Jedro

Ob upoštevanju vseh okoliščin je bila varnost ljudi in njihove telesne integritete ogrožena do te mere, da je odtehtala poseg v tožnikovo ustavno pravico do osebne svobode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 43.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe) in tožniku naložilo v plačilo 1.612,50 EUR pravdnih stroškov toženke (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico. Meni, da je bilo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, zato je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo. Po mnenju tožnika je dana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih pa je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov in samimi temi listinami in zapisniki. Sodišče naj bi kršilo prosto dokazno oceno, saj le-ta ne temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in preverljivi, zato je kršilo določbo 8. člena ZPP. Tožnik meni, da je treba določbo 3. odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ozko razlagati. Izpolnjeno mora biti ravnanje, kar pomeni neko aktivno delovanje, ki povzroči prisilen ukrep državnega organa. Stališče prvostopenjskega sodišča je v nasprotju s sodno prakso, ki kot primere takšnega ravnanja navaja izogibanje navzočnosti na glavni obravnavi, oviranje dela organov pregona, vplivanje na priče, ne pa izvršitev objektivnih znakov kaznivega dejanja. Sodišče naj bi protislovno ugotovilo, da je bil pripor uveden zaradi dejanja, v zvezi s katerim je bil obdolženec oproščen, zato njegovega ravnanja ni mogoče šteti za nedovoljeno ravnanje. Po mnenju pritožnika na nedovoljeno ravnanje prav tako ne kaže predhodna obravnava tožnika zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, dejstvo, da je dejanje storil v preizkusni dobi in njegovo prejšnje življenje. Ker je pravica do odškodnine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti človekova pravica, se zakonskih določb v zvezi s tem ne bi smelo razlagati v škodo prizadetega. Tako pravdno sodišče ne bi smelo presojati, ali je mogoče priprtemu dokazati, da je storil kaznivo dejanje, glede česar se pritožba sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 12/2000. Tožnik ponovno opozarja na dejstvo, da je bil v kazenskem postopku oproščen.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je po presoji pritožbenega sodišča pravilno in v zadostni meri razjasnilo in ugotovilo pravno pomembna dejstva, kršitev določb pravdnega postopka ni bilo, odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pa je pravilna, delno sicer iz drugačnih materialnopravnih razlogov.

6. Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila storjena, saj so (v nasprotju s pavšalno zatrjevanim v pritožbi) razlogi sodbe jasni in skladni s predloženimi dokazi. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, celovita, skrbna ter vsebinsko prepričljiva, zato nadalje ni izpolnjena uveljavljena kršitev 8. člena ZPP.

7. Tožnik v postopku uveljavlja odškodnino zaradi neutemeljenega pripora po prvi točki 1. odstavka 542. člena ZKP. V priporu je preživel 42 dni, zoper njega pa je bila v kazenskem postopku izdana oprostilna sodba. Argumentacija sodišča prve stopnje, ki je odškodninski zahtevek zavrnilo, temelji na tretjem odstavku 542. člena ZKP, v skladu s katerim je pravica do odškodnine izključena v primeru, ko je do odvzema prostosti prišlo zaradi nedovoljenega ravnanja obdolženca.

8. Pojem nedovoljenega ravnanja je podrobneje opredelila sodna praksa. Znano je, da mora biti ravnanje, zaradi katerega neupravičeno priprti izgubi pravico do odškodnine, v zvezi s kazenskim postopkom, zaradi katerega je bil priprt.(1) primeri takšnega ravnanja se v praksi navajajo izogibanje navzočnosti na glavni obravnavi(2) oviranje dela organov pregona, vplivanje na priče, dejanja v smeri dokončanja začetega dejanja ali nevarnost ponovitve že storjenega(3) Gre torej za dva različna sklopa nedovoljenih ravnanj: na eni strani so ravnanja, s katerimi je priprti neposredno onemogočal delo sodišča (npr. se ni udeleževal narokov za glavno obravnavo) in je bil pripor zoper njega odrejen kot disciplinski ukrep; na drugi strani pa so ravnanja, ki sama po sebi (in ne glede na izid kazenskega postopka) utemeljujejo odreditev pripora (npr. povzročanje splošne nevarnosti z neposredno grožnjo, uničevanje dokazov, ipd.).(4) tožba tako zmotno navaja, da so možne oblike nedovoljenega ravnanja samo izogibanje navzočnosti na glavni obravnavi in oviranje dela organov pregona. Možno je, da je pripor odrejen zaradi (dokazanega) aktivnega ravnanja osumljenca, ki je samo po sebi nedopustno v takšni meri, da utemeljuje odreditev pripora.

9. Takšno stališče ne nasprotuje pravnemu mnenju Vrhovnega sodišča(5) katerega se sklicuje tudi pritožba), da v primerih, ko priporni razlog ponovitvene nevarnosti temelji na opisu dejanja, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek, v zvezi s katerim je bil obdolženec oproščen, ravnanja osumljenca ni mogoče šteti za nedovoljeno ravnanje. V obravnavanem primeru to samo pomeni, da sodišče odškodninskega zahtevka ne bi smelo zavrniti (tudi) z argumentacijo, da je tožnik izpolnil objektivne zakonske znake kaznivega dejanja (najmanj) uboja. V razmerju med državo in posameznikom je mogoče kaznivo dejanje ugotoviti le z obsodilno kazensko sodbo, sicer velja, da osumljenec kaznivega dejanja ni storil (domneva nedolžnosti - 27. člen Ustave Republike Slovenije). Ne glede na to pa v tem civilnopravnem sporu ne gre za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja umora, za katerega je bil tožnik obtožen, temveč za ugotavljanje, ali je tožnik s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil pripor in zato nima pravice do odškodnine po tretjem odstavku 542. člena ZKP.(6) Drugače kot v kazenskem postopku, kjer za odreditev pripora zadošča ugotovitev utemeljenega suma oziroma opravičene bojazni ali nevarnosti, da bo do nekega dejanja prišlo (201. člen ZKP), morajo biti nedovoljena ravnanja po tretjem odstavku 542. člena ZKP dokazana. Dokazano mora biti, da je bilo dejanje storjeno, da je bilo nedovoljeno in da obstaja med njim in uvedbo pripora vzročna zveza.

10. Izpodbijana sodba na podlagi predloženih listin ugotavlja, da je tožnik na javnem kraju v gostinskem lokalu v prisotnosti svoje žene, lastnika lokala in drugih gostov z nožem dolžine 41 cm zabodel A. A. 11-krat v zgornji del telesa, s čimer mu je povzročil tako hude poškodbe, da je ta umrl na kraju dejanja. Takšno ravnanje tožnika je poleg drugih razlogov (kot to izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. Kpd 283/2009) utemeljevalo odreditev pripora, ki naj bi bil potreben, da se zagotovi varnost ljudi in premoženja. Utemeljenost pripora je izhajala predvsem (kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje) iz načina izvršitve ravnanja in okoliščin, v katerih je bilo dejanje izvršeno, glede na to, da je bilo izvršeno na javnem kraju in v prisotnosti večjega števila ljudi. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je bila ob upoštevanju vseh okoliščin varnost ljudi in njihove telesne integritete ogrožena do te mere, da je odtehtala poseg v tožnikovo ustavno pravico do osebne svobode.(7) Zaradi neposrednega ogrožanja življenja in varnosti ljudi je bil pripor zoper tožnika odrejen utemeljeno, ne glede na to, da je bil v kazenskem postopku oproščen storitve kaznivega dejanja umora. Že sama grožnja z nožem namreč ne more biti dovoljeno ravnanje. Dejstvo, da država v takšnih, očitno nevarnih situacijah, ukrepa, ima preventivni pomen in ustvarja občutek pravne varnosti.(8)

11. Medtem ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v prejšnjem odstavku navedena dejstva, pa je svojo odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka nadalje utemeljevalo s sklicevanjem na to, da naj bi tožnik izpolnil vse objektivne znake kaznivega dejanja (najmanj) uboja, ter da je bil že predhodno obravnavan zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja. V tem delu je argumentacija prvostopenjskega sodišča napačna. Civilno sodišče pri ugotavljanju nedovoljenega ravnanja ne sme ugotavljati, ali so izpolnjeni znaki kaznivega dejanja, temveč samo, ali gre za ravnanja, ki povzročajo splošno nevarnost za ljudi ali stvari, in ali je storitev takšnih dejanj dokazana.(9) Tožnik je izgubil pravico do odškodnine samo zaradi tega, ker je njegovo ravnanje dne 10.7. 2009 v gostinskem lokalu X pomenilo nedopustno ravnanje v smislu tretjega odstavka 542. člena ZKP. Res je, da je preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora (Kpd 283/2009) slednjega utemeljila tudi s tožnikovo predkaznovanostjo in dejstvom, da je ravnanje storil v preizkusni dobi, vendar to nikakor nista bila izključna razloga za odreditev pripora. Pripor je bil odrejen zaradi zagotovitve varnosti ljudi in premoženja, upoštevaje način, kako je tožnik dejanje izvršil in okoliščine, da je dejanje izvršil na javnem kraju in v prisotnosti večjega števila ljudi.(10) Kljub deloma napačni obrazložitvi pa je končna odločitev izpodbijane sodbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka na podlagi prej navedenih razlogov pravilna.

12. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker ocenjuje, da je sodba tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člen ZPP).

13. Zavrnitev pritožbe privede tudi do zavrnitve zahteve za povrnitev pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbo VSRS II Ips 377/2006. Op. št. (2): Prim. sodbe VSRS II Ips 714/1995, II Ips 215/2000 in II Ips 254/2001. Op. št. (3): Prim. sodbo VSRS II Ips 377/2006. Op. št. (4): Prim. Krisper Kramberger, M. Nedovoljeno ravnanje po tretjem odstavku 542. člena ZKP, PB 3/01 str. 219. Op. št. (5): Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS, objavljeno v Poročilu o sodni praksi št. I/93, str. 7 do 8. Op. št. (6): Prim. sodbo VSRS II Ips 91/2000. Op. št. (7): 20. člen URS.

Op. št. (8): Krisper Kramberger, M., prav tam.

Op. št. (9): Prim. VSL sodba II Cp 1114/2009 in sodbo VSRS II Ips 12/2000, na katero se sklicuje tudi pritožba.

Op. št. (10): Prim. obrazložitev sklepa Kpd 283/2009 na str. 3.