Jedro

Kot osnovo za izračun plače tožnika (direktorja) je treba upoštevati povprečje plač zaposlenih delavcev pri toženi stranki brez upoštevanja plače direktorja oziroma delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ki so imeli sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi. V primeru vključitve plač delavcev z individualnimi pogodbami o zaposlitvi v izračun povprečja bi namreč ustvarili nesprejemljivo situacijo, ko bi bil izračun plače delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi odvisen od višine njihove lastne plače oziroma plače zaposlenih po individualnih pogodbah o zaposlitvi, ki so sicer v določenem razponu glede na plače zaposlenih delavcev, in bi se s tem „umetno“ dvigovali osnovno za izračun plač.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 43.462,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov in z zapadlostjo razvidno iz izreka sodbe in da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje, od 16. dne dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.574,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po roku za izpolnitev obveznosti (II. točka izreka).

Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper navedeno sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbi tožeče stranke ugodi oziroma podrejeno, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je že v tožbi zatrjevala, da obračun plače toženca po pogodbi v obdobju od 1. 1. 2006 do 31. 7. 2007 ni bil pravilen in da se je toženec protipravno okoristil z odrejanjem neutemeljenih izplačil plače sebi v višini 43.462,95 EUR. Res je, da je sodišče pozivalo tožečo stranko, da pojasni, v katerem delu in zakaj je bil obračun plače toženca napačen, vendar tožeča stranka tega ni mogla navesti preprosto iz razloga, ker ji ni bilo jasno, na kakšen način si je glede na določbo 6. člena pogodbe toženec sploh izračunaval plačo, saj so izračuni, ki jih je opravila tožeča stranka in nato zanjo A. izkazovali popolnoma druge, nižje zneske. Na kakšen način si je toženec izračunaval plačo tožeča stranka tudi ni mogla preveriti v svojem računovodstvu, saj to ni opravljalo računovodskih storitev za tožečo stranko v letih 2006 in 2007. Šele z zaslišanjem nekdanjega računovodje tožeče stranke je postalo jasno, da si je toženec po svoje razlagal 6. člen pogodbe in je takratno računovodstvo tožeče stranke obračunavalo osnovno plačo tako, da je v izračun PPP vzelo le povprečno plačo toženca kot direktorja, namesto povprečne plače vseh delavcev v družbi. Sodišče se je v napadeni sodbi glede osnovne plače (25 %) postavilo na pravno stališče, da se v povprečje plač zaposlenih šteje tudi plača toženca kot direktorja, ker je bil v delovnem razmerju pri tožeči stranki v času veljavnosti individualne pogodbe o zaposlitvi. Res je, da je bil toženec v delovnem razmerju pri tožeči stranki, vendar je imel za razliko od ostalih zaposlenih sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi, v kateri so bile pravice in obveznosti toženca kot poslovodne osebe urejene drugače. Pravilnik o plačah v 2. odstavku 2. člena določa, da ta ne velja za izračun plače direktorja. Pravilnik se uporablja in velja za vse delavce, torej za vse zaposlene in se zato pod besedami „povprečna plača zaposlenega v gospodarski družbi“ lahko pojmuje le povprečna plača zaposlenih in ne direktorja kot poslovodne osebe, katerega plača se ureja posebej z individualno pogodbo. Zato je materialnopravno zmotno pravno stališče sodišča prve stopnje, da je treba toženca kot direktorja in poslovodno osebo šteti med zaposlene v smislu določbe 6. člena pogodbe, ki se nanaša na izračun njegove plače, s tem pa je zmoten pravni zaključek, da je treba plačo direktorja, ki je individualno urejena izven sistema plač ostalih zaposlenih, šteti v osnovo za izračun njegove plače. Ob izjavi A.A., da je bil toženec tisti, ki se je z njim dogovoril, da se v izračun povprečja plač šteje tudi njegova plača, je jasno, da je toženec v nasprotju z določbami pogodbe sam predlagal povečanje svoje plače. Dejstvo je, da teh zneskov v družbi nihče ni mogel preverjati, saj plača direktorja ni bila predmet razprav na organih družbe, po izjavi toženca samega pa njegova plača ni bila javna. Glede na navedene dokaze je sodišče zmotno presodilo dejansko stanje in bi moralo ugotoviti, da se toženčeva plača ni mogla vštevati v izračun PPP za osnovno plačo. Prav tako pa je sodišče zmotno presodilo določbo 1. odstavka 6. člena pogodbe za obračun drugega dela, to je 75 % osnovne plače toženca. Ni sporno, da je toženec opravljal tako delo na terenu kot ostali veterinarji, poleg tega pa tudi dela direktorja. Vendar je treba določbo 1. odstavka brati tako, da je osnovna bruto plača sestavljena iz 25 % osnovne bruto plače in 75 % plače izračunane v skladu s Pravilnikom o plačah za opravljeno delo tudi na terenu, znotraj opravljenega rednega delovnega časa. Po določbi 4. alinee 72. člena ZDR se lahko s pogodbo o zaposlitvi poslovodne osebe povsem samostojno in izven ZDR uredijo pravice in obveznosti glede plačila za delo. Zato je pravni zaključek sodišča prve stopnje v nasprotju z navedeno določbo ZDR, v posledici česar tudi izvedenkinega izračuna tega dela plače ni mogoče upoštevati. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in navaja, da tožeča stranka napačno zagovarja stališče, da se plača direktorja ne bi smela upoštevati v povprečni plači zaposlenega družbe, ki služi kot del kriterija za določitev 25 % osnovne plače tožene stranke. Dejstvo je, da so poslovodje družb v družbi zaposleni, pa naj bo to na podlagi individualne pogodbe ali splošne pogodbe o zaposlitvi. Zaključek sodišča, da je bila toženka zaposlena pri tožeči stranki in se je tako morala njena plača upoštevati pri izračunu 25 % osnovne plače, na podlagi povprečne plače zaposlenega v družbi, je pravilen. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitev določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba, vendar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati 43.462,95 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker je ugotovilo, da je bila toženi stranki plača obračunana in izplačana skladno s pogodbo o zaposlitvi in Pravilnikom o plačah. Toženec je bil imenovan za direktorja tožeče stranke in s predsednikom skupščine A.A. je dne 6. 10. 1999 podpisal individualno pogodbo (A2). Predmet spora je plača tožene stranke v obdobju od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2007. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je glede višine plače tožene stranke upoštevalo pisno mnenje z dopolnitvijo sodne izvedenke za davke in finance A.B., zaključilo, da se je pri obračunu 25 % osnovne plače toženca kot merilo za polovico te plače uporabi povprečna plača v Republiki Sloveniji (PPS), za drugo polovico pa povprečna plača zaposlenega v gospodarski družbi (PPP), pri čemer v PPP sodi povprečje vseh zaposlenih v družbi, vključno z direktorjevo plačo. Sodišče je zaključilo, da PPP vključuje tudi plačo direktorja, saj je ta v delovnem razmerju. Po zaključku sodišča prve stopnje se je morala upoštevati tudi njegova plača, ker tako kriteriji in individualna pogodba določata, da gre za zaposlene, kar je toženec bil, pri čemer ne določata nobene izjeme oziroma da se za direktorja ali poslovodno osebno, ne upošteva. Glede obračuna 75 % osnovne plače pa je ugotovilo, da iz Pravilnika o plačah ne izhaja, da je drugi del plače odvisen od števila ur na terenu. Sledilo je izpovedi A.A., da se za ta del plače upošteva 800 točk po Pravilniku, ker je toženec opravljal tudi delo veterinarja. Gre za del plače, ki se nanaša na njegovo delo veterinarja, ta del plače pa se je pravilno obračunaval na podlagi Pravilnika. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila plača tožene stranke pravilno izračunana, zato je zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava oziroma določila 6. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 10. 1999 izpodbijana odločitev nepravilna.

Pogodbeni stranki sta v 6. členu individualne pogodbe dogovorili, da je toženčeva plača določena tako, da se kot merilo za 25 % osnovne plače uporabijo kriteriji za sklepanje individualnih pogodb in za 75 % plače, za delo na terenu, kriteriji iz Pravilnika o plačah Veterinarske postaje B. d.o.o.. Plača po kriterijih za individualne pogodbe za mala podjetja za osnovno plačo 25 % se določi tako, da se kot merilo za polovico te plače uporabi povprečna plača v Republiki Sloveniji (PPS) in za drugo polovico povprečna plača zaposlenega v gospodarski družbi (PPP), upoštevajo pa se zadnji znani podatki o tromesečnem povprečju teh zneskov. Osnovna plača (25 %) se določi tako, da se osnova poveča za mnogokratnik 4 (PPS in PPP) : 2 x 4. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, po katerem je pri obračunu 25 % osnovne plače potrebno izhajati iz povprečja plač vseh zaposlenih pri tožeči stranki, vključno z direktorjevo plačo. V podobnih sporih je bilo v sodni praksi(1) že zavzeto stališče, da bi z upoštevanjem plač zaposlenih po individualnih pogodbah o zaposlitvi povsem zanemarili vlogo večkratnika pri izračunavanju plače, ki je v ohranitvi razmerja med plačami delavcev z individualno pogodbo in ostalimi zaposlenimi. Vrhovno sodišče RS je med drugim v obrazložitvi citirane sodbe navedlo, da bi v primeru vključitve plač delavcev z individualnimi pogodbami o zaposlitvi v izračun povprečja ustvarili nesprejemljivo situacijo, ko bi bil izračun plače delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi odvisen od višine njihove lastne plače oziroma plače zaposlenih po individualnih pogodbah o zaposlitvi, ki so sicer v določenem razponu glede na plače zaposlenih delavcev, in bi se s tem „umetno“ dvigovali osnovno za izračun plač.

Za celotno vtoževano obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2007, v katerem je veljala pogodba o zaposlitvi z dne 6. 10. 1999, je torej potrebno kot osnovno za izračun plače tožene stranke upoštevati povprečje plač zaposlenih delavcev pri toženi stranki brez upoštevanja plače direktorja oziroma delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ki so imeli sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi, na kar utemeljeno opozarja pritožba.

Neutemeljena pa je pritožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na obračun 75 % osnovne plače, da se v tem delu upošteva zgolj opravljeno število ur na terenu. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno upoštevalo pogodbo o zaposlitvi (ki v 6. členu določa, da se 75 % plače, dela na terenu, uporabijo kriteriji iz Pravilnika), kakor tudi Pravilnik o plačah, iz katerega ne izhaja, da je drugi del osnovne plače odvisen od števila ur na terenu. A.A., ki je kot predsednik skupščine podpisal pogodbo toženca, je pojasnil, da se za ta del plače upošteva 800 točk po Pravilniku, kar pomeni, da je opravljal poleg dela direktorja tudi delo, kot vsi ostali veterinarji. Sodišče prve stopnje je tako pravilno za ta del plače upoštevalo 800 točk po Pravilniku (dr. veterinarske medicine, strokovni vodja resorjev). Iz Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest izhaja, da delovno mesto dr. veterinarske medicine, strokovni vodja resorjev se sistemizira le v primeru, ko direktor ni veterinarski strokovni delavec. Ta del plače (75 %), ki se nanaša na toženčevo delo veterinarja, se je tako pravilno obračunaval na podlagi citiranega Pravilnika, kakor je zaključilo sodišče prve stopnje.

Zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišča prve stopnje, da je za obračun plače tožene stranke relevantna plača (25 %), ki je odvisna od povprečja plač vseh zaposlenih, torej tudi toženca z individualno pogodbo o zaposlitvi, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati povprečno plačo zaposlenega v gospodarski družbi za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2007, brez upoštevanja plač zaposlenih po individualni pogodbi o zaposlitvi in izvedenki naložiti, da na podlagi tako pridobljenih podatkov ustrezno dopolni izvedensko mnenje. Po dopolnitvi dokaznega postopka bo morala ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, ter odločiti o pravdnih stroških v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot tudi v zvezi z vloženo pritožbo in odgovorom na pritožbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravna relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred pritožbenim sodiščem.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo in vrne zadevo v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

1. Sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 448/2008 z dne 10. 3. 2009