Jedro

Zoper sklep o odreditvi pripora je dovoljena posebna zahteva za varstvo zakonitosti, zato ga ni mogoče izpodbijati še z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno obsodilno sodbo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je R. M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo tri leta. Višje sodišče v Mariboru je zavrglo pritožbo obdolženčevega zagovornika, pritožbo obdolženca pa zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne. Pri zatrjevanju kršitve kazenskega zakona izhaja obsojenec iz drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijano sodbo. Sodišči sta ustrezno obrazložili, zakaj je bil zavrnjen obsojenčev predlog za zaslišanje priče E. Č. Zatrjevane kršitve iz 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zahteva ne konkretizira. Kršitev, ki naj bi bile storjene s sklepom o odreditvi pripora, ni več dovoljeno uveljavljati, saj je o tem že odločalo Vrhovno sodišče. Z zatrjevanjem kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zahteva uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poskušalo vročiti obsojencu, ki ima pravico, da se o njem izjavi, vendar obsojenec sodne pošiljke ni dvignil. B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti je uvodoma treba pojasniti, da se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Uveljavljane kršitve morajo biti v zahtevi konkretizirane tako, da so navedena vsa dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče presoditi, ali je podana kršitev. Pri tem je Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev.

6. Kršitev kazenskega zakona, ki jo obsojenec vidi v tem, da naj s svojim ravnanjem ne bi izpolnil vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, utemeljuje s ponavljanjem zagovora, pri čemer izpostavlja dejstva in okoliščine, drugačne od tistih, ki jih je ugotovilo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi, in dokaze, ki naj bi dokazovali resničnost njegovih trditev. Takšne navedbe po vsebini pomenijo očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in ne kršitve kazenskega zakona. Slednja je podana, če sodišče glede na dejansko stanje, ugotovljeno v sodbi, uporabi materialni predpis, ki ga ne bi smelo uporabiti. Tega pa vložnik razen posplošenega uveljavljanja kršitve kazenskega zakona ne zatrjuje.

7. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka naj bi sodišče storilo s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje E. Č., ki bi potrdil, da je obsojeni denarna sredstva vlagal v razvoj programske opreme, ki jo je nato neodplačno prenesel na družbo Z. d. o. o. Zavrnitev dokaznega predloga je sodišče prve stopnje na 7. strani sodbe obrazložilo s tem, da je zadeva dovolj pojasnjena, izvedba predlaganega dokaza pa ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja, ker je predlagana priča direktor družbe v S., katere poslovanje ni predmet postopka. Sodišče druge stopnje je s temi razlogi soglašalo in ugotovilo, da obdolženčeva pravica do obrambe ni bila kršena tudi zato, ker predlagani dokaz ni pravno relevanten. Tudi če bi bil dokaz izveden in bi potrdil navedbe obdolženca, to ne bi vplivalo na ugotovitev, da je obdolženi s svojim ravnanjem storil očitano mu kaznivo dejanje. Sodišče je ugotovilo, da ni bilo nobene pravne podlage, da bi se s sredstvi Z. d. o. o. financiralo poslovanje obdolženčeve družbe v S., in to tudi, če bi takšno financiranje potekalo zakonito preko bančnih računov. Ker dokazni predlog v postopku na prvi stopnji ni izkazal pravne relevantnosti dokaza, ga je sodišče glede na to, kaj je priča Č. povedal na zaslišanju pred zaprošenim sodiščem, tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno zavrnilo. Zato vložnik ne more uspeti niti z navedbami v zahtevi o tem, kaj vse bi priča Č. lahko izpovedal in potrdil. 8. Neutemeljena je nadalje trditev zahteve, da sodišči prve in druge stopnje nista niti omenili, kaj šele ocenili listin, ki jih je obsojeni vložil v spis v dokaz resničnosti svojih navedb (pogodba o najemu poslovnih prostorov, odločba o vpisu poslovnega subjekta v sodni register, pogodbe z zaposlenimi, pogodbe o sodelovanju med Z. d. o. o. in S. d. o. o., naročilnice, primopredajni zapisniki, delovna poročila, pogodba med Z. d. o. o. in N.). Iz zapisnikov o glavni obravnavi (list. št. 589) in razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku prečitalo vse listine, ki jih je v spis vložil obsojenec in se v spisu nahajajo pod prilogo B. Sodišče prve stopnje zagovoru obdolženca, da naj bi gotovino dvigoval z namenom plačevanja storitev in materiala za programerje, ki so delali na projektu e-bančništva v S., ni verjelo. Na podlagi izvedenih dokazov (poizvedba pri Banki Slovenije, izpis nalogov za prenos, izpovedba N. F., avtorske pogodbe, izpovedba T. D.) je ugotovilo, da so banke v S. v obravnavanem obdobju izvajale plačilni promet s tujino preko računov. Trženja produktov e-bančništva, ki so jih razvijali v S., bi bilo zato treba urediti z izstavitvijo faktur družbi Z. d. o. o., kar pa ni bilo narejeno. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče torej pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je zaključilo, da zagovoru obdolženca ni slediti, iz tega pa sledi tudi ocena dokumentov, na katere se sklicuje obsojenec.

9. Sklep o odreditvi pripora je odločba, zoper katero je po določbi četrtega odstavka 420. člena ZKP dovoljena posebna zahteva za varstvo zakonitosti, zato te odločbe ni mogoče izpodbijati tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno obsodilno sodbo. Obsojenec je zoper sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 471/2008 z dne 8. 12. 2008 zavrnilo. Vrhovno sodišče zato navedb v obravnavani zahtevi, ki se nananšajo na odreditev pripora zoper obdolženca, ni presojalo.

10. Obsojenec prav tako ne more uspeti z uveljavljanjem bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje s posplošeno trditvijo, da sodbi ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih, v nadaljevanju pa na straneh od 6 do 8 polemizira z razlogi pravnomočne sodbe, podaja svojo oceno posameznih dokazov (izpovedba N. F., avtorske pogodbe) in izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki pravnomočne sodbe (glede porabe sredstev za osebne namene, finančnega stanja družbe Z. d. o. o., načina financiranja družbe S. d. o. o., pridobitve protipravne premoženjske koristi). Sodišči sta navedli razumljive in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, med temi razlogi ni zaslediti protispisnosti, niti razlogi niso v nasprotju sami s seboj ali z izrekom sodbe. Vložnik z navedbami v zahtevi skuša prepričati o pravilnosti svojega videnja dejanskega stanja, ki pa je drugačno od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče v pravnomočni sodbi. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa, kot navedeno, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati pravnomočne sodne odločbe.

11. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, ki je delno vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenega R. M. zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Obsojenec je po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje brez zaposlitve in premoženja. Zato ga je Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.