Jedro

Sporna oporoka ni neveljavna. Namreč za veljavnost obravnavane oporoke so bile podane tako materialne predpostavke (sposobnost oporočitelja - 59. člen ZD in odsotnost napak njegove volje - 60. člen ZD) kot formalne predpostavke (zapisana je bila pred pričama in tako, kot to določa zakon - 64. člen ZD).

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahteva četrtega toženca za povrnitev stroškov revizijskega odgovora se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek tožnikov, da naj se ugotovi, da je neveljavna oporoka pokojnega F. M., sestavljena dne 16.06.1996 na G. pred pričami, ker je ugotovilo, da niso podane okolnosti, zaradi katerih bi bila lahko oporoka neveljavna. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje so tožniki vložili revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagali, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. Po revizijskih izvajanjih v postopkih niso bile pojasnjene okoliščine, ki kažejo, da zapustnik oporoke v taki obliki ni podpisal in tudi ne na dan, ki je naveden na oporoki. Postopek je kršen, če sodišče ne izvede vseh potrebnih dokazov. V tem primeru ni zaslišalo vseh prič, ki bi izpovedale o pomembnih okoliščinah, niti ni zaslišalo zapisovalca oporoke, odvetnika K., ki je ključna priča. Oporoka je zapisana na računalniku in ne na domu zapustnika, odvetnik je nadzoroval zdravstveno stanje zapustnika in oporoka je bila izročena v hrambo sodišču šele pol leta po njenem zapisu, in ko je bilo glede na oporočiteljevo naravo bolezni jasno, da se iz bolnice ne bo vrnil. Zapuščinski postopek je v tem primeru hitro stekel, že omenjeni odvetnik pa je sodeloval tudi pri popisu zapuščine. Glede na take okoliščine bi bilo potrebno dati oporoko v analizo kriminalistični službi, da bi se ugotovilo: kdaj je bila oporoka zapisana in podpisana s strani oporočitelja in obeh prič, oziroma ugotovilo starost zapisov na oporoki.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencem, od katerih je odgovoril četrti toženec ter v odgovoru opozoril, da je bil v reviziji omenjeni odvetnik in zapisovalec oporoke zapustnikov lovski tovariš več kot 20 let, in zapustnikov družinski prijatelj, ter da tožniki napadajo v reviziji dejanske ugotovitve, ki ne morejo biti revizijski razlog (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji vsebovani razlogi se pretežno nanašajo na dejanske okoliščine spora, ki naj bi bile po zatrjevanju revidentov na eni strani napačno ugotovljene, na drugi strani pa naj bi ostale nekatere okolnosti neugotovljene. Takih izvajanj revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker glede na določilo tretjega odstavka 385. člena ZPP ni mogoče vložiti revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem pa je še ocenilo, da obravnavanih izvajanj ni mogoče povezati s primerom iz drugega odstavka 395. člena ZPP, ki nastane, kadar sodišče zaradi napačnega materialnopravnega pristopa ne bi ugotavljalo dejanskih okoliščin, ki bi morale biti ugotovljene, da bi bilo mogoče pravilno uporabiti materialno pravo. V tem primeru sta namreč sodišči nižjih stopenj v skladu z zahtevami pravno pravilne rešitve spora, ki se je nanašal na veljavnost oporoke, ugotavljali okoliščine, ki so zadevale predvsem duševno stanje oporočitelja in okolnosti v zvezi s sestavo in zapisom sporne oporoke z dne 16.06.1996. Revizijsko sodišče je preizkusilo v reviziji le smiselno zatrjevane domnevne procesne kršitve, ki bi jih bilo mogoče povezavati s procesnimi določbami o dokazih in izvajanju dokazov (7. in 219. ter naslednji členi ZPP) ter pri takem preskusu ni ugotovilo, da bi sodišči nižjih stopenj zagrešili kakšne procesne kršitve. V zvezi s to problematiko je le opozoriti, da sodišče odloča o tem, katera dejstva je treba dokazati in s katerimi od predlaganih dokazov, pri čemer si sodišče prizadeva, da izbere najbolj učinkovite dokaze, in da od več dokazov izpelje le pomembne (tudi zaradi načela procesne ekonomije). Postopek se v skladu z navedenim omeji na tisti obseg procesnih dejanj, ki je potreben, da se doseže njegov procesni cilj, ki je v dejanskem in pravnem pogledu pravilna odločitev.

Revizijsko sodišče končno ugotavlja, da ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je zapustnik F. M. napravil oporoko po pravi in resnični volji in da sporna oporoka ustreza tudi oblikovnim pogojem, ki so predpisani za oporoko pred pričami. Ugotovljeno je bilo, da je oporočitelj v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpisal oporoko ob izjavi, da je to njegova oporoka, da je bila oporoka napravljena in podpisana pred dvema pričama, ter da so oporočiteljevo razsodnost potrdile prav vse zaslišane priče in tudi zaslišani tožniki. Na podlagi takih in ostalih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključili, da sporna oporoka ni neveljavna. Namreč za veljavnost obravnavane oporoke so bile podane tako materialne predpostavke (sposobnost oporočitelja - 59. člen ZD in odsotnost napak njegove volje - 60. člen ZD) kot formalne predpostavke (zapisana je bila pred pričama in tako, kot to določa zakon - 64. člen ZD).

Ker po obrazloženem revizijsko sodišče ni ugotovilo v reviziji uveljavljenih ali uradoma upoštevnih kršitev, je moralo revizijo tožnikov zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odgovor na revizijo četrtega toženca po oceni revizijskega sodišča ni prispeval k procesnim ciljem obravnavanega izrednega pravnega sredstva. Zato je stroškovni zahtevek četrtega toženca za odgovor na revizijo zavrnilo (prvi odstavek 166. in 155. člen ZPP).