Jedro

Pravilo, po katerem se kazen zapora do dveh let lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi delo v splošno korist, katerega obseg se določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela, je na jezikovni ravni popolnoma jasno. Zato je treba kot osnovo za pretvorbo upoštevati realno število dni v mesecih oziroma letih, v katerih se izrečena kazen izvršuje.

Sodišče ob izreku sodbe (ali sklepa), s katero odloči, da se kazen zapora izvrši z opravo dela v splošno korist, ne razpolaga s podatkom, kdaj se bo kazen začela izvrševati, zato sodišču število dni zapora, ki so podlaga za pretvorbo v ure dela v splošno korist, ni poznano, saj je to odvisno od razporeditve dni v mesecih in letih, ki so glede na naš koledar različno dolgi. Izrek, ki vsebuje odločitev, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, določa formulo za preračun in rok, v katerem se mora delo opraviti, upoštevaje datum izvršljivosti, daje probacijski enoti vse potrebne podatke za določitev obsega dela v splošno korist.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Določilo mu je kazen enega leta zapora, po 3. točki drugega odstavka 53. člena v zvezi s prvim odstavkom 55. člena KZ-1 mu je, upoštevaje kot določeno kazen šestih mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 23071/2016 z dne 19. 2. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 23071/2016 z dne 10. 9. 2018 in se na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu II Kr 23071/2016 z dne 27. 12. 2018 izvrši z delom v splošno korist v obsegu 358 ur dela, izreklo enotno kazen enega leta in treh mesecev zapora, ki se na podlagi osmega in trinajstega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši z delom v splošno korist v trajanju 910 ur, ki jih mora opraviti v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe. Po prvem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu B. B. v znesku 65.700,00 EUR, s preostankom zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 94. člena ZKP pa mu je naložilo plačilo krivdno povzročenih stroškov v znesku 46,16 EUR.

2. Zoper sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi z osmim odstavkom 86. člena KZ-1 in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve 2. in 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) vložil vrhovni državni tožilec Boris Ostruh. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo v odločbi o kazenski sankciji razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Obsojenčeva zagovornica D. K. M., odvetnica v ..., je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti. V odgovoru povzema bistvene navedbe zahteve za varstvo zakonitosti in opozarja, da tudi če bo Vrhovno sodišče sledilo predlogu vrhovnega državnega tožilca, taka odločitev obsojencu ne more biti v škodo, saj se sodba v škodo obsojenca ne sme spreminjati. Dodaja, da je obsojenec delo v splošno korist v trajanju 910 ur, ki mu je bilo naloženo z izpodbijano sodbo, opravil in s tem izpolnil naloženo obveznost. B.

4. Po osmem odstavku 86. člena KZ-1 se lahko kazen zapora do dveh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist. Obseg dela se določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela.

5. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu v dveh zadevah na različna načina opravilo preračun dni zapora v ure dela v splošno korist. Obsojencu je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 23071/2016 z dne 19. 2. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 23071/2016 z dne 10. 9. 2019 zaradi storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 izrečena zaporna kazen šestih mesecev zapora. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sklepom II Kr 23701/2016 z dne 27. 12. 2018 ugodilo obsojenčevemu predlogu za alternativno izvršitev kazni in sklenilo, da se izrečena kazen šestih mesecev zapora izvrši tako, da je obsojenec dolžan opraviti 358 ur dela v splošno korist v obdobju enega leta od izvršljivosti sodbe. To po navedbah vrhovnega državnega tožilca preračunano na mesečno raven predstavlja 59,67 ur dela oziroma 1,98 ure dela na dan.1 V izpodbijani sodbi pa je odločilo, da se kazen enega leta in treh mesecev zapora, ki jo je sodišče izreklo upoštevaje tudi kazen šestih mesecev zapora po zgoraj citiranem sklepu, izvrši z delom v splošno korist v trajanju 910 ur, ki jih mora obsojenec opraviti v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe. Pri tem obdobja enega leta sodišče po tožilčevih navedbah ni štelo po mesecih, pač pa po dnevih (365 dni x 2 uri = 730 ur), pri preračunu preostalih treh mesecev pa izhajalo iz predpostavke, da 60 ur dela ustreza enemu mesecu, kar znese za dodatnih 180 ur dela, skupaj 910 ur. Poleg teh dveh metod vrhovni državni tožilec opozarja še na način izračuna, ki ga omenja pravna teorija, in izhaja iz predpostavke, da lahko obsojenec v zakonsko določenem roku 2 let opravi največ 1460 ur dela (365 dni x 2 leti x 2 uri dela dnevno = 1460 ur). Če znesek delimo s številom mesecev v dveh letih, tj. 24, pa dobimo število ur, ki naj se opravijo v enem mesecu, tj. 60,8.2

6. Vrhovni državni tožilec meni, da so zaradi različnih načinov pretvorbe kazni zapora v ure dela v splošno korist obsojenci postavljeni v neenak položaj, kar predstavlja kršitev 22. in 14. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP. Po vložnikovem videnju določba osmega odstavka 86. člena KZ-1 le navidez jasno določa, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela, saj omogoča različna tolmačenja glede osnove za preračun. V preračunu, kot ga je sodišče opravilo v predmetni zadevi, vidi vložnik zahteve kršitev zakona. Meni, da edini pravilen način pretvorbe kazni zapora v ure dela v splošno korist upošteva predpostavko, da predstavlja en mesec v povprečju 30 dni. Sodišču vrhovni državni tožilec očita še, da načina izračuna ni obrazložilo, in zato sodba o tem nima razlogov, kar predstavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP).

7. Tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti načenja problem pretvorbe dni zapora v ure dela v splošno korist oziroma osnove za zanjo. Zakon v tem smislu jasno določa, da pomeni dan zapora dve uri dela v splošno korist. Ne glede na to, da se zapor po določbi četrtega odstavka 46. člena KZ-1 izreka na cela leta in cele mesece, do šestih mesecev pa tudi na cele dni, je zakon kot edini skupni imenovalec za pretvorbo v ure dela v splošno korist kot enoto predpisal dneve. Že na jezikovni ravni je pravilo popolnoma jasno in ne dopušča nobene drugačne razlage, saj bi razlagalec, če bi sledil stališču vložnika, nedopustno vstopil v polje zakonodajalca. Pretvorba, po kateri bi imel dan večjo ali manjšo vrednost od dveh ur, bi bila zato v nasprotju z zakonom.

8. Kot metodi pretvorbe zato nista sprejemljivi izhodišči, da pomeni mesec zapora 60,8 ur dela v splošno korist in da je treba izhajati iz domneve, da ima mesec 30 dni. Način pretvobe, da mesec zapora ustreza 60,8 uram dela izhaja namreč iz predpostavke, da ima vsako leto 365 dni, kar pomnoženo z najdaljšim predvidenim trajanjem opravljanja dela v splošno korist, tj. 2 leti, pomeni 1460 ur dela. Pri tem pa ne upošteva možnosti, da je kazen izvršena v prestopnem letu, ki šteje 366 dni, zaradi česar je zmnožek ur zato 1462. Poleg tega bi v primeru, ko je obsojencu izrečena kazen enega meseca zapora, ki se izvrši v mesecu s 30 ali celo 28 dnevi, taka pretvorba odstopala od zakonskega pravila, ki za tako dolžino mesecev predvideva 60 oziroma 56 ur dela.

9. Prav tako je neustrezna metoda preračuna, ki izhaja iz predpostavke, da ima mesec v povprečju 30 dni. Zakon sodišču namreč ne nalaga, naj pri preračunu izhaja iz domneve, da ima mesec 30 dni, pri čemer je splošno znano dejstvo, da imajo meseci od 28 do 31 dni. Poleg tega bi po takem preračunu kazen zapora, izrečena na celo leto, to pa vedno šteje 365 ali 366 dni, prek preračuna v mesece, ki naj bi v povprečju šteli 30 dni, trajalo le 360 dni. Tako izhodišče za pretvorbo zato pripelje do neupoštevanja dneva kot zakonske osnove za določitev ur dela v splošno korist, ki naj jih obsojenec opravi.

10. Pretvorba kazni zapora v ure dela v splošno korist mora zato upoštevati realno trajanje mesecev oziroma let, v katerih se bo kazen izvrševala. Le na tak način je namreč mogoče zagotoviti spoštovanje zakonske določbe, po kateri pomeni dan zapora dve uri dela v splošno korist. Pri pretvorbi se mora upoštevati splošno znan sistem koledarskega štetja dni, po katerem so meseci različno dolgi, prav tako leta, saj je eno na štiri prestopno. Sodišče je, izhajajoč iz takrat poznanih predpostavk, dneve zapora v izpodbijani sodbi pravilno pretvorilo v ure dela v splošno korist. Sodišče je namreč sodbo, s katero je izreklo enotno kazen 1 leta in 3 mesecev zapora, izreklo 31. januarja 2019. Upoštevaje eno leto kot 365 dni (365 x 2 = 730 ur), ter preostale tri mesece (februar 2020 v trajanju 29 dni, marec 2020 v trajanju 31 dni, april 2020 v trajanju 30 dni, kar znese 90 dni; pomnoženo z 2 pa 180 ur), je pretvorba v 910 ur (730 + 180 ur) pravilna. Metoda, ki jo je uporabilo sodišče, zato ustreza zakonskemu besedilu, tožilčevi očitki v tej smeri pa so neutemeljeni. Prav tako je neutemeljen očitek, da je sodba obremenjena s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da sodišče ni navedlo, na kakšen način je opravilo pretvorbo. Število dni v posameznem letu in mesecih, ki so sledili izreku kazni, je notorno znano, zato dodatna pojasnila v tej smeri niso bila potrebna in zato sodbi tudi ni mogoče očitati, da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

11. Vrhovni državni tožilec pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ne odpira vprašanja, ki je neločljivo povezano s pretvorbo kazni zapora v ure dela v splošno korist in se nanaša na presečno točko oziroma na trenutek, od katerega je treba šteti dneve, ki pomenijo osnovo za pretvorbo. Glede na to, da imajo meseci različno število dni, je število ur dela v splošno korist, s katero se nadomesti izvršitev kazni zapora zapora, odvisno od točke v postopku, ko se taka pretvorba opravi. To, da sta dve kazni, izrečeni v enakem trajanju (npr. en mesec zapora) v resničnosti zaradi različnega poteka dni lahko dejansko različno dolgi (od 28 do 31 dni, glede na to, kdaj se začne kazen izvrševati) samo po sebi ni problematično. Gre za odstopanja, ki so posledica določbe, da se zapor izreka na cela leta in cele mesece, te časovne enote pa so različno dolge. Odstopanja se zato, glede na to, kdaj se začne posamezna kazen izvrševati, neizbežna tudi pri obsojencih, pri katerih se kazen zapora ne izvrši z delom v splošno korist. Podobno je z ukrepi, ki jih predvideva ZKP. Pripor, odrejen za trajanje enega meseca, bo v realnosti trajal različno, glede na to, kdaj ga obdolženec začne prestajati. Gre za posledico dejstva, da je zakon predvidel roke, ki ustrezajo mesecem, ti pa so različno dolgi.

12. Odstopanjem se torej ni mogoče izogniti, je pa trenutek, od katerega naj se kazen zapora pretvori v ure dela v splošno korist, pomemben, saj je le na ta način mogoče zagotoviti, da bo pretvorba ustrezala realnemu številu dni. Kdaj bo kazen izvršljiva - ravno na to pa osmi odstavek 86. člena KZ-1 veže začetek izvrševanja zaporne kazni z delom v splošno korist, - v času izrekanja prvostopenjske sodbe pa tudi sprejemanja pravnomočne sodbe, ni mogoče zanesljivo predvideti. Sodišču namreč ni znano, kdaj bodo stranke prevzele sodbo, ki se jim šele vroča, prav tako mu ni znano, kakšna bo odločitev strank glede vložitve rednega pravnega sredstva. Pravnomočna sodba se po drugem odstavku 129. člena ZKP izvrši, ko je vročena in ko za njeno izvršitev ni zakonskih ovir. Če ni vložena pritožba ali so se stranke pritožbi odpovedale ali jo umaknile, je sodba izvršljiva, ko poteče rok za pritožbo, oziroma od dneva, ko so se stranke odpovedale pritožbi ali vloženo pritožbo umaknile, sicer pa nastopi z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodišča druge stopnje. Če odloča (samo) o obsojenčevi pritožbi in je sodišče prve stopnje že opravilo pretvorbo kazni zapora v ure dela v splošno korist, pa lahko pri zavrnitvi pritožbe s strani višjega sodišča dejansko pride še do kršitve prepovedi reformatio in peius, saj je razpored dni v mesecih in letih, ki sledijo sodbi višjega sodišča, lahko drugačen in za obsojenca manj ugoden od tistega, ki ga je predvidelo sodišče prve stopnje.

13. Sodišče mora pri izreku kazni, ki se izvrši z delom v splošno korist, slediti zakonski določbi, da se dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Pretvorba mora glede na jasno zakonsko besedilo izhajati iz realne razporeditve dni v mesecih in letih, v katerih se bo kazen izvrševala. Ta razporeditev pa sodišču glede na vse spremenljivke, ki so ob izreku kazni še neznanka, ni poznana. Različnemu obravnavanju obsojencev se je zato mogoče izogniti tako, da se izrek glasi tako, da se kazen zapora izvrši tako, da se ta nadomesti z delom v splošno korist, pri čemer se dan zapora nadomesti z dvema urama dela, ter določiti rok, v katerem naj se delo opravi. Pretvorbe v število ur pa, če naj spoštuje zakonsko določbo, ne more opraviti, ker praviloma ne more vedeti, kdaj bo sodba izvršljiva. Preračun ur je zato v rokah organa, ki izvršuje zaporno kazen, ki se izvrši z delom v splošno korist, saj je šele na točki izvršljivosti sodbe znano realno število dni zapora, na podlagi katerih je mogoče opraviti pretvorbo v ure dela v splošno korist. Po 8. točki 9. člena Zakona o probaciji (v nadaljevanju ZPro) izvajajo organizacijo, vodenje in nadzor izvrševanja dela v splošno korist probacijske enote. Osebni načrt je po prvem odstavku 15. člena ZPro individualiziran način izvrševanja sankcije, ki jo je določil organ, ki zahteva izvrševanje probacijske naloge (v tem primeru sodišče). Po četrtem odstavku istega člena osebni načrt za osebe, ki jim je izvršitev dela v splošno korist določena po zakonu, ki ureja kazenski postopek, vsebuje izvajalca sankcije, rok in obseg izvedbe dela v splošno korist, opredelitev stikov med osebo, svetovalcem in izvajalcem sankcije ter se pripravi na podlagi razgovora z osebo in individualnih potreb osebe. Določitev obsega izvedbe, tj. pretvorba v ure dela v splošno korist, je torej že po določbah ZPro v domeni probacijske enote, ki je tudi edina seznanjena z vsemi podatki, potrebnimi za opravo pretvorbe. Ta je tako le ena od nalog, ki jo zakon nalaga probacijskim enotam. V primerjavi z ostalimi, ki od probacijske enote zahtevajo vsebinsko presojo na podlagi ocene več dejavnikov (dejavniki tveganja, individualne potrebe in okoliščine), ne presega zahtevnosti preprostih matematičnih operacij. Izrek sodbe (ali sklepa, s katerim se ugodi predlogu za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist), ki vsebuje odločitev, da se kazen zapora izvrši z delom za splošno korist, določa formulo za preračun in rok, v katerem se mora delo opraviti, upoštevaje datum izvršljivosti, daje probacijski enoti vse potrebne podatke za določitev obsega dela v splošno korist. 14. Vrhovni državni tožilec se v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dotaknil vprašanja, katera je tista presečna točka, od katere se pretvorba opravi. Izpodbijal je le način, na katerega je bila v izpodbijani pravnomočni sodbi opravljena, za tega pa je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bil ustrezen. Zahtevo je, glede na to, da se navedbe v njej omejujejo na samo metodo preračuna, treba zavrniti. Navedb, da sodišče ob preračunu dejansko ni moglo vedeti, ali bo izvršljivost nastopila takrat, kot je to predvidelo, ali pa bo ta trenutek zaradi različnih spremenljivk nastopil kasneje, zahteva za varstvo zakonitosti ne vsebuje, zato bi Vrhovno sodišče, če bi zahtevi ugodilo, odločalo izven okvira njenih navedb in s tem po uradni dolžnosti, za kar pa nima zakonskega pooblastila, saj se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP).

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Vrhovni državni tožilec glede kazni šestih mesecev, izrečene po sodbi Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 23071/2016 z dne 19. 2. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 23071/2016 z dne 10. 9. 2019 pravilno navaja, da je po izreku enotne kazni v izpodbijani sodbi izgubila svojo samostojnost. 2 Izračun izhaja iz komentarja k predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika Vlade RS (EVA: 2010-2011-0006, št. 00720-8/2011/6 z dne 2. 6. 2011, str. 105). Predlog je bil podlaga za sprejem Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B, Uradni list RS št. 91/2011 z dne 14. 11. 2011), ki je v 44. členu pretvorbo uredil na sedaj veljaven način, metodo pa povzema tudi pravna teorija (gl. Kazenski zakonik KZ-1 z novelama KZ-1A in KZ-1B, Razširjena uvodna pojasnila, dr. Matjaž Ambrož, Hinko Jenull, GV Založba, Ljubljana 2012, str. 97). Iz podobnega izhodišča izhaja stališče teorije, da mora po formuli obsojenec opraviti od 60 do 1460 ur dela (gl. Mihelj Plesničar in Ambrož, v: M. Šepec (ur.): Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 1036).