Jedro

Sodišče meni, da je tožnikova tožba utemeljena v delu prošnje za dodelitev BPP za vložitev odškodninskega zahtevka zoper Republiko Slovenijo, ker naj mu v ZPKZ Koper ne bi zagotavljali primerne zdravstvene oskrbe in zdravljenja pri specialistih. Sodišče v tem delu pritrjuje tožniku, da toženka ni pojasnila, zakaj naj bi bila v tem delu njegova prošnja neutemeljena, torej mu pritrjuje, da v tem delu njene odločitve ni mogoče preizkusiti. Toženka je navedla zgolj to, da tožnik za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazov, pač pa le izvid, ki je bil izdan leto dni po tem, ko je bil tožnik izpuščen iz pripora in da zato njegova prošnja ni razumna.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp 707/2024 z dne 9. 8. 2024, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Tožnik je po pooblaščenem odvetniku pri Okrožnem sodišču v Kopru (v nadaljevanju toženka) dne 20. 6. 2024 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za sestavo izvensodnega zahtevka, naslovljenega na Republiko Slovenijo, za vložitev tožbe zoper Republiko Slovenijo zaradi nezakonitega pripora, duševnih bolečin in neustreznega zdravljenja ter za pravno svetovanje pred sodiščem prve in druge stopnje. Za izvajalca BPP je predlagal odvetnika B. B.

2.Toženka je tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP z odločbo, št. Bpp 707/2024 z dne 9. 8. 2024 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), zavrnila. V obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da mora prosilec za dodelitev BPP kumulativno izkazati izpolnjevanje dveh kriterijev, in sicer izpolnjevanje materialnega ali subjektivnega kriterija ter izpolnjevanje objektivnega kriterija v skladu s 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki ga citira.

3.V nadaljevanju obrazložitve toženka navaja, da iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik nemški državljan in da v Republiki Sloveniji nima prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča. Dne 29. 6. 2024 je tožnik toženki po pooblaščencu dostavil osnutek izvensodnega zahtevka, naslovljenega na Državno odvetništvo Republike Slovenije. V zahtevku je navedel, da je bil v času od 22. 10. 2022 do 23. 6. 2023 priprt v ZPKZ Koper. Odreditev pripora, v katerem je bil več kot devet mesecev, je bila po njegovem mnenju neupravičena, saj pripor ni bil neizogibno potreben za izvedbo kazenskega postopka. V priporu je moral živeti v nehumanih razmerah z več zaporniki, ni imel ustrezne zdravstvene oskrbe in prehrane, ni mu bila omogočena dostava zdravil, redni obiski svojcev mu niso bili omogočeni, poleg tega pa mu ni bilo omogočeno zdravljenje v Nemčiji. Postavljenih ima več diagnoz: sladkorna bolezen tipa 2, hiperlipidemija, psoriaza, hepatopatija, skleroza aorte in rak. Kljub diagnozam ni imel zdravstvene oskrbe, ki bi jo kot pripornik moral imeti, niti ni imel zdravstvene oskrbe pri ustreznih specialistih. Zaradi odreditve pripora je propadlo njegovo podjetje v Nemčiji, ki je zaposlovalo pet ljudi in je imelo več kot 300.000,00 EUR letnega prometa. Do marca 2023 mu je nastalo za več kot 400.000,00 EUR dolgov, ki so bili posledica nezakonitega pripora, saj ni mogel več opravljati svoje dejavnosti. Iz tega naslova zato uveljavlja odškodninski zahtevek tej v višini. Zaradi nezadostnih in neskrbnih ravnanj Okrožnega sodišča v Kopru, PP Koper in ZPKZ Koper je v času pripora huje zbolel. Nematerialna škoda, ki mu je nastala, se kaže kot okrnitev njegovega zdravega in skladnega psihofizičnega razvoja ter kot nastanek in poslabšanje njegovih zdravstvenih težav. Zaradi nenadne spremembe okolja, ko je bil čez noč zaprt v ZPKZ Koper, že dve leti trpi in bo še trpel duševne bolečine, saj ni mogel videti žene in svoje družine, bil pa je tudi odtujen iz svoje domovine, kjer ima sorodnike in prijatelje ter celotno svoje življenje. Za neustrezno zdravniško oskrbo v ZPKZ Koper je odškodninsko odgovorna država. Gre za hud poseg v pravico do svobode, do zdravega življenjskega okolja in do zdravstvene oskrbe, tako da iz tega naslova uveljavlja odškodninski zahtevek v višini 20.000,00 EUR.

4.Toženka ugotavlja, da se zoper tožnika pred Okrožnim sodiščem v Kopru vodi kazenski postopek I K 68286/2022 zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Preiskovalni sodnik je s sklepom I Kpd 68286/2022 z dne 22. 10. 2022 za tožnika odredil pripor iz razloga begosumnosti, in sicer od 21. 10. 2022 od 7. 10. ure dalje. Senat Okrožnega sodišča v Kopru je preizkus obstoja pripornih razlogov nazadnje opravil 29. 5. 2023, ko je s sklepom I Ks 68286/2022 ugotovil, da so še vedno izpolnjeni priporni razlogi. Glavna obravnava se je v kazenski zadevi začela 5. 5. 2023 in se je nadaljevala 23. 6. 2023 z izvedbo dokaznega postopka. Na tem naroku je tožnik predlagal odpravo pripora proti plačilu varščine, čemur je sodišče ugodilo ter tožniku določilo varščino v ponujeni višini 18.000,00 EUR. Na podlagi sklepa sodišča z dne 23. 6. 2023, ki je postal pravnomočen dne 6. 7. 2023, ter po tem, ko je tožnik 5. 7. 2023 položil varščino, mu je bil pripor odpravljen in je bila odrejena njegova takojšnja izpustitev na prostost.

5.V zvezi z navedbami tožnika v osnutku izvensodnega odškodninskega zahtevka toženka pojasnjuje, da je bil pripor zoper tožnika odpravljen zaradi plačane varščine in ob tožnikovem zagotovilu, da se ne bo skrival in da ne bo brez dovoljenja zapuščal svojega bivališča. Iz K vpisnika izhaja, da kazenski postopek zoper tožnika še ni zaključen in zato sodba v zadevi še ni bila izrečena. Tožnikove navedbe, da je kazenski postopek nezakonit in krivičen, so po mnenju toženke neutemeljene, nekonkretizirane in niso podprte z dokazi. Tožnik za svoje navedbe o tem, da v priporu ni imel ustrezne zdravstvene oskrbe, ni predložil dokazov, niti ni pojasnil, ali je zdravstveno oskrbo sploh zahteval ali so bile te njegove zahteve zavrnjene in ali se je zaradi zatrjevanih kršitev pravic obrnil na vodstvo zapora. Osnutku zahtevka je priložil le zdravniški izvid, ki je datiran na 7. 6. 2024, torej leto dni po izpustitvi iz pripora.

6.Toženka ocenjuje, da tožnik z vložitvijo odškodninskega zahtevka zaradi kršitve človekovih pravic, neupravičenega pripora in povzročitve premoženjske škode nima možnosti za uspeh. Ugotavlja, da tožnik na podlagi prej povzetih trditev v osnutku zahtevka izpostavlja 26. člen Ustave, s katerim je utemeljen koncept odgovornosti države za škodo, ki jo je s protipravnim ravnanjem povzročil državni organ, vendar pa njegovim trditvam, da naj bi mu škodo povzročila ravnanja Okrožnega sodišča v Kopru, PP Koper in ZPKZ Koper nasprotujejo podatki iz kazenskega spisa. Toženka zaključuje, da tožnikova prošnja za dodelitev BPP ne izpolnjuje pogoja iz 24. člena ZBPP in jo je zato zavrnila. Dodelitev BPP za sestavo in vložitev izvensodnega zahtevka ter za vložitev tožbe zoper Republiko Slovenijo zaradi nezakonitega pripora, duševnih bolečin in neustreznega zdravljenja namreč po mnenju toženke ni smiselna, saj ni pričakovati, da bi tožnik s tem zahtevkom in tožbo lahko uspel.

7.Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se njegovi prošnji za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje glede odškodninskih postopkov ugodi in kot izbranega odvetnika tožniku imenuje odvetnika B. B., oziroma podrejeno, da sodišče zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Toženka naj mu povrne tudi stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišču še predlaga, naj ga oprosti plačila sodnih taks v postopku.

8.V tožbi tožnik navaja, da je toženki posredoval izvensodni zahtevek, ki ga je vložil pri Državnem odvetništvu, in osnutek tožbe. Državno odvetništvo na njegov izvensodni zahtevek še ni odgovorilo, zato meni, da bi morala toženka z odločitvijo o njegovi prošnji za dodelitev BPP počakati do prejema tega odgovora.

9.Tožnik pojasnjuje, da je bil v obdobju 2022 do 2023 priprt v ZPKZ Koper skoraj petnajst mesecev. V priporu ni imel ustrezne zdravstvene pomoči, zdravil in prehrane. Zaradi pripora je izgubil službo, propadlo pa je tudi njegovo podjetje, v katerem je bilo zaposlenih več kot šest ljudi. Zaradi propada podjetja so mu nastali dolgovi v višini več kot 400.000 EUR. V času pripora je zbolel za kostnim rakom, ki ga zdravniki v ZPKZ Koper niso ne ugotovili in ne zdravili, pač pa je bilo to ugotovljeno šele po njegovi izpustitvi iz pripora v bolnišnici v Nemčiji. Trenutno je na intenzivnem oddelku bolnišnice, vse to pa zato, ker mu v ZPKZ Koper niso postavili prave diagnoze, ga niso zdravili in ga niso resno obravnavali. Njegov pooblaščenec je na sodišče v Kopru, v ZPKZ Koper ter v Zdravstveni dom Koper poslal več kot 10 dopisov, vendar ne sodišče in ne ZPKZ Koper nista pravilno reagirala in nista naredila ničesar, da bi se tožniku pomagalo pri zdravljenju.

10.Pri toženki je zaprosil za dodelitev BPP za civilne postopke (za sestavo izvensodnih zahtevkov), za vložitev odškodninske tožbe zoper Republiko Slovenijo in za zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje. Zaradi protipravnega ravnanja države je bil petnajst mesecev neupravičeno v priporu, med tem priporom in nastalo škodo (duševnimi bolečinami, poslabšanjem zdravja in propadom njegovega podjetja, zaradi česar je zašel v dolgove) pa je vzročna zveza. Toženka se je pri presoji njegove prošnje za dodelitev BPP neupravičeno postavila v vlogo sodišča, četudi vsebinski pogoj za dodelitev BPP izpolnjuje in je zato odločitev toženke, ki je njegovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila, neutemeljena.

11.Tožnik še navaja, da je namen 8. člena ZBPP, da se iz obsega dodeljenih BPP izločijo zadeve, ki za oškodovance nimajo posledic v obliki pravno priznane škode. Namen ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva, ki je ustavna kategorija (23. člen Ustave RS), zato je treba to določbo razlagati ob upoštevanju načela sorazmernosti, torej tako, da ne pride do nedopustnega posega v pravico do sodnega varstva. Toženka pa je z izpodbijano odločitvijo v to pravico posegla, saj je tožniku pravno priznana škoda nastala.

12.V nadaljevanju tožnik zatrjuje, da so bili kršeni 1., 2. in 13. člen ZBPP, citira določbi 1. in 13. člena ZBPP ter pojasnjuje kolikšen je znesek minimalnega dohodka. Citira tudi določbo 14. člena ZBPP in opisuje, kaj se upošteva pri ugotavljanju dohodkov prosilca za BPP. Če mu BPP ne bo odobrena, bo moral sam plačati odvetniške stroške, kar bo še dodatno poglobilo njegove finančne težave in povzročilo, da ne bo imel sredstev za preživetje, kar pa je v nasprotju z določbami ZBPP. Meni, da je bil z odločitvijo toženke diskriminiran glede na druge upravičence do BPP in da mu je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave v zvezi s 1. členom ZBPP. Toženka ga je diskriminirala glede na njegov stan in zato njena odločitev ni pravilna. V odločbi tudi niso pojasnjeni razlogi, zakaj je bila njegova prošnja zavrnjena.

13.Toženka je sodišču predložila upravni spis zadeve Bpp 707/2024, na tožbo pa ni odgovorila.

14.Tožba je utemeljena.

15.Iz tožnikove prošnje izhaja, da je zaprosil za dodelitev BPP za sestavo izvensodnega zahtevka, naslovljenega na Republiko Slovenijo, za vložitev tožbe zoper Republiko Slovenijo zaradi nezakonitega pripora, duševnih bolečin in neustreznega zdravljenja ter za pravno svetovanje pred sodiščem prve in druge stopnje. Navedel je, da v priporu, ki je bil po njegovem mnenju odrejen nezakonito, ni imel ustrezne zdravstvene pomoči, zdravil in prehrane, da je zaradi pripora izgubil službo in da je propadlo njegovo podjetje, da mu v ZPKZ Koper niso diagnosticirali rakavega obolenja in ga niso zdravili ter da v kazenskem postopku ni bil obsojen. Navajal je še, da je brez zaposlitve, da je hospitaliziran v bolnišnici v Nemčiji in da umira. Zaradi nezakonitega pripora, duševnih bolečin in neustreznega zdravljenja bo od Republike Slovenije zahteval odškodnino v višini 200.000,00 EUR.

16.Iz vsebine tožnikove prošnje za dodelitev BPP po vsebini izhaja, da namerava tožnik vložiti odškodninski zahtevek, ki temelji na dveh različnih izhodiščih: 1) da mu je bil pripor odrejen nezakonito (zaradi česar naj bi izgubil zaposlitev, propadlo naj bi njegovo podjetje, trpel naj bi zaradi duševnih stisk, ker naj bi bil odtrgan od svojcev), in 2) da je prišlo do kršitve njegovih pravic pri izvrševanju pripora (ker mu v priporu ni bila zagotovljena ustrezna zdravniška pomoč). Sodišče ugotavlja, da se je toženka opredelila le do prvega, ne pa tudi do drugega izhodišča tožnikove prošnje, kar je razlog za odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v dopolnitev postopka in ponovno odločanje.

17.Toženka je tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila z utemeljitvijo, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP. Ta določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: (-) zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in (-) je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek).

18.Toženka je presodila, da tožnik z vložitvijo odškodninskega zahtevka zaradi odrejenega pripora in njegovega izvrševanja nima možnosti za uspeh, to pa zato: ker je Okrožno sodišče v Kopru ob zadnjem preizkusu obstoja pripornih razlogov ugotovilo, da je odreditev pripora tožniku še vedno utemeljena; ker tožniku pripor ni bil odpravljen zaradi neizpolnjenih pripornih razlogov, pač pa zaradi nadomestitve pripora z milejšo obliko ukrepa za zagotovitev tožnikove navzočnosti med kazenskim postopkom, to je s plačilom varščine; ker kazenski postopek zoper tožnika še vedno ni zaključen; in ker tožnik ni predložil nobenega dokazila o tem, da mu priporu ni bila zagotovljena zdravstvena oskrba, pač pa le zdravniški izvid, datiran leto dni po njegovi izpustitvi iz pripora.

19.Sodišče pritrjuje toženki, da tožnik zgolj na podlagi trditve, da mu je bil pripor odrejen nezakonito, nima izgledov za uspeh z odškodninskim zahtevkom zoper Republiko Slovenijo iz tega naslova (torej za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, ker je zaradi pripora izgubil zaposlitev, ker je propadlo njegovo podjetje in ker je imel duševne bolečine ob ločenosti od svojih domačih). Za to, da naj bi bil pripor nezakonit, namreč tožnik ni predložil nobenega dokaza, niti svojih trditev ni konkretiziral. Tožniku je bil pripor odrejen z odločitvijo preiskovalnega sodnika, senat Okrožnega sodišča v Kopru pa je ob zadnjem preverjanju, ali pri tožniku še vedno obstajajo razlogi za pripor, s sklepom I Ks 68286/2022 z dne 29. 5. 2023 temu pritrdil. Tožniku pripor kasneje ni bil odpravljen zato, ker bi bil nezakonit ali ker naj ne bi bilo več utemeljenega suma, da je storil očitano mu kaznivo dejanje (kazenski postopek namreč še vedno poteka) ali ker ne bi bilo več pripornih razlogov, pač pa zaradi nadomestitve pripora z milejšim ukrepom varščine. Sodišče zato soglaša s toženko, da tožnik z odškodninskim zahtevkom zoper Republiko Slovenijo zaradi po njegovem mnenju nezakonito odrejenega pripora nima verjetnih izgledov za uspeh. Tak zahtevek je namreč tudi po presoji sodišča v očitnem nasprotju s prej opisanim dejanskim stanjem zadeve, ki mu tožnik v tožbi ni oporekal.

20.Sodišče pa meni, da je tožnikova tožba utemeljena v delu prošnje za dodelitev BPP za vložitev odškodninskega zahtevka zoper Republiko Slovenijo, ker naj mu v ZPKZ Koper ne bi zagotavljali primerne zdravstvene oskrbe in zdravljenja pri specialistih. Sodišče v tem delu pritrjuje tožniku, da toženka ni pojasnila, zakaj naj bi bila v tem delu njegova prošnja neutemeljena, torej mu pritrjuje, da v tem delu njene odločitve ni mogoče preizkusiti. Toženka je navedla zgolj to, da tožnik za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazov, pač pa le izvid, ki je bil izdan leto dni po tem, ko je bil tožnik izpuščen iz pripora in da zato njegova prošnja ni razumna.

21.Sodišče pojasnjuje, da je treba ločiti odškodninski zahtevek zaradi očitka nezakonitosti odreditve pripora od odškodninskega zahtevka zaradi neustreznega načina njegovega izvrševanja. To pomeni, da lahko posameznik uveljavlja odškodninski zahtevek zoper državo zaradi neustreznega izvrševanja pripora, četudi mu je bil pripor odrejen zakonito, kolikor je do neustreznega izvrševanja prišlo zaradi ravnanja državnih organov. Povedano drugače, četudi tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh z uveljavljanjem odškodninskega zahtevka zaradi odrejenega pripora (kot je pojasnjeno v predhodnih točkah te obraložitve), to ne pomeni nujno tudi tega, da nima niti izgleda za uspeh za uveljavljanje odškodninskega zahtevka zaradi zatrjevanih nepravilnosti pri njegovem izvrševanju, konkretno zato, ker naj tožniku ne bi bila zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba in zdravljenje.

22.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je mogoče povzeti, da je toženka v tem delu tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila, ker tožnik ni predložil ustreznih dokazov niti ni podal utemeljitve, iz katere bi izhajalo, da ima verjetne izglede za uspeh z odškodninskim zahtevkom iz tega naslova. Odločitev toženke je po presoji sodišča v tem obsegu preuranjena, saj meni, da bi morala toženka, ki je ocenila, da je tožnikova prošnja v tem segmentu nepopolna (kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe), tega pozvati k dopolnitvi prošnje v skladu s prvim odstavkom 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki med drugim določa, da mora organ, če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, v roku petih delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti. Zaradi opisane opustitve zato sodišče odločitve toženke v obsegu, kolikor se nanaša na tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za vložitev odškodninskega zahtevka iz razloga nepravilnosti pri izvrševanju pripora, ne more preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in s tem razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

23.Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožnikovi tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), v katerem mora ugotovljene pomanjkljivosti, opisane 20. do 22. točki te obrazložitve, odpraviti in nato ponovno odločitvi o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP.

24.Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa zadeve očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka

25.Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče ob upoštevanju, da v zadevi ni bila opravljena glavna obravnava in da je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, tožniku priznalo pavšalni znesek povračila stroškov po drugem odstavku 3. člena Pravilnika v višini 285,00 EUR, ki se, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV. Po Pravilniku določeni pavšalni znesek zajema vse stroške postopka v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne, razen sodnih taks. Toženka mora tako tožniku povrniti 347,70 EUR stroškov tega sodnega postopka, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

26.Sodišče še pojasnjuje, da je tožnik zaprosil tudi za oprostitev plačila sodnih taks, vendar pa sodišče o tem ni odločalo, saj se v postopkih odločanja o dodelitvah BPP po določbi šestega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodna taksa ne plača.

-------------------------------

1Določba drugega odstavka 34. člena ZBPP določa, da če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 214, 237, 237/2, 237/2-7

Pridruženi dokumenti:

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.