Jedro

ZDR-1 v 128. členu ureja dodatke in določa, da delavcu pripadajo dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izvirajo iz razporeditve delovnega časa in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo na nedeljo in delo na praznike in dela proste dneve v zakonu, pri čemer se višina dodatkov določi s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Ob navedenem se dodatki obračunavajo le za čas, ko je delavec delal v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo: "I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki iz naslova neizplačanih nadur: - ustrezen neto znesek od 66,88 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2018 dalje do plačila, plačilo zakonskih zamudnih obresti od 18. 1. 2018 do 19. 1. 2018 se zavrne; - ustrezen neto znesek od 231,04 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 5. 2018 dalje do plačila, plačilo zakonskih zamudnih obresti od 18. 5. 2018 do 19. 5. 2018 se zavrne; - ustrezen neto znesek od 121,60 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 7. 2018 dalje do plačila, plačilo zakonskih zamudnih obresti od 18. 7. 2018 do 19. 7. 2018 se zavrne.

II. 1. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku plačo za maj 2018 v ustreznem neto znesku od 824,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 6. 2018 dalje do plačila, plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 18. 6. 2018 do 19. 6. 2018, se zavrne.

2. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku plačo za junij 2018 v ustreznem neto znesku od 824,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 7. 2018 dalje do plačila, plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 18. 6. 2018 do 19. 6. 2018, se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati regres za letni dopust 2018 v ustreznem neto znesku od 421,40 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do 2. 7. 2018 dalje do plačila. Kar tožnik zahteva več, to je 338,60 EUR, se zavrne.

4. Zavrne se zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku iz naslova neizplačanih dnevnic 960,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 6. 2018 dalje do plačila.

III. Tožba se zavrže v delu, v katerem tožeča stranka zahteva od tožene stranke, da plača organom in institucijam od bruto zneskov iz točke I. in II. tožbenega zahtevka ustrezne davke in prispevke.

IV. Tožba se zavrže v delu, v katerem tožeča stranka zahteva od tožene stranke, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku iz naslova poklicnega zavarovanja: - 65,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 9. 2017 dalje do plačila, - 65,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 10. 2017 dalje do plačila, - 65,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 11. 2017 dalje do plačila, - 65,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 12. 2017 dalje do plačila, - 65,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 1. 2018 dalje do plačila, - 65,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 2. 2018 dalje do plačila, - 65,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 3. 2018 dalje do plačila, - 65,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 4. 2018 dalje do plačila, - 65,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 5. 2018 dalje do plačila, - 65,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 6. 2018 dalje do plačila, - 65,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 7. 2018 dalje do plačila - pisna pomota v številkah (65,62,00 EUR).

V. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka."

2. Tožena stranka vlaga laično pritožbo zoper sodbo v točki I in II in navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Navaja, da tožnik v postopku zaradi plačila nadur ni dokazal, da je v tem obdobju delal nadure. Ni predložil potnih nalogov in obrazcev CMR, da bi jasno dokazal, da je v tem obdobju delal nadure. Samo s celotno dokumentacijo bi lahko tožnik nedvomno dokazal upravičenost plačila nadur. Tožena stranka izpodbija sodbo tudi v delu, kjer je sodišče odločilo, da je dolžna tožniku plačati plačo za mesec maj 2018 v znesku 824,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 6. 2018, plačo za junij 2018 v znesku 824,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 7. 2018 in regres za letni dopust za leto 2018 v znesku 421,40 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 7. 2018. Sodišče ni upoštevalo priče A.A., ki je po nalogu direktorja 5. 7. 2018 tožniku plačal dolžni znesek z opombo, da sodišče ne verjame zgodbi, da je tožniku bila plača izplačana v gotovini. Glede plačila regresa za letni dopust za leto 2018 v znesku 421,40 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2018, je tožena stranka vse prispevke plačala pravilno. Nevzdržno je, da je tožena stranka plačala davek dvakrat. Tožena stranka je morala po zakonu regres plačati do 30. 10. 2018, torej je odločitev sodišča napačna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno je uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen kot voznik v mednarodnem prometu od 1. 8. 2017 do 30. 6. 2018. V postopku je podal tožbeni zahtevek za plačilo nadur plače za mesec maj in junij, plačilo dnevnic ter regresa za letni dopust za leto 2018. 6. Sodišče je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka, opravilo poizvedbe pri upravni enoti B., zaslišalo tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke in pričo A.A..

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče lahko priznalo tožniku nadure le v primeru, če bi predložil potne naloge in obrazce CMR. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 128. členu ureja dodatke in določa, da delavcu pripadajo dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izvirajo iz razporeditve delovnega časa in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo na nedeljo in delo na praznike in dela proste dneve v zakonu, pri čemer se višina dodatkov določi s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Ob navedenem se dodatki obračunavajo le za čas, ko je delavec delal v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada. Po določbi Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo pripada delavcu dodatek za nadurno delo v višini 30 % urne postavke, kot to določa 61. člen Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo. Pritožbeno sodišče navaja, da ZPP ne določa, katere dokaze mora sodišče upoštevati, pač pa 8. člen ZPP določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, izpisi iz voznikove kartice, ki jih je predložil tožnik izkazujejo delovni čas pri toženi stranki, ko je delal kot voznik v mednarodnem prometu. Prav tako je tožena stranka zgolj pavšalno prerekala tožnikove navedbe. Tožena stranka tudi ni prerekala urne postavke kot osnove za izračun dodatka za nadure, tako da je sodišče tožniku pravilno priznalo plačilo nadur neto od 66,88 EUR bruto, ustrezen neto od 231,04 EUR bruto ter znesek neto 121,60 EUR od bruto, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu dalje do plačila, pri čemer je sodišče plačilo zakonskih zamudnih obresti od 18. dne do 19. dne v mesecu zavrnilo.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor tožene stranke, da tožniku ne pripada regres za letni dopust za leto 2018, ker je že plačala prispevke. Tožniku pripada sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2018 v višini 6/12 minimalne plače, ki je sicer znašala 842,79 EUR. Tožnik je zatrjeval, da mu tožena stranka regresa ni plačala, tožena stranka pa navedenega niti ni prerekala, pač pa je trdila, da tožnik ni upravičen do celotnega regresa za letni dopust. Tako je sodišče tožniku pravilno priznalo delni regres za leto 2018 v višini 421,40 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2018 dalje do plačila, pri čemer je sodišče višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Navedbe tožene stranke, da je plačala prispevke za regres za letni dopust pa ni mogoče upoštevati, saj gre za pritožbeno novoto, pri čemer tožena stranka niti ni navajala, zakaj navedenega ni mogla uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje, pri čemer 286. člen ZPP določa, da mora stranka na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah nasprotne stranke. Ne glede na navedeno pa tožena stranka tudi v pritožbi ni predložila nobenega dokaza, ki bi dokazoval njene trditve.

9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno v določilu 353. člena ZPP.