Jedro

Tožeča stranka je zaradi zloma podlahtnice v levem zapestj trpela 3 dni stalne hude bolečine, dva tedna srednje hude bolečine, štiri tedne občasne zmerne in lahke bolečine. Ob izvajanju fizioterapije (10 dni) so se boleine okrepile do srednje intenzivnosti, lahke pa je občutila ob vsakem razgibavanju nekaj mesecev. Tudi še sedaj ima občasne lažje bolečine pri poskusih večje obremenitve. Tožeča stranka je imela naslednje nevšečnosti: uravnavanje zlomljenega zapestja v lokalni anesteziji, 6 tednov mavec, obiskovanje specialistov (10 krat kirurga, ortopeda, plastika, specialistke medicine dela), fizioterapije (10 krat), rentgensko slikanje (4 krat), jemanje analgetikov (14 dni). Upoštevaje stopnjo in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je tožeča stranka upravičena do odškodnine za telesne bolečine v znesku 1.200.000,00 SIT. Upoštevaje, da je tožeča stranka levičar, zlasti pa, da zaradi obravnavane nesreče pri delu (zlom podlahtnice v levem zapestju) svojega poklica sekača ne more več opravljati, temveč se mora zadovoljiti z delom pri gojenju dreves, za le to pa se tudi ahteva ifzično moč rok in se torej tožeča stranka obremenitvam levice in posledično bolečinam ne morei zogniti, in upoštevaje, ds je pred tožečo stranko še približno polovica delovne dobe (ob sojenju na prvi stopnji stara 42 let) ter da je omejena tudi pri drugih običajnih domačih delih, pri katerih mora uporabljati roke, je odškodnina v višini 2.550.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti primerljiva z odškodninami za podobne primere. To pa kljub temu, da tožeča stranka do poškodbe ni imela posebnih hobijev niti se posebej ni ukvarjala s športom.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu spremeni tako, da se v 1. odst. 1. točke in 2. točki izreka glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku

2.449.808,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za TOM, za čas od 1.1.2002 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, odtlej dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v 15. dneh, pod izvršbo.

Tožbeni zahtevek v presežku od 2.449.808,00 SIT do 2.749.808,00 SIT se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku

462.646,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15. dneh, pod izvršbo." V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 9.918,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne, opr. št. P, razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 2.749.808,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za TOM, za čas od 1.1.2002 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, odtlej dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek (za znesek 460.192,00 SIT s pp) je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 529.247,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Proti sodbi se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tožena stranka. Izpodbija tisti del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo odškodnino za telesne bolečine nad zneskom 1.200.000,00 SIT in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti nad zneskom 1.800.000,00 SIT. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi izvedenskega mnenja in zaslišanja tožeče stranke ocenilo, da so hude bolečine trajale le tri dni. Pri določitvi višine odškodnine pa tega ni upoštevalo. Iz zdravstvene dokumentacije je razvidno, da je zdravljenje tožeče stranke po odstranitvi imobilizacije dobro potekalo in brez nadaljnjih operacijskih posegov ter da je bilo zdravljenje v ožjem smislu zaključeno po štirih mesecih, ko je bila tožeči stranki svetovana operacija, za katero se ni odločila. Glede na navedeno tožena stranka meni, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine v višini 1.500.000,00 SIT pretirana in bi bila primerna odškodnina za tovrstno škodo 1.200.000,00 SIT. Po mnenju tožene stranke je previsoka tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožena stranka meni, da je tožeča stranka iz tega naslova upravičena do odškodnine le v višini 1.800.000,00 SIT. Sprejema ugotovitev izvedenca, da je pri tožeči stranki podana določena omejena gibljivost levega zapestja. Ne strinja se v celoti s stališčem sodišča prve stopnje, da gre za objektivno oceno izvedenca, saj je navsezadnje tudi meritev omejene gibljivosti odvisna od subjektivnega zaznavanja bolečine tožeče stranke. Poškodba tožeči stranki ni zapustila tako hudih posledic, kot jih je ocenilo sodišče prve stopnje, če se pri tem zgolj upošteva, da lahko še vedno šest ur dviga 40 kg težke cevi.

Tožeča stranka je bila res po odločbi invalidske komisije prerazporejena na drugo delovno mesto, kar pa zanjo niti ne predstavlja prikrajšanja. Tožeča stranka namreč sama pravi, da je sedanje delovno mesto - gojenje dreves, ki ga opravlja po poškodbi, precej lažje od prejšnjega, saj ni tresljajev in obratov z motorko.

Tožeča stranka je sedaj zaradi opravljanja lažjega dela celo v ugodnejšem položaju. Sodišče bi moralo upoštevati tudi to, da se tožeča stranka bliža zrelim letom in postopnemu upadanju svojih moči in fizičnih sposobnosti, kar pomeni, da predstavlja zamenjava delovnega mesta v bližajočem se drugem življenjskem obdobju prej prednost kot slabost za tožečo stranko. Tožeča stranka zaradi obravnavane poškodbe ni bistveno prikrajšana pri opravljanju svojih splošnih življenjskih aktivnostih tako pri delu v službi kot doma, saj navsezadnje tudi pred poškodbo v prostem času ni gojila posebnih hobijev, niti se ni ukvarjala s športom.

Pritožba je delno utemeljena.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Ta pa so stopnja bolečin (telesnih in duševnih) in njihovo trajanje (1. odst. 200. člena ZOR), v skladu z 2. odst. 200. člena ZOR pa še pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmere med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s težo poškodbe, trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin, predvsem hudih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina za telesne bolečine

1.200.000,00 SIT in ne 1.500.000,00 SIT, kot je priznalo sodišče prve stopnje. Škodni primer po Fischerjevi klasifikaciji sodi med lahke primere, prisojena odškodnina v znesku 1.200.000,00 SIT pa je primerljiva z drugimi podobnimi primeri. Individualne posebnosti tožeče stranke niso take narave, da bi utemeljevale odstopanje od okvirov, ki jih začrtuje sodna praksa. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine ni v zadostni meri upoštevalo ugotovljenega dejstva, da je tožeča stranka trpela stalne hude bolečine le tri dni in da je zdravljenje od poškodbe potekalo brez kakršnihkoli zapletov.

Pritožbeno sodišče pa glede na ugotovitve izvedenca, na katere tožena stranka ni imela pripomb, in glede na izpoved tožeče stranke, iz katerih je izhajalo sodišče prve stopnje, pritožnici ne more slediti, ko sodišču očita, da je odmerilo previsoko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je ugotovil 15 % zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti tožeče stranke in tudi to njegovo ugotovitev je tožena stranka sprejela brez pripomb. Ni res, kar navaja tožena stranka v pritožbi, da lahko tožeča stranka tudi po obravnavani nesreči pri delu šest ur dviga 60 kg težke cevi. V zvezi s slednjim je tožeča stranka izpovedala, da je bila začasno, le za dva meseca, razporejena na delo v peskokop, kjer je morala dvigovati cevi za globinsko vrtanje, a je pri tem tudi pojasnila, da je z desno roko to lahko storila, z levo pa ne. Iz izpovedi tožeče stranke, da je njeno sedanje delovno mesto (gojenje dreves) dosti lažje od prejšnjega, ker ni tresljajev in obratov z motorko, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče razumeti v tem smislu, da bi tožeča stranka razporeditev na novo delovno mesto občutila kot prehod na boljše delovno mesto, temveč, da je gojenje dreves fizično lažje od sekanja dreves. Dejstvo je, in temu ne oporeka niti tožena stranka, da tožeča stranka ne more več opravljati svojega poklica sekalca dreves. Do njene upokojitve pa je glede na njeno starost še daleč. Tožeča stranka ima pred sabo še veliko delovnih let in je neutemeljen očitek sodišču, da ni upoštevalo, da se tožeča stranka bliža zrelim letom in postopnemu upadanju svojih moči in zato zamenjava delovnega mesta pomeni zanjo prednost. Upoštevaje dejstvo, da je tožeča stranka levičar, zlasti pa, da zaradi obravnavane nesreče svojega poklica sekača ne more več opravljati, temveč se mora zadovoljiti z delom pri gojenju dreves, za le to pa se tudi zahteva fizična moč rok in se torej tožeča stranka obremenitvam levice in posledično bolečinam v le tej ne more izogniti in upoštevaje, da je pred tožečo stranko še približno polovica delovne dobe ter da je omejena tudi pri drugih običajnih domačih delih, pri katerih mora uporabljati roke, je odškodnina v višini

2.250.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti primerljiva z odškodninami v podobnih primerih. To pa kljub temu, da tožeča stranka do poškodbe ni imela posebnih hobijev, niti se posebej ni ukvarjala s športom.

Skladno z navedenim je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino za telesne bolečine znižalo na

1.200.000,00 SIT (za 300.000,00 SIT) in posledično toženi stranki naložilo plačilo 462.646,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke, vse z zamudnimi obrestmi (4. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem, delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Celotni potrebni pravdni stroški tožeče stranke znašajo 614.760,00 SIT. Ti obsegajo nagrado odvetniku za zastopanje tožeče stranke, sodne takse, stroške tožeče stranke s prihodom na sodišče, stroške izvedenca, ne pa tudi stroškov za spričevalo dr. B., ki ni bil potreben pravdni strošek. Ker je tožeča stranka uspela s 76% svojega zahtevka (2.449.808,00 SIT : 3.210.000,00 SIT) je upravičena do povrnitve 76% svojih potrebnih pravdnih stroškov, to je do 467.218,00 SIT pravdnih stroškov. Pravdni stroški tožene stranke pa znašajo

19.050,00 SIT in obsegajo sodne takse, administrativne stroške, ne pa tudi stroškov izvedenca. Glede na 24% uspeh je tožena stranka upravičena do povrnitve 24% pravdnih stroškov, to je do 4.572,00 SIT pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 462.646,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, je sorazmerno svojemu uspehu upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. in 2. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP). Celotni priglašeni potrebni pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 34.200,00 SIT, kolikor znaša sodna taksa za pritožbo (1. odst. tar. št. 3 Zakona o sodnih taksah - ZST). Ker je tožena stranka v pritožbenem postopku uspela z 29% (300.000,00 SIT : 1.050.000,00 SIT) je upravičena do povrnitve 29% svojih priglašenih potrebnih pritožbenih stroškov, to je do 9.918,00 SIT pritožbenih stroškov. Pritožbene stroške je sodišče toženi stranki prisodilo brez zakonskih zamudnih obresti, ker le teh pritožnica ni zahtevala.