Jedro

Sodbo na podlagi pripoznave (316. člen ZPP) je mogoče izdati le ob izrecnem pripoznanju tožbenega zahtevka, ne pa tudi v primeru, ko je tožena stranka pasivna. Sankcija za primer pasivnosti stranke v pravdnem postopku je, da se štejejo trditve nasprotne stranke za priznane (drugi odstavek 214. člen ZPP).

Tožeča stranka od s tožencem sklenjenih pogodb o plačilu že dobavljenega blaga na obroke ni odstopila, temveč zahteva izpolnitev sklenjenih pogodb. Materialnopravna podlaga vtoževane terjatve ni 52. člen ZVPot, pač pa sta to sklenjeni pogodbi in določila OZ o dolžnosti izpolnitve obveznosti – 9. člen in prvi odstavek 239. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 16728/2018 z dne 1. 3. 2018 se v prvem in tretjem odstavku izreka vzdrži v veljavi in je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati: - 36,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2017 dalje do plačila, - 36,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2017 dalje do plačila, - 36,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2017 dalje do plačila, - 35,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 do plačila, - 35,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2017 dalje do plačila, - 35,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2017 dalje do plačila, - 130,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2018 dalje do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 124,24 EUR v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 237,66 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek iz točke I. izreka te sodbe in za plačilo stroškov postopka.

2. V pritožbi tožeča stranka navaja, da se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka ali pa naj prvostopenjsko sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Meni, da bi moralo sodišče izdati sodbo na podlagi pripoznave, saj je ugovor tožene stranke zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti neobrazložen, na vlogo, v kateri je bila utemeljena vtoževana terjatev (dopolnitev tožbe), pa tudi ni bilo odgovora. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec ni plačal dogovorjenih zapadlih obrokov po sklenjenih pogodbah in izdanih računih, nato pa v nasprotju z dokaznimi listinami in svojimi ugotovitvami tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem se je oprlo na 52. člen Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki pa ga v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, ker je vtoževana terjatev že v celoti zapadla v plačilo. Člen 52 ZVPot se uporablja le v primeru, ko kupec ne poravna vmesnih obrokov, torej pred zapadlostjo celotne terjatve. Od sklenjenih pogodb niso odstopili ali jih razdrli, temveč zahtevajo od toženca, da izpolni svoje zapadle obveznosti po pogodbi. Materialnopravna podlaga so določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Dejstvo je, da je toženec kupljeno blago prejel, plačal pa je le prvi obrok kupnine, zato je obogaten. Predmet pogodbe so izdelki za osebno uporabo (ležišče, posteljnina, …), ki jih toženec uporablja že več kot leto dni, zato jih ni mogoče ponovno prodati in so za tožečo stranko brez vsakršne vrednosti. Skladno s sklenjenimi pogodbami ima kot prodajalec v primeru neplačila obrokov pravico uporabiti vsa pravna sredstva za poplačilo terjatev. Z vložitvijo tožbe je tožeča stranka izkazala svojo voljo in uveljavlja svoje zakonsko in pogodbeno upravičenje za plačilo kupnine za dobavljeno blago. Tako je v identičnem primeru odločilo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo I Cp 1302/2015. Podredno pritožba predlaga, naj sodišče tožbo zavrže. 3. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Zmotno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje, ker toženec ni obrazloženo ugovarjal vtoževanemu zahtevku, izdati sodbo na podlagi pripoznave. Sodbo na podlagi pripoznave (316. člen ZPP) je mogoče izdati le ob izrecnem pripoznanju tožbenega zahtevka, ne pa tudi v primeru, ko je tožena stranka pasivna. Sankcija za primer pasivnosti stranke v pravdnem postopku je, da se štejejo trditve nasprotne stranke za priznane (drugi odstavek 214. člen ZPP). V dokaz vseh svojih trditev je tožeča stranka predložila tudi listinske dokaze. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili dve pogodbi o prodaji na obroke, na podlagi katerih je tožeča stranka tožencu izročila kupljeno blago, toženec pa je plačal le prvi obrok po vsaki pogodbi, ostalih obrokov pa kljub večim opominom tožeče stranke ne. Zato bi bil tožbeni zahtevek tako po temelju kot po višini utemeljen, vendar pa je v obravnavanem primeru treba uporabiti določbe ZVPot, in sicer glede na to, da tožnica namesto odstopa od pogodbe od toženca zahteva plačilo ostanka kupnine, četrti odstavek 52. člena ZVPot. Skladno s tem zakonskim določilom pa bi morala tožeča stranka tožencu pustiti dodaten 15-dnevni rok za izpolnitev obveznosti, v opominih pa mu je dala le 5-dnevni rok. Ker tožnica ni izpeljala zakonsko predpisanega postopka, da bi lahko od toženca dobila plačan preostanek kupnine, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Odločitev je materialnopravno zmotna. V 52. členu ZVPot ureja odstop prodajalca od pogodbe pri prodaji na obroke in pravico prodajalca, da zahteva pred zapadlostjo vseh obrokov plačilo celotne kupnine. Tožeča stranka pa od s tožencem sklenjenih pogodb o plačilu že dobavljenega blaga na obroke ni odstopila, temveč zahteva izpolnitev sklenjenih pogodb. Materialnopravna podlaga vtoževane terjatve ni 52. člen ZVPot, pač pa sta to sklenjeni pogodbi in določila OZ o dolžnosti izpolnitve obveznosti – 9. člen in prvi odstavek 239. člena OZ. Pogodbi o prodaji na obroke, ki sta ju sklenili pravdni stranki, sta še vedno v veljavi, tožeča stranka je obveznosti po obeh pogodbah v celoti izpolnila, toženec pa le delno in vsi obroki so že zapadli. Zato tožeča stranka utemeljeno zahteva izpolnitev obveznosti, ki jih je prevzel s sklenitvijo pogodb in je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen.

7. Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo za razsojo relevantno dejansko stanje, zmotno pa uporabilo materialno pravo. Zato je višje sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

8. Ker je spremenilo odločbo o glavni stvari, je spremenilo tudi izrek o stroških postopka. Ker je po spremembi tožeča stranka v postopku v celoti uspela, ji je toženec dolžan skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti vse za pravdo potrebne (155. člen ZPP) stroške postopka. Te je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu prve pripravljalne vloge tožeče stranke in skladno z Odvetniško tarifo (OT) ter tožeči stranki priznalo 200 točk za prvo vlogo v pravdnem postopku, kar ob vrednosti točke v času sojenja na prvi stopnji 0,459 EUR, znese 91,80 EUR, 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) in 22 % DDV od priznanih stroškov postopka ter 10,00 EUR sodne takse. To vse skupaj znese 124,24 EUR. Ostalih priglašenih stroškov ni priznalo, ker so vsebovani v za prvo vlogo v postopku priznanih stroških. Stroški izvršilnega postopka v znesku 130,00 EUR so bili odmerjeni v izvršilnem postopku in so del sklepa o izvršbi, ki ostane v veljavi.

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Stroške pritožbenega postopka je drugostopenjsko sodišče odmerilo po stroškovniku na koncu pritožbe in skladno z OT, ob upoštevanju spremembe vrednosti odvetniške točke, ki sedaj znaša 0,60 EUR. Priznalo je 250 točk, to je 150,00 EUR za pritožbo, 2 % materialne stroške (3,00 EUR), 33,66 EUR DDV in takso za pritožbo v znesku 51,00 EUR, kar skupaj znese 237,66 EUR.

10. Vse stroške postopka mora toženec tožeči stranki plačati v roku 15-tih dni (313. člen ZPP), če bo prišel v zamudo, pa bo dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).