Jedro

Odkop parcele ob poti, ki zoži cestišče in s tem otežkoča dostop do hiše, pomeni motenje posesti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se v izpodbijanih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je v ponovljenem postopku delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je toženec V. R. motil tožnika J. J. v njegovi posesti parc. št. 632/4 k.o. K., tako da je dne 30.4.1994 odkopal parcelo na spodnjem delu ob javni poti v širini 1,50m od mejnika s parc. št. 633/2 in v globini 0,70m, v srednjem delu 2,50m od mejnika s parc. št. 633/2 in v globini 2,30m ter v zgornjem delu v širini 1,50m od mejnika s parc. št. 633/2 in v globini 2,30m ter v zgornjem delu v širini 1,50m od mejnika s parc. št. 633/2 in v globini 3,70m, s čimer je zožil tožniku prostor za varno pot do doma.

Tožbeni zahtevek za nasutje izkopanega materiala nazaj na parc. št. 632/4 in vzpostavitev prejšnjega stanja, da bo pot v spodnjem delu parce široka 5,5m in v zgornjem delu 3,6m, je sodišče zavrnilo.

Tožencu je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 244.027,00 SIT, ugotovilo pa je tudi umik tožbenega zahtevka v preostalem delu.

Proti sklepu se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče ponovno odločilo tako, kot je bilo že razveljavljeno in mimo tožbenega zahtevka. Tožena stranka ni privolila v spremembo tožbenega zahtevka, ki ga tožeča stranka postavlja vsakič povsem drugače in sicer je bil zahtevek vedno nesklepčen in kasneje modificiran. Šlo je za povsem drugačen zahtevek, kot je bil prvotno postavljen in tožena stranka ni privolila v spremembo, zato sodišče ne more odločati, zatrjujoč, da je tožena stranka privolila v spremembo, ker naj bi se spustila v obravnavo. Dejstvo je, da je kljub ugovorom tožene stranke sodišče ugodilo postopek (?) in ni jasno, kaj naj bi tožena stranka storila drugega, kot da se podredi volji sodišča in dopusti izvajanje dokazov, saj je bilo očitno, da sodišče s postopkom nadaljuje. Tožnik je modificiral tožbo 31.5.1995, 15.10.1996, 2.4.1998, kar kaže, da tudi tožnik natančno ni vedel, v čem naj bi bilo motilno dejanje tožene stranke. Iz samega sklepa, ki ga tožena stranka napada s to pritožbo, ni mogoče razbrati, v čem je bila motena tožeča stranka, saj je izrek pod točko 1 nesklepčen in nerazumljiv in iz njega ne izhaja nobeno motilno dejanje. Tožniku naj bi se zožil prostor za varno pot do doma, pri tem pa do doma očitno prihaja, takega zahtevka kljub številnim modifikacijam pa ni znal sam postaviti. Sodišče je samoiniciativno modificiralo sklep in odločalo mimo tožbenega zahtevka. Dejstvo je, da je izrek, kot ga je izdalo sodišče nerazumljiv in nepotreben: posestne tožbe so dajatvene tožbe, s katerimi se zahteva od toženca storitev ali opustitev in se lahko združene z restitucijskim zahtevkom. Glede na to, da je tožbeni zahtevek v točki 2 zavrnjen, je seveda potrebno zavrniti celoten tožbeni zahtevek. Prav tako je sodišče odločilo o stroških tako, da toženi stranki ni razumljiva odločitev o teh. Številne modifikacije in nepotrebne pripravljalne vloge so namreč stroški, ki niso bili potrebni in jih tožena stranka ni dolžna plačati. Prvostopno sodišče bi se moralo opredeliti do dejanj pooblaščenke tožeče stranke, predvsem do številnih pripravljalnih vlog, za katere je sodišče priznalo stroške. Dejansko tožena stranka ni uspela v pretežnem delu zahtevka in bi morala tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške in ne obratno.

Proti sklepu se pritožuje tudi tožeča stranka in izpodbija zavrnilni del sklepa ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP. V pritožba navaja, da je urbanistična inšpekcija leta 1993 zasula prejšnji odklop ceste, nakar je imel tožnik še naprej posest tudi v tem delu parc. št. 632/4, saj je z avtom še naprej v loku direktno zavijal iz javne poti. Navedbe prvostopnega sodišča, da se ne da ugotoviti, koliko je znašala širina cestišča na posameznih delih, je zmotna in je ostala nepojasnjena. Do motenja 30.4.1994 je tožnik vsak dan nemoteno vozil do hiše, kar mu je danes onemogočeno, ker izkop v navedenih merah ni zasut in utrjen. Pred motitvijo je bilo vozišče izvedeno v makadamu in je bila parcela v spodnjem delu ob javni cesti širša, to je 582cm. Ker izkop ni zasut v celoti, tožniku ni omogočen takšen dostop, kot ga je imel pred motitvijo. Ob zadnjem odkopu še ni bilo garaže in ne opornega zidu, ki sta bila zgrajena po vložitvi tožbe. Trditev prvostopnega sodišča, da zasip izkopane jame ni možen, ker tam stojita omenjena objekta, ne drži, saj je imel tožnik v posesti parc. št. 632/4 v celotni širini, ker je bila to cesta, speljana v polkrožnem loku in po posegu tožnik ni mogel neovirano direktno zaviti na svojo pot. Odkopani material še vedno ni zasut in utrjen, kot je bil pred motitvijo. Tožnik mora dvakrat zapeljati vzvratno, da lahko zapelje na svojo pot. Tožnik pri ogledu 13.5.1998 ni mogel tvorno sodelovati, ker je bil brutalno pretepen s strani tožene stranke.

V dopolnitvi pritožbe tožeča stranka prilaga dokazno gradivo in sicer dve fotokopiji slike ceste na parc. št. 632/4 in pravnomočno odločbo urbanistične inšpekcije občine Kamnik za odstranitev obeh toženčevih objektov ter navaja, da se bo odločba v kratkem realizirala, tako da je odkopano cesto moč zasuti in utrditi.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožba tožene stranke, ki se pretežno ukvarja s spremembami tožbe, je deloma nerazumljiva, deloma sama s seboj v nasprotju, v celoti pa neutemeljena. Kaj naj bi pomenilo, da je "kljub ugovorom tožene stranke sodišče ugodilo postopek" pritožbenemu sodišču ni jasno in tudi, kaj naj bi pomenilo "samo dejstvo, da naj bi se tožniku zožil prostor za varno pot do doma...", v pritožbi ni razumljivo pojasnjeno. Ko tožena stranka očita tožeči stranki štiri modifikacije tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile le tri, pri čemer so v tem pritožbenem postopku za toženo stranko nerelevantne tiste, ki se nanašajo na del zahtevka, ki je bil zavrnjen (tč. 2 sklepa) ali na tisti del tožbe, ki je bil umaknjen (tč. 4 sklepa). Da pa so pritožbene trditve same s seboj v nasprotju, dokazujejo naslednji citati, da je prvostopno sodišče v ponovljenem postopku "ponovno odločilo tako, kot je bilo že razveljavljeno", da je odločalo "mimo tožbenega zahtevka" in da je "tožbeni zahtevek, kot mu je ugodilo prvostopno sodišče, tožeča stranka dejansko postavila šele s pripravljalno vlogo, prejeto 15.4.1998", prejšnji sklep pa je višje sodišče izdalo dne 21.1.1998. Vse to navaja pritožbeno sodišče zato, ker tožena stranka poleg nasprotovanju modifikacijam zatrjuje nesklepčnost in nerazumljivost izreka sklepa pod točko 1. Očitno pa je nerazumljiva in nekonsistentna pritožba sama.

Očitki pritožbe v zvezi s spremembami tožbe, ki naj bi pomenile kršitve določb pravnega postopka, so neutemeljene. Ugotoviti je potrebno, da je tožena stranka po prvem motilnem dejanju, to je odkopu zemljišča oziroma izkopu jame, nadaljevala z deli in postavila garažo ter betonsko škarpo, kar se je odrazilo tudi v spremembah tožbe tožeče stranke. Pri prvi in tretji spremembi tožbe je prvostopno sodišče v skladu s 2. odst. 190. čl. ZPP spremembo pravilno izrecno dovolilo, v enem primeru pa tožena stranka ni nasprotovala spremembi in se je štelo, da je privolila v spremembo tožbe (3. odst. 190. čl. ZPP). Ponovno je potrebno poudariti, da so v tem pritožbenem postopku relevantne le tiste spremembe, ki se tičejo obsodilnega dela sklepa. Ob upoštevanju navedeno pa primerjava tožbe ter njenih sprememb pokaže, da je šlo samo za natančnejšo opredelitev oziroma opis posega, ne pa za kakšno vsebinsko spremembo. Zatrjevane kršitve postopka v zvezi s spremembami tožbe torej ni bilo.

V zvezi s trditvijo v pritožbi, da je izrek pod točko 1 sklepa nesklepčen, je treba pojasniti toženi stranki, da se pojem sklepčnosti nanaša na tožbo. Nesklepčnost tožbe namreč pomeni, da iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Sklep pa bi bil lahko nerazumljiv, kot zatrjuje pritožba, vendar se pritožbeno sodišče s tako trditvijo ne strinja.

Nerazumljivost namreč tožena stranka pojasnjuje s tem, da ni mogoče razbrati, v čem je bila motena tožeča stranka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tako iz izreka, kot tudi iz razlogov izpodbijanega sklepa mogoče natančno ugotoviti, da je imela tožeča stranka v posesti cestišče kot del parc. št. 632/4 k.o. K. in da je tožena stranka z izkopom jame v obsegu, kot je opisan v izreku sklepa, posegla v tako posestno stanje. Posledica je bilo zoženo cestišče, ki je tožeči stranki otežkočalo varen dostop do njene hiše na koncu te poti. Vse navedeno je v izpodbijanem sklepu izčrpno ugotovljeno in obrazloženo in se pritožbeno sodišče natančnim in prepričljivim razlogom v celoti pridružuje. Razen pavšalne pritožbene trditve o nerazumljivosti sklepa tožena stranka ne navaja ničesar konkretnega, razen da meni, da zoženje prostora za dostop do doma ne pomeni motenja posesti. Zoženje poti in posledične težave pri dostopu pa so evidentno posegi v prejšnje posestno stanje, zato je stališče tožene stranke o nasprotnem zmotno.

Pritožba zatrjuje, ob zavrnitvi zahtevka za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, da ugotovitveni zahtevek sam po sebi ni potreben.

Pri tem prezre, da je že pravnomočen prepovedni zahtevek (sklep, opr.

št. P 136/94 z dne 4.3.1997, v zvezi s sklepom, opr. št. II Cp 481/97 z dne 21.1.1998), ko so toženi stranki prepovedana bodoča motilna dejanja na tožnikovi parc. št. 632/4 k.o. K. Prvostopno sodišče je torej, v celoti gledano, po 78. in 79. čl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), po pravilno ugotovljenem dejanskem stanju ustrezno dalo posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in na povzročeno motenje.

Pritožba tožene stranke tudi ni utemeljena v delu, ko izpodbija odločitev o pravdnih stroških. Ni bilo številnih pripravljalnih vlog tožeče stranke, ampak le tri in tretja pripravljalna vloga z dne 2.4.1998 ne vsebuje zgolj modifikacije tožbenega zahtevka, kot trdi pritožba, temveč navedbe tožeče stranke, ki se navezujejo na predhodno delno razveljavitev prvostopnega sklepa. Da pa prvostopno sodišče ne bi dopustilo spremembe tožbe iz pripravljalnega spisa z dne 2.4.1998, ne drži, saj je v zapisniku naroka dne 13.5.1998 navedeno, da se sprememba tožbe dopusti. Pri tem je treba dodati, da je tožena stranka poleg pisnega odgovora na tožbo in pripravljalnega spisa z dne 7.2.1997 na narokih dne 15.10.1996 in dne 19.11.1996 podajala obsežne navedbe, kar je imelo za posledico prej navedene pripravljalne spise tožeče stranke, ki je odgovarjala na navedbe tožene stranke. Pritožbeno sodišče stroškov v zvezi z navedenimi pripravljanimi spisi zato ne šteje kot nepotrebnih, kot pravi tožena stranka v pritožbi. V zvezi z uspehom tožeče stranke pa pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, da je tožeča stranka v pretežnem delu uspela, preostali del pa ni zahteval posebnega obravnavanja in ni povzročil posebnih stroškov. Utemeljeno je zato prvostopno sodišče toženi stranki naložilo povrnitev vseh tožnikovih stroškov tožeči stranki. Glede višine teh stroškov pa je iz stroškovnika razvidna specifikacija teh stroškov. Na njeni podlagi je prvostopno sodišče pravilno odmerilo stroške tožeče stranke v skladu z Odvetniško tarifo in z Zakonom o sodnih taksah. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da pritožba tožeče stranke tudi v tem delu ni utemeljena. Tako se pokaže, da ni podan nobeden izmed uveljavljanih pritožbenih razlogov in da ni bilo kršitev postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in sklep v izpodbijanih delih potrdilo (2. točka 380. čl. ZPP).

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sklepa ter skuša svoje pritožbene navedbe dokazati s fotokopijo fotografije in z odločbo urbanistične inšpekcije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tej pritožbi uveljavljena pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materilanega prava nista podana. Zavrnitev zahtevka za ponovno nasutje izkopanega materiala nazaj na parc. št. 632/4 k.o. K., da bo pot spet široka 5,85m v spodnjem delu in 3,60m v zgornjem delu, je pravilna glede na ugotovitev prvostopnega sodišča, da je sedaj cestišče utrjeno in v naravi takšno, kot je bilo pred motilnim dejanjem, tako po utrjenosti kot širini. Tožeča stranka prezre, da onemogočata dodatno nasutje garaža in betonska škarpa, ki ju je toženec postavil po motilnem dejanju, ki je predmet te pravde, da pa ta gradnja ni bila predmet te pravde in toženi strani v tem postopku tudi ni naložena odstranitev garaže in škarpe. Glede na stanje ob izdaji izpodbijanega sklepa, ki je odločilno, nobeno nasutje ni mogoče, zato je nerelevantno sklicevanje pritožbe, češ da bo v kratkem realizirana odstranitev objektov po odločbi urbanistične inšpekcije. Brezpredmetno je tudi sklicevanje na staro fotografijo, ko proti ugotovitvi izpodbijanega sklepa, da je cestišče utrjeno in pot vzpostavljena, tožeča stranka ne ponuja nobenih dokazov, ki bi lahko bili podlaga za drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot jo je v zvezi s točko 2 izpodbijanega sklepa ugotovilo prvostopno sodišče. Glede navedb tožeče stranke, da tožnik ni mogel tvorno sodelovati pri ogledu na kraju samem, ker ga je toženec pretepel, je ugotoviti, da iz zapisnika sledi, da je po incidentu tožnik skupaj s pooblaščeno odvetnico lahko sodeloval do konca postopka in da mu ni bila odvzeta možnosti obravnavanja pred sodiščem, tako da bistvene kršitve določb pravnega postopka iz 7. točke 2. odst. 354. čl. ZPP ni bilo. Ker v škodo tožeče stranke tudi ni bilo drugih kršitev postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tudi pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stoponje (2. točka 380. čl. ZPP).