Jedro

Upravni akt drugostopenjskega organa, s katerim ta zavrne ali zavrže pritožbo vsebinsko ne poseže v odločitev prvostopenjskega organa, marveč pomeni zgolj odločitev o neutemeljenosti pravnega sredstva, zato ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) zavrnila tožnikovo vlogo, prejeto 22. 10. 2020, za vročitev odločbe drugostopenjskega organa DT 499-16-169/2018 z dne 6. 8. 2020 (točka I izreka). Zavrnila je tudi tožnikovo zahtevo, prejeto 30. 10 2020, za vrnitev v prejšnje stanje (točka II izreka). Sklenila je tudi, da s tem sklepom niso nastali dodatni stroški (točka III izreka).

2. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrglo, ker je na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ob predhodnem preizkusu pritožbe ugotovilo, da o isti upravni stvari že teče sodni postopek. Na Upravnem sodišču RS je v času vložitve predmetne pritožbe zoper izpodbijani sklep v zvezi z istim postopkom - odločbo Ministrstva za finance DT 499-16-169/2018 z dne 6. 8. 2020 že potekal upravni spor, ki se vodi pod opr. št. U I 1709/2020-1 in je tako prišlo do litispendence.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da tožena stranka v predmetni zadevi ni vsebinsko odločala o pravilnosti in zakonitosti prvostopenjskega upravnega akta, temveč je sprejela le procesno odločitev o zavrženju pravnega sredstva zoper sklep Finančne uprave RS DT 0610-5533/2016-52-08-520-11,31 z dne 11. 11. 2020, zato o predmetni zadevi ni bilo meritorno odločeno. Tožbo vlaga na podlagi drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kar pojasni na strani 2 in 3 tožbe. Zatrjuje namreč, da odločba pritožbenega organa DT 499-16-169/2018 z dne 6. 8. 2020 tožniku ni bila pravilno osebno vročena, kar pojasni. Tožnik je v zakonitem roku vložil pritožbo zoper odločbo Finančne uprave RS DT 0610-5533/2016-25-08-520-14 z dne 24. 5. 2018, ki jo je Ministrstvo za finance z odločbo DT 499-16-169/2018 dne 6. 8. 2020 zavrnilo. Navedene odločbe pa tožniku ni pravilno osebno vročilo v skladu z 87. členom in 88. členom ZUP, kar pojasni na straneh 4 do 8 tožbe, ter se pri tem sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, katere odločbe prilaga k tožbi. Meni, da je prvostopenjski organ v izpodbijanem sklep zmotno uporabil določbe 89. člena, 103. člena in 104. člena ZUP. Meni tudi, da je sklicevanje toženke na litispendenco zmotno, saj predmetni zahtevek in zahtevek, dan v tožbi v postopku upravnega spora pod opr. št. I U 1709/2020, nista identična. Določbo 4. točke prvega odstavka 129 člena ZUP je toženka napačno uporabila, kar pojasni na strani 9 in 10 tožbe. Sodišču predlaga izvedbo glavne obravnave, vpogled v spis I U 1709/2020 ter zaslišanje obeh strank postopka. Primarno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep pritožbenega organa odpravi. Podrejeno pa predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep pritožbenega organa odpravi ter samo vsebinsko odloči o zadevi tako, da toženki naloži takojšnjo izdajo in osebno vročitev odločbe Ministrstva za finance DT 499-16-126/2018-3 z dne 6. 8. 2020 tožniku osebno. V vsakem primeru pa naj tožniku tudi prisodi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri navedbah v obrazložitvi obeh predmetnih sklepov. Vročitev preko pooblaščenca za sprejemanje pisanj, družbe A. d. o. o., Ljubljana, je bilo pravilno, kar dodatno pojasni. V skladu z namenom in obsegom danega pooblastila za vročanje je davčni organ vročitev odločbe Ministrstva za finance DT 499-16-126/2018-3 z dne 6. 8. 2020 tožniku pravilno opravil preko pooblaščenca za vročanje pisanj na njegov naslov. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. V pripravljalni vlogi tožnik svoja stališča dodatno argumentira ter sodišče poziva na pospešitev postopka ter prednostno odločanje v zadevi po sodniku posamezniku, kar utemeljuje z navedbo, da za upravni spor, ki se pri Upravnem sodišču RS vodi pod opr. št. I U 1709/2020 odločitev v predmetni zadevi predstavlja odločitev o predhodnem vprašanju.

6. Tožba ni dovoljena.

7. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

8. V predhodnem preizkusu tožbe, ki ga je sodišče dolžno opraviti na podlagi 36. člena ZUS-1, sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodišče mora na razloge iz 36. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti, ves čas postopka.

9. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih upravnih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je upravni organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Tako v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o materialno-pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Če pa gre za upravne akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so takšni akti lahko predmet presoje v upravnem sporu le, če tako določa zakon.

10. V tem upravnem sporu tožnik izpodbija sklep procesne narave, ki se nanaša na izvedbo postopka davčnega inšpekcijskega nadzora (DIN) poslovnih knjig in dokumentacije, davka na dodano vrednost (DDV), davka od drugih dohodkov in davka od dohodkov pravnih oseb (DDPO), vse za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2016 pri tožniku, pri čemer pa Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ne določa drugače. V upravnem sporu se na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 lahko izpodbijajo le tisti upravni akti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Izpodbijani sklep pritožbenega organa o zavrženju pritožbe predstavlja nesporno zgolj procesno odločitev v postopku odločanja o glavni stvari, ne pa odločitev o glavni stvari oziroma odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, zato ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu. Upravni akt drugostopenjskega organa, s katerim ta zavrne ali zavrže pritožbo vsebinsko ne poseže v odločitev prvostopenjskega organa, marveč pomeni zgolj odločitev o neutemeljenosti pravnega sredstva, zato ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu.

11. Tožnik lahko kršitve postopkovnih pravil ali postopkovnih pravic uveljavlja v tožbi zoper odločitev o glavni stvari (zoper dokončno odločbo o odmeri davka), iz česar izhaja, da mu kljub zavrženju tožbe, učinkovito sodno varstvo ni dokončno odvzeto, ampak je zgolj odloženo. Tudi ni podlage za upravni spor po 4. členu ZUS-1, po katerem bi sodišče odločalo o zakonitosti takega akta, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, saj gre za postopkovno odločitev, zoper katero ima tožnik pravico do pritožbe v okviru pritožbe zoper meritorno odločitev, v skladu z določbami ZDavP-2. Pri tem sodišče dodaja, da procesne pravice ne morejo biti same sebi namen, ampak so jamstvo za zakonitost postopka. Njihovo uresničevanje je usmerjeno v dosego materialno-pravno pravilne odločitve v zadevi. Zato so njihove kršitve, kot rečeno, predmet preizkusa zakonitosti v rednem upravnem sporu.

12. Ker je tožba vložena zoper upravni akt procesne narave, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot nedovoljeno zavrglo.

13. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.