4. 12. 2014

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem z zahtevo skupine poslancev Državnega zbora, na seji 4. decembra 2014

sklenilo:

Zahteva za oceno ustavnosti Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 69/11 – uradno prečiščeno besedilo) ter za oceno ustavnosti in zakonitosti Poslovnika Komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št. 24/12) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Skupina šestintridesetih poslank in poslancev Državnega zbora je 20. 2. 2013 vložila zahtevo za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK) in Poslovnika Komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju Poslovnik). ZIntPK naj bi bil v neskladju z 2., 8., 15., 22., 23., 25., 87. in 158. členom Ustave, Poslovnik pa s tretjim odstavkom 153. člena Ustave.

2.Po prvem odstavku 23.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) lahko zahtevo za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa med drugim vloži tretjina poslancev Državnega zbora. V tej zadevi je torej upravičeni predlagatelj ob vložitvi zahteve obstajal. Vendar Ustavno sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti pazi na obstoj procesnih predpostavk, kar velja tudi za procesno predpostavko upravičenega predlagatelja. Ustavno sodišče postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa praviloma ne more začeti niti voditi po uradni dolžnosti.[1] Postopek, začet z vložitvijo zahteve, ne pomeni izjeme od tega splošnega pravila.

3.V obravnavani zadevi je zahtevo vložila skupina poslank in poslancev, ki so poslanski mandat izvrševali v mandatnem obdobju Državnega zbora 2011–2014. To mandatno obdobje se je izteklo 1. 8. 2014, ko se je po volitvah, ki so potekale 13. 7. 2014, konstituiral nov Državni zbor. Z dnem konstituiranja novega Državnega zbora je skupina poslank in poslancev prejšnjega sklica izgubila zakonsko podeljeno sposobnost biti predlagatelj postopka pred Ustavnim sodiščem.[2] V takšnem primeru Ustavno sodišče zahtevo zavrže. Tako je Ustavno sodišče odločilo že s sklepom št. U-I-356/07 z dne 2. 7. 2009 (Uradni list RS, št. 55/09, in OdlUS XVIII, 34).[3] Iz razlogov, navedenih v tem sklepu, je treba tudi v tej zadevi zahtevo zavreči, ker upravičeni predlagatelj ne obstaja več.

4.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Deisinger in Petrič.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

[1]Izjemi sta razširitev postopka po 30. členu in drugem odstavku 59. člena ZUstS.

[2]Ob konstituiranju novega Državnega zbora je bil poslanski mandat ponovno potrjen le trinajstim podpisnikom zahteve.

[3]Enako tudi v sklepih Ustavnega sodišča št. U-I-169/08 z dne 22. 10. 2009, št. U-I-279/10 z dne 19. 1. 2012, št. U-I-112/11 z dne 19. 1. 2012, št. U-I-82/10 z dne 9. 2. 2012, št. U-I-55/10 z dne 26. 1. 2012 in št. U-I-67/11 z dne 7. 6. 2012.