Jedro

Ker je bila v spornem obdobju plača tožnice določena z dokončnimi in pravnomočnimi odločbami tožene stranke (s katerimi ji dodatek za magisterij ni bil priznan), njen tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači iz naslova dodatka za magisterij ni utemeljen, saj ne gre za tako imenovano "čisto" denarno terjatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer za vsakokratni mesečni znesek do 15. v mesecu zapadli obrok po 20.000,00 SIT od 15.6.1999 dalje do plačila in ji z enakimi obrestmi povrniti stroške postopka. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 95.370,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.5.2005 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da je v obrazložitvi sodbe točno le tisto, kar je zapisano na strani 4, in sicer, da Uredba o količnikih za določitev osnovne plače in dodatnih zaposlenih v službah Vlade RS in v upravnih organih v 18. členu določa, da je tisti, ki zaradi pridnosti, zavzetosti in ambicioznosti opravi dodatno šolanje, upravičen do višje plače za 0,30 količnika. Drži tudi, da tožnica ni zahtevala dodatka za magisterij, saj navedena uredba tega od upravičenca niti ne zahteva. Tožena stranka je tožnici vpisala znanstveni naziv v službeno izkaznico, o kateri sodišče v razlogih sodbe ne govori. Tožnica dodatnega šolanja ni opravljala zato, da bo v službeni izkaznici predstavljena kot magister, ampak zato, da bo zasedala višje delovno mesto ali pa dobila trud poplačan v obliki dodatka k plači. Sodišče je obravnavalo sporne odločbe tožene stranke kot tiste odločbe, ki jih izda tretjim osebam v okviru opravljanja svoje dejavnosti. Odločba, ki jo tožena stranka izda svojemu delavcu, pa nima takšne teže in veljave. Če je delavec pri plači prikrajšan, ima pravico zahtevati plačilo prikrajšanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi, če mu kolektivna pogodba ali predpis to omogoča in mu daje takšno pravico. Tožnica ni doktorirala iz pravnih in ekonomskih znanosti, da bi si plačo znala ali morala znati obračunati, pač pa je tožena stranka tista, ki ima delavce in strokovne službe, ki morajo ravnati po predpisih. Ker ji plača ni bila pravilno obračunana, je bila prikrajšana. Zato utemeljeno zahteva vtoževani znesek, ki je po višini zaenkrat še sporen in ne do kraja določen. Nobena dokončna odločba, zoper katero tožnica ni vložila pravnega sredstva v veri in prepričanju, da je tožena stranka ravnala skladno s predpisi, ne more nadomestiti vsebine predpisov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da sam vpis znanstvenega naziva pred tožničinim imenom v inšpektorski izkaznici ni pravna podlaga za določitev dodatka za magisterij pri plači, pač pa je potrebno predložiti dokazilo o magisteriju. To je tožnica storila šele 28.6.2004, ko jo je tožena stranka k temu pozvala. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in pri tem na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje navedenih postopkovnih kršitev ni storilo, ter da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi izhajalo iz naslednjih dejstev: tožnici niti z odločbo z dne 10.1.1996 niti z odločbo z dne 18.10.1999 ni bil priznan dodatek za magisterij. Zoper prvo odločbo tožena stranka ni vložila ugovora, zoper drugo pa je ugovarjala, vendar ne zaradi dodatka, ki ga uveljavlja v tej pravdi, ampak zaradi nestrinjanja z razporeditvijo v plačilni razred. Zoper dokončni odločbi ni uveljavljala sodnega varstva. Po odločbi z dne 18.10.1999 je prejemala plačo do 28.6.2004, ko je toženi stranki predložila dokazilo o magisteriju iz leta 1988 in tožena stranka ji je od navedenega dne dalje s sklepom z dne 30.8.2004 določila dodatek za znanstven naziv v višini 0,30 količnika.

Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek pravilno že po temelju zavrnilo. Zavzelo je pravilno stališče, da podlago za odločitev o tožbenem zahtevku predstavljata dokončni in pravnomočni odločbi o plači tožene stranke, ne pa določbe zakonskih in podzakonskih aktov, ki jih tožena stranka pri izdaji odločb o plači ni upoštevala. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je do izplačila zneska iz naslova dodatka za magisterij upravičena že na podlagi 18. člena Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade RS in v upravnih organih (Ur. l. RS, št. 35/96 s spremembami), ki določa, da delavcu pripada dodatek za magisterij, če to ni pogoj za zasedbo delovnega mesta, na katerega je delavec razporejen, v višini 0,30 količnika. Iz citirane določbe ne izhaja, da navedeni dodatek delavcu pripada že zgolj na podlagi predpisa. Dikcija določbe, da delavcu dodatek pripada, kaže le na določeno materialnopravno upravičenje, ki pa ga mora delavec od delodajalca zahtevati oz. mu ga mora delodajalec priznati (tako kot je to storila tožena stranka s sklepom z dne 30.8.2004).

Vtoževani dodatek za magisterij v pavšalni višini 1.200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.1999 se pretežno nanaša na odločbo o plači z dne 18.10.1999, v manjšem delu pa tudi na odločbo o plači z dne 10.1.1996. Terjatev bi bila lahko utemeljena le v primeru, če bi tožena stranka tožnici dodatek za magisterij z navedenima odločbama priznala, nato pa tega pri obračunu in izplačilu plač ne bi upoštevala. Tožnica namreč zaradi nepriznanega dodatka za magisterij ni uveljavljala varstva svojih pravic pri delodajalcu in nato pred sodiščem po določbah 72. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. SRS, št. 15/90 s spremembami in dopolnitvami, ki se je za zaposlene v državni upravi uporabljal do 28.6.2003) ter 24. in 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), tako da sta odločbi o plači postali dokončni in pravnomočni. ZJU v 1. odstavku 24. člena izrecno določa, da se o pravici oz. obveznosti javnega uslužbenca oz. o zahtevi za odpravo kršitve pravice iz delovnega razmerja odloči s sklepom. ZDDO posebne določbe s takšno vsebino ni vseboval, kar pa tudi ni bilo potrebno, saj je bila do uveljavitve novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki je uvedel pogodbeni princip delovnega razmerja, splošna lastnost delovnopravne zakonodaje ravno v tem, da je delodajalec z enostranskimi oblastvenimi akti odločal o delavčevih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Ker tožnica tovrstnih aktov tožene stranke ni izpodbijala, in ji tako dodatek za magisterij v spornem obdobju ni bil priznan, njen denarni zahtevek ni utemeljen.

Neutemeljeno je navajanje pritožbe, da bi morala imeti tožnica doktorat iz pravnih in ekonomskih znanosti, da bi si lahko izračunala plačo, do katere je upravičena. Iz odločb o plači je jasno razbrati vrsto dodatkov, njihovo višino ter pravno podlago, tako da tožnica ni potrebovala posebnega pravnega znanja za ugotovitev, da ji tožena stranka ni priznala dodatka za magisterij.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožene stranke pa za odločitev pritožbenega sodišča ni bil potreben, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da krije vsaka stranka sama svoje stroške pritožbenega postopka.