po mnenju pritožnika bi sodišča enak učinek lahko dosegla že z odreditvijo hišnega pripora. Načelo sorazmernosti naj bi bilo kršeno tudi zato, ker naj bi pripor trajal predolgo. Pritožnik navaja, da je v priporu že deset mesecev, pri čemer naj ne bi obstajala dejstva in okoliščine, ki bi tako dolgo trajanje upravičevala. Meni, da glede na očitano kriminalno dejavnost in presojo njene utemeljenosti ni pričakovati, da bo obsojen na daljšo zaporno kazen, kot je bil čas, ki ga je že prebil v priporu. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijana sklepa odpravi oziroma podrejeno razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

B.

3.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za ustavno dopustnost posega v osebno svobodo posameznika. V odločbi št. Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 (OdlUS V, 190) je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da prvi odstavek 23. člena Ustave vsebinsko zajema tudi trajanje pripora. V odločbi št. Up-123/95 z dne 6. 10. 1997 (OdlUS IV, 135) pa je Ustavno sodišče že presojalo razlago petega odstavka 207. člena ZKP z vidika morebitne kršitve 23. člena v povezavi z 19. členom Ustave. Na navedene odločitve se Ustavno sodišče sklicuje tudi v tej zadevi.

4.Pritožnik najprej zatrjuje, da sorazmernost posega v pravico do osebne svobode ni podana, ker pripor ni neogibno potreben za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka. Očitek pritožnika ni utemeljen. Iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa izhaja najprej ocena zunajobravnavnega senata, po kateri okoliščine, v katerih se opravljajo ilegalna spravljanja tujcev, ko v nevarnih in nemogočih razmerah prevažajo prebežnike v prevoznih sredstvih, jih v nočnem času vodijo po gozdovih in nevarnih poteh, govorijo o tem, da je pripor povsem smiseln ukrep. Pri tem zunajobravnavni senat še navede, da se s podaljšanjem pripora zagotavlja pravica vsakega do lastnega zdravja in življenja, ki je tudi ustavnopravno zavarovana pravica vsakega. Sklepanje, da pri pritožniku niso podani pogoji za nadomestitev pripora z milejšim ukrepom, zunajobravnavni senat obrazloži z naslednjim. Navede, da je glede na težo očitanega kaznivega dejanja, za katero je zagrožena kazen od enega do osmih let zapora, in glede na to, da se obdolžencu očita storitev kar petih izvršitvenih dejanj, podana tudi sorazmernost med priporom kot ukrepom, s katerim se posega v obdolženčevo pravico do osebne svobode, in zagotavljanjem varnosti ljudi. Takšno sklepanje in presoja izhajata tudi iz sklepa Višjega sodišča. Ustavno sodišče ocenjuje, da je iz obrazložitve izpodbijanih sklepov razvidno, da sta sodišči glede na naravo in način storitve očitanega kaznivega dejanja ter ugotovljeno nevarnost ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj utemeljeno sklepali, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in da ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Ker sta sodišči pri odločanju o podaljšanju pripora ravnali v skladu s prvim odstavkom 20. člena Ustave, pritožniku z izpodbijanima sklepoma ni bila kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

5.Z navedbami, da je načelo sorazmernosti posega v pravico do osebne svobode pritožnika kršeno tudi s tem, ker je v priporu že deset mesecev, pritožnik uveljavlja kršitev pravice do razumnega trajanja pripora po prvem odstavku 23. člena Ustave. Navaja, da ne obstajajo dejstva in okoliščine, ki bi tako dolgo trajanje upravičevala. V utemeljitev zatrjevane kršitve navede še svojo oceno, po kateri glede na očitano kriminalno dejavnost in presojo njene utemeljenosti ni pričakovati, da bo obsojen na daljšo zaporno kazen, kot je bil čas, ki ga je že prebil v priporu. Po oceni Ustavnega sodišča so navedbe pritožnika, s katerimi utemeljuje kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave splošne, saj ne navede nobene konkretne okoliščine in dejstva, ob upoštevanju katerih bi sodišče pri presoji še razumnega trajanja pripora tega lahko morebiti odpravilo. Zatrjevanje kršitve človekove pravice zgolj z nezadovoljstvom zaradi odločitve sodišč in z navajanjem svojega videnja ter ocene zadeve za izkaz kršitve človekove pravice ne zadošča. Zgolj dejstvo, da se pritožnik nahaja v priporu že od 9. 11. 2005 dalje, samo po sebi še ne zadostuje za sklep, da pripor traja že nerazumno dolgo. Slednje je pritožniku pojasnilo tudi Višje sodišče, ko je ocenilo, da zgolj okoliščina, da se pritožnik že od novembra 2005 nahaja v priporu ne predstavlja grobega posega v njegove ustavne pravice in svoboščine. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Ustave.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer

Opomba:

Tretji odstavek 311. člena KZ se glasi: "Kdor se ukvarja s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali bivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju, ali kdor skupino takih tujcev za plačilo nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države, se kaznuje z zaporom do petih let in z denarno kaznijo."

Peti odstavek 311. člena KZ se glasi: "Če storilec z dejanji iz tretjega ali četrtega odstavka tega člena sebi ali komu drugemu pridobi nesorazmerno premoženjsko korist ali priskrbi brezpravno delovno silo ali povzroči nevarnost za življenje ali zdravje ljudi ali podpira teroristično dejavnost ali taka dejanja stori kot član hudodelske združbe, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let in z denarno kaznijo."